....mene je pot dobesedno poklicala in zavedal sem se, da preprosto res moram iti, da izvem odgovor zakaj me kliče. Dobil sem vse odgovore in še preseglo je moja pričakovanja. Nekako aprila letos sem se fiksno odločil, da grem in se tisti trenutek spremenil začutil neko novo voljo do življenja, veselje na vsakem koraku, dogodki so si sledili eden za drugim, doma so počasi sprejeli mojo odločitev in dnevi do odhoda so vse prehitro minili.
Sam prihod v Seint Jones Pied de Port in zopet sem čisto neki drugi Ivan. Našel urad za prijavo v prvo pa prvo prenočišče in prvo jutro in prvi metri, pa prva pavza in spoznavanje ljudi, tako drugačnih tako posebnih in tako srečnih nisem še srečal nikoli. Ena sama sreča me je bila in vse je postajalo tako zelooooo enostavno. Ko sem hodil sam in so bili težki trenutki sem si pel se veselil in si govoril lej to si si želel in to imaš izkoristi uživaj v vsem.
Gospod je moj pastir in nič mi ne manjka, na širnih pašnikih mi daje ležišča in k vodam počitka me vodi.... Rukzak sploh ni težak in kaj pol če je obleka mokra, kaj pol če je v čevljih voda, kaj pol če je cesta blatna kaj po - nič mi ne manjka. Vsako jutro sem molil včasih naglas včasih samo v mislih, vedno se zahvalil za vse in prosil za varno pot tako zame kot za vse romarje… ne vem ampak volje in energije je bilo vedno več.
Dogodki na poti so bili samo potrditev vsega tega in so zdaleč presegli moja pričakovanja. Največ mi je pomenila svoboda - bil sem del narave, bil sem kanja na nebu in metulj ki mi je sedel na ramo… bil sem evkaliptus in bil sem sončni vzhod in sončni zahod. Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo ki je polzela po licu in ko sem se smejal sem se smejal iskreno iz duše iz srca, občutek popolne sproščenosti nekaj neverjetnega... in veselil sem se vrnitve domov med svoje domače in med svoje prijatelje...
....mene je pot dobesedno poklicala in zavedal sem se, da preprosto res moram iti, da izvem odgovor zakaj me kliče. Dobil sem vse odgovore in še preseglo je moja pričakovanja. Nekako aprila letos sem se fiksno odločil, da grem in se tisti trenutek spremenil začutil neko novo voljo do življenja, veselje na vsakem koraku, dogodki so si sledili eden za drugim, doma so počasi sprejeli mojo odločitev in dnevi do odhoda so vse prehitro minili. 
