Kaj hoče ženska, odgovor je preprost, ženska hoče hoteti. Hotenje je nek užitek, pa naj gre za subjektivno hotenje ali hotenje drugega v primeru katerega se subjekt manifestira skozi podvrženost, ki je spet stvar volje, razmerje do volje drugega. Med ženskostjo in voljo obstaja določena sorodnost, izraža absolutni, neskončni, brezpogojni značaj, ki se najbolje manifestira v kaprici. V Lacanovem nauku nastopi kaprica v okviru očetovske metafore, v kateri oče zastopa zakon in mati kaprico, pri čemer se za civilizacijski napredek označi pot od kaprice k zakonu.

V Grški mitologiji so bogovi kapriciozni, tako je vse do Mojzesa, prihoda civilizacije in njegovih tabel zakona. Čutiti kaprico do…pomeni biti v krempljih nenadne želje po flirtu, kar najbolje uteleša bog Grkov Zevs. Velik napredek je torej, da se v svet naseli religija zakona in nato pride tisti, ki govori o izpolnitvi v ljubezni. Skratka z smehom je konec, kar strukturira očetovsko patriarhalno metaforo. Tu je zakon s svojimi velikimi parklji, s šibo, z obljubo in zvestobo, zakon je tu zato, da brzda voljo.

Etimologija besede kaprica je posrečena, je italijanska, littre se drži besede capra, koza. Capriccio je kozji poskok, kar je izredno nepričakovana zadeva, je neprevedljivost par excellence. Prav tako se beseda povezuje z srhom groze, nenadno in nenavadno željo, ki vstopi v glavo.

Pri kaprici gre nedvomno za odsotnost zakona, se izmuzne regularnosti zakona: »In misleč, da tam kjer sam ne vidi sodnika, ni zakona, časti naključje kaprice in kaprice usode kot sodbe neba.« (Montesquieu) Drznite si z razumom napraviti tisto, kar zmore kaprica! Kaprica je razumljivo zunaj klasicizma, ki definira zamisel, da je treba pri produkciji slediti pravilom. Klasicizem se prav trudi, da bi iz kreacije izključili kaprico, jo zamejili z skupkom pravil.

Zdi se, da je Kantov kategorični imperativ kar najdlje od kaprice, saj je izraz konstantne univerzalne volje: »Deluj tako, da bo vselej v skladu s tem, kar nalaga zakon.« Kaprica v ta opis seveda ne sodi.

Kaj se pravi ženska kaprica, dojamemo, ko se ta volja brez pravega razloga, pojavi v svoji čisti, najskrajnejši, smrtonosni obliki, ta čista ženska kaprica je v neki posebni vezi s smrtjo moškega.

Če se kaprice poloti moški, je le ta bolj nedolžna, takšne so kaprice božanskega Zeusa in nenazadnje Oscarja Willda. Moška kaprica je komedija, ženska kaprica je smrtonosna.

Poveličevanje volje v nemškem transcendentalnem idealizmu ima korenine v ženski kaprici. Zakaj je Nemce historično tako navduševala volja? Zato, ker je področje praktičnega uma, področje, kjer človek ni podvržen neizprosnemu veriženju vzrokov in učinkov. Volja v obliki kaprice vpelje neko zarezo, prelom z vzročno verigo. Ima strukturo, ki je podobna strukturi čudeža. V kaprici častimo praktični um. Lacan je za »Kritiko praktičnega uma« dejal, da je to erotična knjiga, vse razprave namreč preveva nek plamen, plamen volje. Pri Kantu je »hočem« nadrejen »mislim«, ki vselej pomeni »predstavljam si«, torej »podvržen sem predstavljanju«, medtem ko sem v volji svoboden. Naslednji korak je Schopenhauer in njegova, že v naslovu pomenljiva »Svet kot volja in predstava«. Najprej si predstavljam, tu sem jaz, tu je svet, ki se v meni predstavlja, nato pa, drugi del, hočem. To je velika skrivnost volje. Ta shema bo pozneje pridobila z Nietzschejem in na začetku 20 stoletja pripeljala do norosti, do tistega »triumfa volje«, ki je napravil preteklo stoletje za stoletje napredka in destrukcije. Ne gre več samo za kaprico, ki povzroči smrt enega, temveč za milijone in milijone, povezano z poveličevanjem volje. Začetek je ta volja dobila v »Pomembno je svet spremeniti, ne pa ga razlagati«, saj na svetu vendarle ni tako dobro, zgodovinski iztek pa v Mao Zedongovem »Spremeniti človeka v njegovi najintimnejši globini«

Kaj je skupnega kaprici in kategoričnemu imperativu? Tisto, kar jima je skupno je absolutnost tistega »hočem«. Formula, ki bi mu najbolje odgovarjala, ni toliko formula fantazme kot formula nagona, torej natanko brezglave volje, kjer subjekt, kolikor je delovan, izgine. Kar je v kaprici tako lepega je dejstvo, da sprejema subjekt voljo, ki ga deluje, kot svojo voljo. Kar je v kaprici božansko je neki »hočem« ne tega »kar je lahko zakon za vse«, temveč »hočem tisto, kar me žene«. Kot absolutni »hočem« izrazim tisto, kar me spravlja v tek kot nagon, kar me žene.

Pri kategoričnem imperativu gre tudi za privolitev. Formulira se po Lacanu z »deluj tako da..«, ki ima svoje izhodišče v volji Drugega. Subjekt mora torej reči: »Zgodi se tvoja volja..«, le da je problem v tem, da je oboje subjekt. Kanta v zgodnjih opažanjih muči ravno ta razcep subjekta, ki povzroči, da se ta zakon medtem ko si ga nalagam sam, postavlja od zunaj, kot da bi bil ukaz. Gre torej za razliko med subjektom izjavljanja in subjektom izjave. Imperativ tako Kant vidi kot neki objekt, ki je v meni, objekt, ki si zasluži oboževanje.

Kategorični imperativ nas vpelje v »zgodi se tvoja volja« s tem, da je tvoja volja pravzaprav moja volja, vendar se mi kljub temu postavlja kot prisila, saj si nikakor ne želim storiti tistega, kar mi pravi kategorični imperativ. Kant pravilno opazi, da če je tisto kar vam nalaga zakon, storjeno z ugodjem, potem ni gotovo, da je to storjeno za zakon in je tako sumljivo, dvomljivo. To vodi v resignacijo, v katerega nas vabijo tudi razne modrosti, da bi lažje sprejeli udarce usode. Medtem je v tem kaprica plemenitejša, vpričo manifestacije te pritiskajoče volje reče: » Jaz to hočem!«

Kaprica se nahaja v načelu najvišjih stvari. Skrivnostna doktrina večnega vračanja pri Nietzscheju se lahko razjasni prav iz tega. Gre za posplošeno kaprico, ki pravi: »Spremenite usojenost, spremenite udarce usode, spremenite tisto, zaradi česar trpite, v vašo kaprico, naučite se reči »Hočem tisto, kar me doleti« in recite taisto tudi za to, kar vas stre.« ; » Naučite se hoteti kaprice usode kot da bi bila to vaša kaprica.«

Volja je tista za katero se zdi, da obvladuje celotno zadevo pozicije označevalca – gospodarja , ki se slednjič izraža skozi »hočem«, tako pri Kantu kot tudi pri Sadu. Volja, ki jo Lacan identificira z voljo nagona, z nagonom kot voljo do uživanja. Ta učinek razcepa se kaže skozi usmrtitev.

Žensko poskušajmo reprezentirati skozi pozicijo označevalec – gospodar, ki se v Lacanovem univerzumu reprezentira z črko V. Žensko povezujejo z V številne erotične reprezentacije, ki sicer izpostavljajo razprtost črke. Ker govorimo o sorodnosti med ženskostjo in voljo, lahko brez obotavljanja postavimo na mesto volje žensko. Kaj hoče ta volja - ženska? Hoče izviti zaprečenega subjekta, ga ločiti od njegovega imetja. Hoče ga ločiti od njegovih dobrih razlogov, speljati v neko pustolovsko avanturo, ga uničiti, ločiti od njegovih bližnjih, od njegovih prijateljev, njegovih idealov. To je razdiralna stran partnerja, Medejina plat ženskosti.

Nekoč smo poskušali sestaviti seznam lastnosti za moške in ženske in videli smo, kako zelo je bil prožen, nekakšna prispodoba Mobiusovega traku. Zlasti pri ženskah smo opazili, da so kvalifikacije, ki so jim jih pripisali najboljši psihoanalitični avtorji, težile k inverziji. Tako lahko imamo opravka z drznico, ki ne pozna strahu, zdaj z buržujko, ki skrbi za hišno blaginjo. Lacan se je iz te ne hvaležne primerjalne prakse izvlekel rekoč, da je posebnost ženske v tem, da lahko o njej rečemo karkoli, vse mogoče neumnosti, ter da prav to vseskozi počnemo.

Obstaja majhna dialektična vez. Na eni strani se vse to izraža v tistem »ločujem«, »izvijem zaprečenega subjekta, ločim ga od vsega kar ga bremeni« - da bi ostala edina, ki bi ga bremenila. »Sprem ga z njegovimi prijatelji. Odprem rane. Odvrnem ga od vsake zdrave pameti. Oblatim njegove ideale.« Ta Medejina plat, ki po dialektični poti loči moškega od vsega imetja, s katerim se ta obdaja, da bi izločila njegovo bit, njegov manjko biti. To imetje se mora nekje kopičiti in tu nastopi buržujka. »Vzela ti bom čekovno knjižico, pazila na tvojo plačo, če ne boš vse zapil s tvojimi kolegi v baru. Jaz jo bom čuvala.« O tem se lahko prepričamo, če od blizu pogledamo kako so funkcionirali nekateri levičarski proletariatski pari. Uporniki, ki se v tovarnah in na ulici niso bali spopasti z policijo in z delovodji, so doma nosili copate.

Ženska in nadjaz sta si v tesnem sorodu. Za kategoričnim imperativom stoji neka kapriciozna ženska. Lahko bi nam rekli: »Kaj vendar govorite, saj vendar obstaja več stoletna zgodovina ženske podrejenosti.« Temeljni simbolni red je res postavljen na zahtevi po brzdanju neobrzdane volje, vendar pri ženski to ne gre samo po sebi. V moških se skriva truma drhtečih, ki se sprašuje ali je oklep, ali je prisilni jopič, ki so jim ga nadeli, tem noricam, res dobro zategnjen. Konec koncev ta sistem oblasti vendarle dobro deluje, obstaja nek čudovit red, a ko dvignemo pokrov za sublimnim redom najdemo diktaturo domačega ognjišča, zasmehovanje ideala.

Dandanes je simbolni red razjeden od moljev, nastopa doba feminizacije sveta. Prišlo je do odčaranja sveta, kot se je izrazil Max Weber. Prej so obstajale nimfe, silfide, kapriciozni bogovi, in tudi potem, ko ni bilo več kapric, so kljub temu obstajali čudeži, prava nora zabava. Nato pa je prišlo znanstveno, birokratsko odčaranje sveta in ne potrebujemo več majhne furije, da bi rekla: »Križajte mi ga!« Šli smo skozi odčaranje sveta, a morda še nismo pri zadnjih posledicah, še napredujemo in hkrati začenjamo z njegovim ponovnim začaranjem. Vse bližje smo dovršitvi tistega, kar je civilizacija povsod poskušala preprečiti, da namreč ukazujejo ženske. Ukazujejo z označevalcem – gospodarjem v rokah. Ni vprašanje ali so vselej ukazovale ali ne, zdaj imajo označevalca – gospodarja. Vse do nedavnega je začuda veljalo, da če ženske vzamejo označevalca – gospodarja, jih to pomožati – oziroma jih to sterilizira, temu smo se vse do danes izogibali. Do tega je prišlo le tedaj, če v ureditvi nismo iz previdnosti postavili kakšnega dobrega člena, sem ter tja smo jim položili v roke ta označevalca – gospodarja, danes pa je dostop do njega za ženske dovoljen. To je treba spodbujati, saj gre res za neki eksperiment in imeli bomo priliko videti še marsikaj. Gre za eksperiment civilizacije, odpira se neki novi svet »Brave New World«, svet ženskih rokoborb, boksa. Eksperiment, ki sestoji iz tega, da zaprečeni subjekt zavzame mesto gospodarja, zgodovinsko izkustvo histerije, je že izpeljan. Vendar ostaja nedorečeno vprašanje, kaj pomeni, če ženska zakonito zavzame to mesto. Povsod je treba spodbujati zakoniti dostop žensk do vodilnih položajev, le od tod lahko pride kaj novega.

Enaindvajseto stoletje, ko sicer nema ženska spregovori, bo postopno in posledično stoletje otopelosti, otopeli bomo. A molčala je iz upora, prav tako je zato spregovorila, ker se je uprla, obe dejanji pa nista nič več kot kaprici, impulzivna trenutka volje, ki imata za svojo posledico znatno večjih dimenzij, kot si ženska utegne v svoji trdoglavosti predstavljati. Prej smrt, ko pa da bi popustila načelu svoje kaprice. Takšni sta Antigona in francoska revolucija: svoboda in smrt.

Ženska se igra igro gospodarja, a v zvezi z gospodarjem je treba vedeti, da je nujno nekakšen klovn. Lacan ga imenuje dejavnik diskurza. Dejavnik je tisti, ki stvar napravi, vendar pa ga ne gre vzeti za realno te zadeve. Mesto gospodarja je mesto dozdevka par excellence, tu se deli častne znake, simbole moči. Oblast se opremlja, vsakokrat ko je obstajala oblast je tu dekor, imamo zaznamovane prostore, ceremonije, kostume, da bi le ne mogli zgrešiti predpostavke: »ah, tu je oblast«. Videz je za oblast in moč bistvenega pomena. Prav zato, ker je mesto gospodarja mesto dozdevka, je to mesto v nasprotju z našimi predstavami povsem primerno za ženske, saj obstaja prav med žensko in dozdevkom neka sorodnost. »Pa vendar so vse do zdaj predvsem gospodje tisti, ki posredovanje oblasti izkoriščajo za lepa oblačila, za sprehode, za to, da se jih občuduje v njihovih kostumih; ah, imamo odgovor: gre ravno za to, da oblast feminizira!

Jacques – Alain Miller

Vir: www.zofijini.net