V točki ko se začnemo zavedati kako so vse minljive stvari nezadostne, da zapolnijo neskončno praznino v nas oziroma, da so le te zgolj začasna mašila, ki ne delujejo na dolgi rok, se začne prebujanje. Ni nujno, da se te točke zavemo, a notranji proces »iskanja« se je že začel. Bolj ko smo nezadovoljni s tem kar je, bolj močno si želimo nečesa kar bi prineslo trajno izpolnitev.

V kolikor smo premalo nezadovoljni in premalo radovedni, premalo strastni, se bomo v procesu iskanja ujeli v mnoge svetleče prevare lastnega omejenega razuma. V takem primeru se bomo zadovoljili z eno od mnogih oblik samoprevar kot so:

• Golo verovanje, čaščenje, molitve…
• Rituali in tehnike
• Sledenje napotkom »kako« priti do tega kar iščemo ali preprosto golo iskanje zaradi iskanja
• Brezplodno analiziranje in kopičenje t.i. znanja o »duhovnem«
• Ubijanje in trpinčenje samega sebe na najrazličnejše načine (izolacija, hoja po žerjavici in podobno, napačen odnos do materialnega in dajanje poudarka namišljenemu duhovnemu, oklepanje skupin in sekt, vezanost za guruje vseh sort…,)

Nič od vsega tega ne bo prineslo tistega kar pogrešamo. Mogoče bomo začasno imeli občutke vzhičenosti in evforije, mislili bomo da smo »našli«, toda prej ko slej (vsaj pri nekaterih, tistih najbolj strastnih)) sledijo razočaranja in »stara« praznina ter nezadovoljstvo se zopet pojavi.
Spoznamo, da smo se le še bolj ujeli in, da smo še bolj zasužnjeni kot prej.
Pri posameznikih ki ji zgoraj naštete reči ne zadovoljujejo in vse to doživljajo kot nove omejitve, novi zapor, se začne prava revolucija.
Uvidijo, da jim pri teh vprašanjih ne more pomagati prav nič na tem svetu.
Uvidijo, da so pri reševanju enigme prepuščeni samim sebi, saj jim prav nič ne pomaga občudovanje ali sledenje tistemu ali tistim ki bi naj do tega cilja prišli.
Uvidijo, da sami morajo spoznati in, da šteje le lastno izkustvo.
Jasno jim je, da so v zgodovini bili in najbrž v prihodnosti tudi bodo, številni odrešitelji in učitelji ampak to sveta in njih samih, nikakor ni spremenilo na bolje.
Vidijo, da se svet utaplja in umira, da smo zavozili na vseh frontah, da tako primanjkuje radosti in trajne sreče.

Začne se spoznavanje samega sebe, direktno in brez posrednikov.
Tak posameznik naenkrat odkrije največjo, in najbolj pristno knjigo na tem svetu.
Knjigo o samemu sebi.

V tej knjigi so poglavja ki so včasih podobna komediji, včasih bolj drami ali celo tragediji, tretjič je to potovanje po goli puščavi in brezupu…
Toda nič na svetu ne more nadomestiti tega originala o samemu sebi.
Ko človek spozna, da je to edino kar bi se moral naučiti brati in razumeti, potem ne bo odnehal dokler mu vsaka pikica in celotna zgodba ne bo jasna kot na dlani.
V kolikor se v posamezniku prebudi strast po prebiranju lastne knjige življenja, bo komaj čakal kaj bo na naslednjem listu, v naslednjem poglavju.

Le redki imajo to strast in to radovednost.
Namesto tega raje prebirajo kopije in ponaredke nekoga drugega.
Raje prebirajo nekaj kar bi si želeli postati, ne pa tistega kar dejansko so.

Konec drugega dela.

Mirko