Najpomembnejši v pušeljcu je rdeč nagelj, ki pomeni ljubezen. Njegova rdeča barva spominja na kri, kri pa pomeni življenje. Rdeča barva je znamenje človeške moči, znamenje ognja ali goreče ljubezni. V slovenskem okrasu se nahaja rdeč nagelj. Vendar slovenskega pušeljca ni, če se v njem ne nahaja rožmarin. Rozmarin je močnega duha, naj bo zelen ali pa suh. Ljudska pesem ga omenja v pomenu "za spomin", predvsem pa v tistih prizorih, v katerih jemlje fant od dekleta slovo.

Ko so odhajali fantje v vojsko, so vedno dobili od svojega dekleta nagelj z rožmarinom v znamenje njene trajne zvestobe in njene vere vanj. Zato tudi mnoge ljudske pesmi, v katerih se poudarja dekletova vera tudi v fantovo zvestobo, omenjajo za pušeljc samo rožmarin. Mišljen pa je poleg njega tudi nagelj.

Imamo različne namišljene prijatelje, tudi »BAVBAV-i« sodijo med njih. Takšni kot jih poznajo otroci in tudi tisti, ki strašijo odrasle ljudi. Slednji so šele pošasti, ki se jih kljub vztrajnemu odganjanju težko spregleda. Ampak saj veste, kako pravijo: »Strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni«.

Notranje telo

Fizično telo v resnici ne predstavlja vas. To je posledica omejitve uma, ki je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Boga, kot tudi v opravičilo strahu, v katerem se nahaja. A telesu ne obračajte hrbta, saj se v njem nahaja razkošje bistvene in nesmrtne stvarnosti. Resnice ne morete najti nikjer drugje kot v vašem telesu!

Fizično telo je le iluzija, maska. Pod njim je nevidno notranje, energijsko ali duhovno telo, s katerim smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično. Notranje telo je tisto subtilno energijsko polje, ki napolnjuje vaše telo in vnaša trepetajoče življenje vsaki celici vašega telesa. Leži na pragu vaše resnične identitete in se dotika fizičnega telesa. Občutek o vašem notranjem telesu nima oblike, nima meje in nima dna. Lahko greste globlje in globlje. Skozi notranje telo ste vedno povezani z Bogom.

Kaj mi vemo? Takšna vprašanja so spremljala človeštvo že stoletja. Človeštvo je vedno iskalo vzroke, smisel in soodvisnost stvarstva, izvor življenja. Ne le religija, tudi znanost in umetnost sta pri tem v različnih kulturnih obdobjih prevzeli vodilno vlogo ena za drugo ali obe skupaj. Danes ima ponovno glavno besedo znanost in v velikem in v malem, v svetu in atomu išče rešitev uganke. Še vedno pa je njeno izhodišče materija v vseh stopnjah zgoščenosti.

Ruski kemik in prostozidar Dimitrij Ivanovič Mendeljev ( 1834-1907) je leta 1869 postavil periodni sistem do tedaj znanih kemijskih elementov, katere je glede na njihovo atomsko maso uredil v sedmerno koordinatno mrežo. To je bila analitična podoba snovnega razodevanja z vodikom kot prvim elementom na čelu.

Piše: Ajša Kranjc v novih Misterijih www.misteriji.si

Tatovi teles
Če ste bili prepričani, da so v razvitih državah zajedalci stvar preteklosti, ni ravno tako. Okužba z njimi je pogostejša kot si morda predstavljamo. Sodoben način življenja ustvarja v telesu idealne pogoje za njihovo uspešno bivanje. Nekateri strokovnjaki celo menijo, da je več kot devetdeset odstotkov svetovnega prebivalstva kronično okuženega z enim ali več zajedalci. Ti lahko dolgo tiho živijo v nas, nam kradejo hrano, nas zastrupljajo in se naselijo v vse dele telesa.

Zajedalci so pobili več ljudi kot vse vojne v človeški zgodovini, je v eni svojih dokumentarnih oddaj poročal National Geographic. So nadvse raznolika življenjska vrsta, ena najuspešnejših in najštevilčnejših. To so vsiljivci v telesu, ki jemljejo hrano svojim gostiteljem in jim hkrati prinašajo številne druge težave.

Takrat sem sklenil, da bom mesec dni od zore do mraka presedel v tišini in molitvi. Molil sem za razkritje pravega kraja. Ravno takrat sem v reki opazil vrsto manjših skal. Oblikovale so naravni most do ploščate skale, slabih deset metrov od brega. Skala je postala moj priljubljeni kraj. Na njej sem sedel od sončnega vzhoda do zahoda, z vseh strani obkrožen z močnim tokom Gangesa.

Ob tem neverjetnem razgledu sem se počutil čisto majhnega. Zvečer sem se vračal v votlino in naletel na starca, ki je sedel na tleh in prodajal majhne korenčke, razstavljene na kosu stare vrečevine. Ko sem šel mimo, mi je enega ponudil. Sklenil sem, da bosta naslednjih trideset dni voda Gangesa in korenček na dan moja edina hrana.

Domoljubje! Narod! Stoletna tema. Narobe razumljeni pojmi v šolskem sistemu. So pedagogi sposobni povedati učencem, kaj pomenijo besede narod in narodna zavest? Slovenstvo. Uvodoma je treba najprej povzeti, kaj pomeni beseda narod.

Po definiciji SSKJ je narod skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest. Narod predstavlja skupnosti ljudi, ki jih druži skupen izvor, skupna preteklost, jezik, običaji. Slovenski narod tvorijo tudi ljudje v zamejstvu in po svetu, ki imajo vezi z matičnim narodom in se čutijo njegov del.

Besedilo: Petra Arula

Gabi Grm, družinska terapevtka in intuicijska svetovalka
Sočutje mame do sama sebe je poglavitnega pomena v razvoju vsakega otroka. Mama, ki poskrbi tako za svojo fizično kot tudi čustveno stabilnost, je opora otroku na njegovi poti. Le ob mami, ki bo srečna in zadovoljna, bo otrok zdrav, obenem pa se bo na vseh področjih razvijal tako, kot si želi vsak za svojega otroka. O sočutju in nežnosti v nosečnosti in materinstvu smo govorili z Gabi Grm, intuitivno družinsko svetovalko.

Kaj vse se dogaja z žensko med nosečnostjo in po porodu, da mora biti razumevajoča, sočutna in nežna tudi do sebe? Ženska doživlja več stvari hkrati – nosi dojenčka in razmišlja, kako bo poskrbela zanj, pri čemer jo obhajajo dvomi in strahovi, kako bo in ali bo zmogla. Zanjo je vse novo; družina zdaj nista več samo dva, ampak trije ali več, in tudi to je popolnoma novo ... po eni strani veselje, po drugi dvomi, kako bo zdaj, v prihodnje. Zato je še posebej pomembno, da smo sočutne in nežne same s sabo in prav tako zelo potrpežljive do sebe, kot smo bile 9 mesecev, ko smo čakale, da se otroček razvije in pride njegov pravi čas za rojstvo.

Do božanske biti v nas skozi sedanji trenutek

Govorili smo o tem, da je življenje nad številnimi oblikami življenja, ki podlegajo rojstvu in smrti, večno in vedno prisotno. Božanska bit se nahaja globoko znotraj vsakega bitja kot njegovo najgloblje, nevidno in neuničljivo bistvo. Marsikdo od materialistično usmerjenih ljudje se sprašuje, kako priti v stik s to notranjo bitjo. Odgovor je zelo preprost. Skozi sedanji trenutek. Skozi sedanji trenutek nam je dostopen ta najgloblji Jaz, naša resnična narava.

Toda, ne poskušajte ga doseči s svojim umom. Ne poskušajte ga razumeti. Spoznate ga lahko le takrat, ko je um miren. Ko ste prisotni, ko se vaša pozornost v popolnosti in z vso močjo nahaja v sedanjem trenutku, tedaj je božansko bit, Boga, če želite, mogoče občutiti, a miselno ga ne morete dojeti.

Besedilo: Petra Arula

TRIKI ZA ČIM BOLJ NARAVEN ZAČETEK PORODA IN RECEPTI, DA BOMO PO PORODU ČIM HITREJE FIT
Kaj vse nas čaka med porodom in po njem ter kaj vse lahko naredimo, da bo to obdobje čim lažje in bomo po njem čim hitreje okrevali, nam je povedala Polonca Eržen, nutricistka in učiteljica joge.

Kako se lahko ženska čim bolje pripravi na porod?
Pomembno je, da se pogovarjamo z ženskami, ki so imele pozitivno porodno izkušnjo. Lahko so to prijateljice, priporočam pa zlasti različne podporne skupine, npr. Društvo naravni začetki (Mama zofa), S teboj sem, Rdeči šotor ipd. Nekatere od teh organizirajo tudi delavnice, npr. Branje porodnih zgodb kot priprava na porod. Ta delavnica iz našega nezavednega izbriše učinke negativnih porodnih zgodb in kolektivnih stereotipov o porodu. Prav tako nas poveže z mrežo žensk, ki so rodile pred nami. Njihov zgled, pripoved in vzpodbuda nam vlivata občutek povezanosti in podpore. Obstajajo tudi delavnice duhovne priprave na porod.

Kaj je uspeh? Več več več ? Večja hiša, več denarja, več avtomobilov, višji položaj... 
Ste morda opazili, da vas ta ideja o uspehu izčrpava?  Pa ne le vas, izčrpava tudi Zemljo in vse njene vire. Obsedeno stremenje po kvantiteti namesto kvaliteti jemlje vsemu življenjsko energijo.

Pravzaprav je vse to le še en mit, ki so nam ga prodali. Pravljica o uspehu, kjer palček čepi v VIP loži, se prevaža s pravo znamko kočije in neprestano hlasta po prestižu, vendar je ironično istočasno v nenehnem strahu pred izgubo. Palčki smo postali, ker so nam oprali možgane in nas prepričali, da nismo dovolj dobri in zato večina verjame, da »potrebuje še več, da postane še več«.

Prav gotovo se skorajda vsi sprašujemo, zakaj in od kod toliko gorja, skrbi, napetosti, nasilja, ipd. Tako kot včasih iščemo izgubljeno stvar tam, kjer je ni ter nikoli ne pomislimo, da se morebiti nahaja kje drugje, mogoče na najbolj običajnem, znanem mestu, tako tudi redko pomislimo, da se vzroki za največ trpljenja in gorja nahajajo na najbolj običajnih in znanih krajih.

Eno izmed njih je šola in druge vzgojne ter kulturne ustanove. Šolski sistem je dolgo časa ostajal skorajda nespremenjen, sprememba pa je velikokrat predstavljala samo korak nazaj. Od dne, ko se je pričela uveljavljati šolska obveznost, se je količina nerazumevanja, izkoriščanja in nasilja še dodatno povečala in je sledila škodi, ki so jo že povzročale razne tradicionalne religije.

Njegovo veličanstvo - um

Človek se tudi v stanju, ki ga imenujemo »zavest«, ne zaveda dejanske stvarnosti, temveč se ves čas, tudi, ko je buden, nahaja v nezavednem stanju - stanju, ki je precej podobno sanjam. Preprosto ni prisoten v dejanski stvarnosti. To se sicer običajnemu človeku zdi žalitev, a žal drži. Glavni krivec za to nezavedno stanje je napačna uporaba uma.

Tisto, kar imenujemo budno stanje, je nihanje med običajnim nezavednim in globoko nezavednim. To stanje je stanje istovetenja z umom - z miselnimi procesi in čustvi, reakcijami, željami... Za večino je to nezavedno stanje normalno stanje. V takšnem položaju z nami upravlja egoistični um in mi se ne zavedamo svojega bistva, življenjske biti v nas. To je stanje nizke stopnje nemira, nezadovoljstva, dolgočasja ali nevroze - podobno je šumu ozadja, (npr. klima naprave) ki se ga ne zavedamo, dokler ne izgine.

Pravzaprav se včasih sprašujem, kakšen je namen našega ljubega življenja. Vsak dan nas doletijo novi izzivi in nove odločitve, ki se jim moramo podrediti in jih sprejeti.

Meni se je pred enim mesecom zgodilo, da sem spoznala na nekem razgovoru za službo zanimivega moškega, ki me je povabil v službo v svojo privatno firmo kot vodjo nekih skupin. Pravzaprav sem to sprejela kot izziv, vendar pa če mi ne bi bil on osebno všeč, ne bi tega nikoli verjetno storila.

Vplivni GMO (gensko modificirani organizmi) lobiji so naredil skoraj vse, da so ustrezne varovalne službe in politične elite s sprejemanjem njim 'ugodnih' zakonov, praktično prikrile poreklo GMO živil. Obstaja pa nekaj trikov, kako spoznati gensko spremenjena živila.

Kako prepoznati GMO živila? Ne bo lahko, vplivni GMO lobiji so naredil vse v smeri sprejemanja določil in zakonov, ki skrivajo pravo poreklo živil. Seveda je sama ideja, da je nekaj, kar naj bi bilo dobro za ljudi potrebno skriti, smešna. Prav zato odpira oči ne samo zagovornikom teorij zarot, temveč tudi vsem ostalim prebivalcem.

Zakon karme je kot zakon težnosti – kar vržemo v zrak, pade na tla. Če smo dobri, se nam povrne dobro, če smo slabi, pa slabo. Temu ne moremo ubežati. To je zakon. Ampak Krišna v Bhagavad-giti pravi, da se rešimo karme oziroma posledic svojih dejanj, če se mu predamo. Kako je to mogoče?

To je mogoče, če z ljubeznijo darujemo svoje delo Vsevišnjemu Gospodu in nismo več pod vplivom materialnega obstoja. Tako je tudi z zakonom težnosti, ki učinkuje le v okviru zemeljskega ozračja. Ko se dvignemo nadenj, lahko lebdimo in zakon težnosti nima več pomena.

Ko je dvignila glavo, da bi pogledala svetlega obiskovalca, je pred seboj zagledala angela, ki je imel podobo in poteze Jožefa, oblečen pa je bil v plašč barve bleščečega škrlata. Na glavi je imel zlato krono in v roki je imel kraljevsko žezlo. V trenutku jo je popadel strah in znova je svoj obraz zakopala v pepel. Žareči Božji sin pa jo je dvignil in jo tolažil.

„ Povzdigni svoje srce, o deviška Asnath“, je rekel, „kajti tvoje ime je zapisano v knjigi življenja in ne bo nikdar zbrisano. Tvoje roteče prošnje so dosegle Najvišjega, tako kot moč hčerine prošnje doseže ljubečega očeta. Danes je ukazano, da boš kot nevesta dana Jožefu. Vstani torej sedaj in si obleci novo obleko. Odpni si pas iz kozje kože, ki obdaja tvoja ledja, obriši si pepel z obraza in se obleci v dragoceno platno z vsem okrasjem, ki gre nevesti bodočega krajla. Pojdi torej sedaj. In ko se vrneš, me boš našla tu samega, če se vrneš sama.“

Uvod
Belin, Belen, Belenus ali Belina je bil starodavni bog Venetov, Sloventov, Slovenov oziroma (Slo)Vendov. Belin se nikoli ne predstavlja kot strašljiv lik, ki bi vzbujal ponižnost in strahospoštovanje, temveč je dobrohoten-ljudomil lik, saj desno roko ponuja v pozdrav (v levi roki pa včasih nosi ovčje runo – morda runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi).

Naši predniki so častili Belina na sončnih, svetlih krajih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč naokrog. Belinu so prinašali na višave, kot žrtev, svojo vdanost in voljo, ki sta bili potrebni za premagovanje telesnega napora na poti do svetišča. Zanimivo je, da Slovenci spadamo med redke, če nismo celo edini narod, ki je svoje prve krščanske cerkve postavljal na izpostavljene vzpetine-hribe, kar nedvomno dokazuje, da so naši predniki še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim staroverskim navadam in izročilu.

Višja zavest

Raven zavesti, ki vključuje vse tri ravni zavesti, se imenuje suprazavest ali »višja zavest«. To je raven popolne ustvarjalnosti, popolne zbranosti. Takrat je celota več od seštevka posameznih delov. Tedaj se zgodi premik v območje čistega bivanja. To bivanje je najvišji vir stvarstva v nas.

Nekaterim to stanje (stik zavesti z višjo zavestjo) uspe doseči skozi meditacijo, drugim med molitvijo, skozi obrede, ples... Vsi ga doživimo skozi proces, ki ga imenujemo »smrt«.

Ko v življenju ne vemo naprej, se sprašujemo kaj je narobe, kje smo delali napake in se ne znamo odločiti, niti ne vemo, kaj si želimo in če je prav to, kar si želimo, da se uresniči... nič ne vemo, začnemo se spraševati – v sebi iščemo odgovore na vprašanja, ki smo jih nekoč vedeli in strmeli proti njim.

V otroštvu smo si začrtali pot našega življenja, saj smo intuitivno vedeli kaj je prav in kaj ni. Imeli smo začrtano pot, ko smo se rodili, vendar so nas razne preizkušnje motile in odvračale od prvotnega namena, zaradi katerega smo se pravzaprav rodili, da ga uresničimo. Kakšen je moj namen, kakšen je smisel mojega življenja, kako izpolnim svoje poslanstvo v tem življenju, da bom srečno in polno živel?

Kje je tista pot, o kateri sem sanjal kot otrok in bil pripravljen na vse napore, da jih premagam, samo zato, da uresničim svoje sanje?

Zavest, podzavest, nadzavest

Toda zgodba o zakonitostih zavesti je še bolj zapletena. Večplastna je. Človeška bitja ustvarjajo in »vedo, kar vedo«, na treh ravneh izkustva: na podzavestni, zavestni in nadzavestni ravni.

Podzavestna raven je raven avtomatskih procesov: dihanje, utripanje srca, mežikanje... Tu so hipne rešitve problemov. Ko bi ne bilo avtonomnega delovanja in bi bilo tudi osnovne fiziološke procese potrebno zavestno nadzorovati, bi bila zavest preobremenjena; morda bi kar »pregorela«. Ne bi ji ostalo več manevrskega prostora za ukvarjanje s pojavi, ki se dogajajo v zunanjem svetu.

Če nam ljubezen pomeni bolečino in trpljenje, potem ljubimo pretirano. Če se pogovori z našimi najboljšimi prijateljicami večinoma sučejo okrog partnerja, njegovih problemov, njegovih misli, njegovih občutkov, če začnemo skoraj vsak stavek z, »on…«, potem ljubimo pretirano.

Če je on do nas čemeren, razdražljiv ali ravnodušen, če nas morda celo ponižuje, mi pa opravičujemo njegovo obnašanje, ker da je bilo njegovo otroštvo nesrečno, in se imamo tako rekoč za njegovega terapevta, potem ljubimo pretirano.

Številni hindujci verjamejo, da imajo veliko srečo, če umrejo v Varanasiju ob Gangesu, saj pravijo, da pride Šiva v uho umirajočega zašepetat ime Rame (Vsevišnjega Gospoda in izvora večnega zadovoljstva) in mu s tem zagotovi osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Zato veliko romarjev ob koncu življenja pride v Varanasi.

Sedel sem tako, da sem prek gorečih trupel opazoval sorodnike in prijatelje, ki so se bili prisiljeni spoprijeti s stvarnostjo smrti. Po sprevodu, ki sta ga po ulicah spremljala petje in jok, so telo položili na grmado iz drv, ga okrasili s svetimi predmeti ter izgovarjali molitve, mantre in sveta besedila. Obred se je končal tako, da je šel najstarejši sin ali najbližji sorodnik okoli trupla, ga poškropil z vodo iz Gangesa in z gorečo baklo zanetil grmado. Zažig mrtvega telesa pomeni osvoboditev duha, plameni pa predstavljajo Brahmo, stvarnika.