Stopila sem čez klinopise svojega spomina,
čez glinaste amfore, žejne sončne ljubezni,
posode, ki sem jim samo sebe dajala v pitje,
jim obljubljala svojo nesmrtnost v njih.
Pozabila sem, da sem živela v času,
ko so pile svojo minulost iz mene.
Vračala sem se vase zaradi strahu bivanja
v opojnih tekočinah. Z blaženostjo dlani,
s kelihom v rokah, sem nazdravljala
samotna in tiha, znotraj bela od prahu,
poklicana na svet skoz iluzijo privida.
Ob rojstvu izlužena v skeletju sem zaznala,
da pregrevana izgorevam med črepinjami,
ki sem jim razprla prsa davnega načrta,
naobličenega z glino in s krvotesno vsebino.
V zavetišču sprave in odpuščanja sem
zaradi varstva poenotenih vsebin
pod sencami, ki se premikajo v meni
in v koreninah pijejo skoz sredico zemlje.
Skoz kaplje znoja in gospodstvo svoje duše
sem sprejela izobilje njihovega dotika
in pretakanje večnosti skoz satje svoje biti.
Razpirala sem nedostopne kamenine nad razpokami
in zbirala iz sebe izlito tekočino dvoma,
ki grize in grize, kot zeleni volk kovino,
preže s svojim pohotnim jezikom.
Kako naj ravnam ob vstopu pajčevine vame,
ko se bom pretakala v belino tekočine izobličenih
glinastih posod, skoz prebivališče duha in luči
jaz vtekočinjena etika, znanje s spiralo dejanj,
ki bodo okusile poslednjo izkušnjo skoz dušo in telo.
V urah samote se bo s ponovitvami zaganjalo
moje začudenje in strmljenje v neskončnost,
ki tli v očeh sodb in razprostrtega pričakovanja.
In v tem spominu ležita uklonljivi stolpnici
enajstega septembra in prispodobe življenja,
izurjene v poslednjem človeškem spoznanju,
umite z rosami miru in sprave.
Te goreče odslikane obraze ohranjam znotraj sebe,
te goreče izparine, ki so brizgnile v nebo,
da lahko čutim in vidim znotraj sebe nekaj več,
tudi barantanja z mojim in tvojim življenjem.
Dohitevamo ga, dokler ne poženejo iz korenin krizanteme
v izsušeni zrak, v bistvo bivanja, v spoznanje človeka,
medtem, ko iščem svetnika v drevoredu nemih krošenj,
kjer je ptica zapela iz sebe, ko se večerna luč potopi vame.
Slutim, da se oblikuje svet, ki me dojame v mojih skrbeh.
Stopila sem čez klinopise svojega spomina,
