|   Obstaja čas in vmesni čas,
oba se stapljata v nas.
Eni jih ločimo, drugi ne,
vmes se ustavimo, ker ne gre.
Nič ne postoj kar pojdi naprej,
Počasi, v miru, rad se imej.
Pokloni si gibanje in harmonijo,
bodi ljubezen, srce si ogrej.
Začuti moč in srečo srca,
prisluhni kakšno melodijo igra.
Lepo in nežno, čeprav zadrhti
ti telo, od bolečin zunanjega sveta.
Vse je prav, čeprav ni prav,
vse je dvojno, ker vidimo tako.
Kdaj boš končno človek spoznal,
da lahko si srečen, čeprav je hudo.
Je še prekmalu in ni še čas,
da bi spoznal, da se lahko igraš.
Lahko si bolan ali vesel,
kar boš izbral, to boš imel.
|
NE ZAMUDITE
Vmesni čas
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. junij 2004 @ 10:58 CEST
Tvojo pesem sem razumela v simboličnem smislu. Pa vendar .... razmišljam še na drugi način:
Rekla bi, da v času med preteklostjo in prihodnostjo se čas ne more ustaviti, ker nam trenutek "zdaj" tega ne omogoča. Če nam gre dobro ali slabo, je vse to bilo v preteklem času, kar bo pa še ni. Zato ni ustvitve v času, temveč obstaja le upanje, ki človeka žene naprej. Moji misli boš očitala, da torej človek ne živi svojega avtentičnega življenja "zdaj", ker med preteklim in prihodnim ni ustavitve. Točno tako je. Samo upanje je tisto, ker nam daje smisel življenja.
Človek sam sebi ne more pokloniti ničesar drugega, kot to da občuti ugodje v svojem lastnem egu, razen če si ne pokloni darilo, ki se imenuje altruizem. To je pa vedno poklon Boga drugemu preko tebe. Ljubezen naj ne bi poklanjali sebi, temveč naj bi jo poklanjali drugim. Ljubezen je dar, ki ga ne poklonimo sami sebi, temveč ga prejemamo. Moč in sreča srca je v dajanju in dajanje samo je melodija srca. To je tako, da Bog ne sprejema od nas ljubezni, temveč nam jo daje in ta ljubezen, ki smo jo od Njega sprejeli, nam mora zadoščati zase in za druge. Ljubezen se skoz nas samo preliva. Božjo ljubezen, ki jo čutimo v sebi torej namenjamo drugim tako, kot Bog namenja svojo ljubezen nam in prek nas drugim. Dajanje in sprejemanje ljubezni je recipročni proces med nami in drugimi ljudmi po božjem dejanju in besedi.
Od zunanjega sveta ne sprejemamo samo bolečin, temveč tudi ljubezen. Vsa narava in vsi ljudje so ena sama ljubezen, ki boža bolečino in trpljenje trpečega z usmiljenjem in po božji milosti. Hudo človeka ne osrečuje, temveč ga ozavešča, da sprejme srečo in bolečino kot sestavni del življenja.
Človek si ne izbira bolezen. Ta pride sama, običajno s starostjo. Lahko pa človek nezmerno živi in si sam nevede nakoplje bolezen. Bolezen ni skoraj nikoli odvisna za zavesti same, da izberemo bolezen, temveč od bolezni, ki se zasidra v telo in zavest. Veselje pa je najobsežnejše in najveličastnejše čustvo, ki izhaja iz ljubezni same. Iz veselja cveti vsa tista ljubezen in radost, ki smo jo namenili drugim.
Ljubezen, ki jo namenjamo sebi, ki predstavlja bolj skrb in odgovornost za zdravo telesno in duhovno življenje, je drobtinica, ljubezen, ki jo namenjamo drugim pa predstavlja luč sveta.
Lep pozdrav tebi Titanic
Tatjana