Priznavam, da sem ga iskala.
Iskala sem tisti blag smehljaj,
ki izhaja iz dobrotljivosti srca,
tisto majhno prizanesljivost,
ki sije iz usmiljenja
in priklepa nase sonce.
Našla sem skodrani vrtiljak sreče,
bede, ničemrnosti, cenenosti in zla,
zarezanih v rjavo zemljo in živo telo,
občutenih med blaženostjo in trpljenjem.
Priklonila sem se prav do zemlje,
ko sem začutila delček stvarstva
in po vsem tem sem si rekla:
Morda bom našla v sebi pravi obraz
ali koreninico iz njegovega dna.
Iskala bom tudi z majhnim nemirom,
ki ga njegova podoba privablja v spomin.
Morda pripluje k meni tudi lahek čoln
iz plutovine, z zlatimi priponkami pripet
na obalo med trsje reke življenja,
tisti čoln, ki bo dregnil človeka
s svojimi boki in ga zatresel,
ki bo dregnil ob iluzijo o popolnosti
in v počivališče nedejavne duše,
ob njene velike votle dvorane,
ob človekovo svileno oblačilo,
z razvneto podobo od svojih potreb,
ne da bi prosil odpuščanja za greh.
Golote se držijo drobci vesolja,
ustvarjeni s prizanesljivostjo in nameni,
da se morajo ljudje ravnati po njem
glede na nežno modrino, ki sije na vse živo
in vse zelenilo zemeljskega stvarstva,
ki nima nobene trdote in ostrih robov.
S svojim dihanjem, notranjo vedrino,
spokojnostjo in čistostjo, brez potrebe
po uživanju, pridobivanju in jemanju
je ob človeku z dremajočim duhom
v svojih neizmernih globinah,
prežeto od želje, da prižge
v srcu smisel svojega obstoja
in mu ponuja veslo, da bo lažje mirno
veslal skoz njegova prostranstva
in prevzel njegove lastnosti in skrivnosti;
da bo vsak človeški dih in gib čisto dejanje,
ki bo izhajalo iz usmiljenja, čeprav
je usmiljenje lahko minimum pravičnosti,
vendar tudi meni in tebi je prizaneseno,
da sonce sije večno, neglede na to
ali si to zaslužimo ali si tega ne zaslužimo.
Priznavam, da sem ga iskala.
