22. srečanje Družine Notranje Svetlobe
Hotel Planinka na Jezerskem

UPORABI GA MODRO

Čas je zlato,
ko ga znamo uporabiti za prave stvari
in nam drage ljudi…

in dragulj,
ko znamo dragocene trenutke
posvetiti tudi sebi…

PREDSTAVITEV PROGRAMA in PREDAVATELJEV in CENA

Od 8. do 13. julija 2014 se bomo družili v Hotelu Planinka na Zg. Jezerskem,

Včasih je kdo rekel: »ta je pa še kot nepopisan list!« A ko gledam življenje z današnjim vedenjem, si kdaj, malo za šalo in malo zares, povem, da je vsak kot knjiga. Pa se takoj vprašam: »ali je že prebral svojo knjigo?, ali že ve kaj vse je zapisano v njej?« Kdo ve? 

Rada opazujem ljudi, ki gredo mimo, jim berem z obraza, kretenj, iz drže telesa ali hoje… Poigravam se z mislimi in ugibam kaj vse nosijo s seboj. Seveda se zavedam, da sem tudi sama dana na ogled in da drugi ugotavljajo in ugibajo, kaj zapisanega nosim v sebi, kakšna zgodovina me krasi ali ovira v tukaj in zdaj.

Živimo v zelo nenavadnem svetu. Naši domovi, garaže, kleti in podstrešja so polni vseh mogočih stvari: oblačil, orodij, igrač, raznih hišnih pripomočkov, knjig, kaset, športnih rekvizitov, okrasnih predmetov in še in še bi lahko naštevali. Številni posamezniki in družine imajo prazna stanovanja, garaže, hiše, delavnice; opuščene vrtove, sadovnjake; nekateri le redko uporabljajo svoje avtomobile; marsikdo zavrže hrano, ki mu propade v shrambi.

Tudi kot celotna družba imamo veliko stvari: prazne tovarne in druge prostore, neizkoriščena polja in druge površine; poleg tega pa je v družbi nakopičenega ogromno znanja, spretnosti, inovativnega potenciala, ne da bi jih znali zares izkoristiti. A vendarle nas vse bolj pritiska revščina.

Kako bi izgledalo, če bi starši in učitelji preživeli dan v koži otrok? Poglejmo! … Potrebovali bi nekaj policijskih ali vojaških specialcev, nekaj povprečnih, torej dolgočasnih in neživljenjskih univerzitetnih profesorjev poljubne smeri, nekaj prostovoljcev, najbolje otrok, in stavbo, recimo kak ograjen hotel, kjer bi se vse skupaj dogajalo.

Program za starše
Starše bi ob prihodu podrobno izprašali, kaj vse so ta dan počeli v službi in ali jim je ostalo kaj nedokončanega dela. Pobrali bi jim prtljago. Prostovoljci bi jo odnesli v sobe, kjer bi jo razložili po svojem okusu. Kakšen kos bi tudi odvzeli, ga nadomestili z drugačnim ali dodali kaj povsem drugega.

Terme Topolšica... prava odločitev
za sanjski dopust ali zasebni oddih

Bi želeli med vikendom doživeti pravi dopust? Odpeljati otroke na pravi vodni park in razgiban oddih? Bi radi svojo ženo ob obletnici odpeljali na kratke počitnice, kjer bosta uživala v samoti in hkrati imela vodno masažo in savno? Praznujete obletnico, pa ne veste, kako bi jo obeležili?

Za vse to vam odgovor ponujamo v Termah Topolšica z zdravilnimi učinki termalne vode, kjer pravijo, da se začne nov svet. Kajti pri nas se res cesta razveja v potke, ki vodijo v gozdove in vodne palače.

Obrestna past
Denar kot menjalno sredstvo je posojevalcem denarja omogočal številne nečedne manipulacije, zato jih je preganjal že Kristus. Toda še mnogo učinkovitejše sredstvo za izkoriščanje je postal tisti hip, ko mu je bilo pridruženo obrestovanje. Če se zavedamo, da banke posojajo denar, ki je nekaj fiktivnega (potiskan papir skoraj brez vrednosti ali številke v računalniku), potem obrestovanje pomeni zagotovitev blaga ali storitev iz nič.

Brez obrestovanja bi bil denar privlačen v omejeni meri, kot sredstvo, ki se lahko prelevi v poljubno blago ali storitve. Toda zaradi obrestovanja je denar dobil lastnost, ki mu daje dodatno privlačnost - postal je zelo dragoceno blago, ki prinaša visoke dobičke finančnim elitam.

“Predlagamo, da naj bi bila vsaka država naprošena, da naredi popis vseh svojih virov in potreb – kaj sama proizvaja in kaj mora uvažati. Nato naj bi bila vsaka država naprošena, da v skupni sklad prispeva to, kar ima – glede na potrebe – viška in na ta način ustvari velikanski mednarodni vir, iz katerega bodo lahko črpali vsi.

Naravno je, da bi velike razvite države prispevale večjo količino, toda vsi bi donirali višek, ki ga ne potrebujejo.” (Mojster –, prek Benjamina Crema: Osnutek za medsebojno delitev, Share International, december 2013)

Dajte si možnost za zdravje -
ko je še čas in tudi ko zgleda,
da je že pozno!

OLJNO-PROTEINSKA KUHARICA je odličen vodič prehrane sedemkratne nominiranke za Nobelovo nagrado in največje avtoritete v Evropi na področju rakavih obolenj in prehrane.

Prehrana po navodilih dr. BUDWIGOVE koristi rakavim, srčnim, sladkornim bolnikom, epileptikom, manično depresivnim, da, verjetno čisto vsakemu bolnemu človeku. Tudi če bo šolska medicina vedno nasprotovala nešolski in se tudi v 21. stoletju v tem pogledu gotovo ne bo nič spremenilo, vi to lahko storite. Nikogar vam ni treba spraševati, kaj smete, da bi ozdraveli ali vzdrževali svoje zdravje. Za oljno-beljakovinsko terapijo ne potrebujete nobenega dovoljenja, saj ne posega v nobeno drugo obstoječe zdravljenje - le pomaga telesu, da prejme, kar resnično potrebuje, da bi ponovno pridobilo lastno moč. S pomočjo knjižne zapuščine dr. JOHANNE BUDWIG boste pridobili znanje, ki vam lahko povrne ali ohrani zdravje.

Natalí. Pozna naravo odrasle kože.

Mazilo Natalí za nego občutljive ali poškodovane kože je namenjeno ženskam in moškim, ki želijo svoji koži povrniti naravno vlažnost in jo dodatno zaščititi. Mešanica naravnih masel blaži preobčutljivost kože, dodane negovalne sestavine pa delujejo protivnetno in pomagajo pri obnovi kože. Z aromaterapevtskim učinkom!

Sonce, veter in izsušena koža

Poletje je slednjič le pokazalo svojo moč, zato mu bomo na stežaj odprli vrata. Še preden se bomo prepustili počitniškim radostim, pa mora biti naša koža pripravljena na dodatne obremenitve. Njen lipidni sloj, ki jo ščiti pred izgubo lastne vlage, je zaradi žgočega sonca in suhega vetra bolj kot kdajkoli na preizkušnji, kar pomeni, da se koži obeta doba izsušenosti.

Piše: Gregg Braden v Karme plus

V okrepčevalnici bolnišnice v nekem velikem mestu na vzhodni obali Združenih držav Amerike dva zdravnika razpredata o uspešnem in skrivnostnem zdravljenju, ki je nastopilo pri neki njuni bolnici.

Uspešnoje bilo zato, ker je bolničina anomalna rast tkiva na njenih nogah nenadoma izginila. Skrivnostno je zato, ker so ji povedali, da bodo pričeli z novim zdravljenjem, ki bo ozdravilo trenutno bolezen, v resnici pa je pila zgolj vodo iz pipe, pomešano z barvilom.

Piše: Aurigo

Skočimo še malce na Zgornjo Gorenjsko in za začetek preberimo darilno listino ali darovnico brikseniškemu škofu Henrika iz leta 1185, ki jo je prevedel Franc Gornik v svoji knjigi Zgodovina blejske župnije. Če se prevod pravilno glasi, a o tem nas niso v šoli nikoli nič učili, da so imeli v tistem zgodnjem srednjem veku še star sistem sužnjelastništva, kakor dobro razvit sistem ponarejevalstva!

»Na koncu darilne listine je od druge roke pripisano: "Jaz Leokarda iz Jame (z gradu Kamen pri Begunjah) sem svobodno podarila za rešenje svoje duše in duš svojih prednikov sveti Mariji na Otoku Marijo, hčer Bernarda s Sela, ki na leto plačuje tri denarje, in njene naslednike*."«

Dogajanja tega desetletja po svetu in odgovori izčrpane Zemlje bi nam naj bili najresnejše opozorilo, da je med nami marsikaj narobe. Po kratkem uporu Tunizijcev je bila vstaja nezadovoljnih v Libiji in Egiptu poimenovana kot arabska pomlad.

Nič pomladnega ni sledilo tam in ne nato v Siriji in zdaj še v Ukrajini, temveč še trša zima medčloveških odnosov in vse več mrtvih. Izvoz demokracije po meri interesov velesil je še povečal gorje v Iraku in Afganistanu. Ukrajinci so se tudi zmotili, če so mislili, da bo menjava oblasti prinesla le povezanost z EU in dražji plin ter takojšnje odplačilo dolgov, ne pa razpadanja države.

Ko razmišljamo o sodobnem času, še zlasti v kontekstu hude ekonomske, okoljske in družbene krize, ne moremo mimo pojma oziroma koncepta komercializacije. Komercializacija predstavlja enega ključnih vzrokov današnje krize. A ker je komercializacija tako vseprisotna in ker smo kot posamezniki in kot celotna družba tako zelo 'potopljeni' vanjo, se je komajda zavedamo. Naše 'vrednote', naši odnosi z drugimi ljudmi in z okoljem, naša politika in ekonomija, celo kultura in vsa druga področja človeškega delovanja so 'do konca' prežeta s komercializacijo.

V splošnem komercializacija (v slovenščino besedo lahko prevedemo kot trgovinizacija, vendar rajši ohranjamo originalen izraz) opredeljuje procese uveljavljanja tržnih odnosov ter modelov na vsa družbena področja, v naša medsebojna razmerja, v naše mišljenje in v naš odnos do okolja.

Denar je sveta ....ar. Katere štiri črke manjkajo? Rešitev najdete na koncu besedila.
Denar je tako običajna stvar v našem življenju, da o njem ne premišljujemo drugače kot v premlevanju idej, kako do njega. A razmisleki o njegovem ozadju, mehanizmih in posledicah so še kako pomembni. Čeprav je temu skoraj težko verjeti, je denar v resnici sredstvo za (umsko) zasužnjenje človeka.

Speljal mu je pozornost od življenjsko pomembnih vprašanj k pridobitništvu, ki je nekaj nenaravnega. Zaradi denarja si je človek nakopal omejitve, ki vse bolj krnijo njegovo svobodo. Namesto, da bi živel, životari v iskanju izhoda iz pasti, ki si jo je sam ustvaril. In kar je še najhuje - denar je ustvaril prepad med ljudmi in v človeku samem, ki ga ni lahko premostiti. Ko boste spoznali nepoznane učinke denarja, neznano ozadje dogajanja v zvezi z njim in njegovo usodno odgovornost za današnjo stisko, boste pričeli razmišljati drugače.

Imate tudi vi doma navihanca ali navihanko, ki se na vse kriplje brani šole in vsega kar je s tem povezano? Se tudi vi dnevno soočate z urami priprav in prepričevanjem, naj se vendar mladina spravi k učenju? Zveni poznano?

No, če pogledamo iskreno, je šola resnično skoraj neuporabna in brez veze! No skoraj;). Večino podatkov brez problemov dobimo na google.com, računalnik nam izračuna najzahtevnejše matematične operacije v delčku sekunde,.. Znanje, ki ga dobivamo v šoli je skoraj zgodovinskega pomena ali lepo rečeno zastarelo. Učimo se o zgodovini, namesto o prihodnosti. Slovenski zaposlovalci bi še vedno želeli, da imaš diplomo oz. nek certifikat, pomaga pa ti v bistvu prav nič...

Mi je znanec pred časom, ko sem uporabila besedo »pizdarija«, zabrusil, da dame tako ne govorijo. A dej, dej!? Malce presenečena nad izjavo sem si mislila: »Sem Boginja, nisem pa svetnica« … in si niti ne bi želela biti. Preveč rada imam življenje, da bi ga onečastila s sprenevedanjem in ugajanjem drugim. Sem strastna in spontana ženska, zato se mi tudi kakšna nedolžno sočna zgodi.

Nekje sem zasledila napis »99% angelček, 1% hudiček«. Ta 1% ne ponazarja zavestne škodoželjnosti, hudobije, privoščljivosti ipd., temveč našo nedolžno nevednost, ki daje življenju barvitost … meni pa nagajivost, nepredvidljivost in tipično človeško noto. Nisem lutka. Sem živo bitje z lastnimi občutji, mislimi in izkušnjami … imam svoj karakter, ki me dela unikatno, edinstveno in samosvojo.

Kristusov literarni nauk o ljubezni na dosegu bralcev. Vir celotnega zapisa: magicna-knjiga-ljubezni.
Pravkar sem prebrala zadnje vrstice zgodovinskega romana izpod peresa Kathleen McGowan. In spoznala nekaj zanimivih skrivnosti zgodovine človeštva.

Domneva ali prava skrivnost
Obsežno delo je napisano na podlagi raziskav o temeljih krščanstva, o njegovi zasnovi. Na začetku preseneti omemba, da je Jezus Kristus napisal evangelij. Kdor je bil vzgojen v duhu krščanstva ali navedeno tematiko vsaj malo pozna, bo vsaj približno vedel, o čem je v knjigi govora. Radovedna kot sem, sem na spletu preverila izvor besede evangelij in s pogledom pristala na grškem evangelionu. Ta pomeni dobro novico.

Kapitalizem je objektivno nepravičen sistem, pa če ga ljudje še tako obožujejo, hvalijo, zagovarjajo in malikujejo. Njihovo oboževanje ne zmanjša njegove nepravičnosti, tako kot ples dežja niti malo ne vpliva na fizikalne zakone, ki uravnavajo vremenske pojave oziroma podnebje.

Obstaja zanimiva dvojnost kapitalističnega sistema, ki jo verjetno poznajo številni ljudje, a se zanjo v glavnem ne zmenijo.

Pred kratkim sem se s fotoaparatom sprehajal po prelepi naravi in ko sem hodil, so se pred mano odkrivali novi in novi čudoviti motivi. Bilo je resnično neverjetno. Dobival sem ideje za kompozicije kot nikoli prej. Gozdna potka in njene podrobnosti, ki bi bile ponavadi precej nezanimive, so dobivale novo perspektivo. Skala v bližnji reki, delček drevesa, pogled iz daljave, motiv iz bližine, ideje in kombinacije so se mi odvijale pred očmi. Neverjetna izkušnja...

In potem me prešine. Natanko tako je vse v našem življenju! Razlog zakaj vidim vse te motive, je v tem, ker jih iščem. Zavestno sem se podal na pot, da jih odkrijem in ves čas pozorno opazoval. In potem so se sami pojavljali pred mano. Novi in novi.

Slikar, ki je predstavljal svojo sliko in jo mladeniču drago prodal je dejal; v tej sliki obstaja narisan odgovor na vsa človeška vprašanja.
Mladenič, ki jo je kupil čeprav tega v njej ni videl, si je mislil bom že kasneje to videl in spoznal.
Tako je mladenič zmeraj postajal pred to sliko in to iskal, ter zaradi tega začel opuščati bistvene stvari življenja.

Ko je prišel k njemu njegov modri resnicoljuben prijatelj, ga je vprašal; kaj postajaš pred to sliko?
Ta, ki mi je sliko prodal, mi je dejal, da je v njej narisan odgovor na vsa človeška vprašanja.
Prijatelj si je sliko ogledal in dejal, tega v tej sliki ni, izrekel ti je laž.

Po spletu okoliščin sem se tisti dan znašla na avtobusni postaji. Dolgo je že bilo od tega, ko sem se domov morala peljati z avtobusom. Ravno prebrani vozni red sporoča, da mi je ta ravno odpeljal izpred nosa. Sedem na stol v lični avtobusni postaji in opazujem okolico.

Prisede ženska srednjih let. Kovček. Globok izdih, ko  sede poleg mene. Vzame škatlico cigaret, potegne enega junaka iz nje in ga prižge. Seveda sem navdušena. Moji dolgi, še skoraj na sveže umiti lasje, ki še dišijo po jasminu, zaplapolajo v vonju cigaretnega dima. Nič, Vanda, kar lepo mirno, si na javnem mestu in tukaj se med drugim lahko tudi kadi. Prelena, da bi vstala in se malo sprehodila.

Globalna skupnost
Planet Zemlja je kot ladja brez kapitana, z nekaj agresivnimi častniki in mornarji na krovu, ki jih kaj malo briga v katero smer ladja plove; njihova edina skrb je, da si čim bolj napolnijo žepe, medtem ko v ladjo že vdira voda in se počasi potaplja. Potniki v prvem razredu se medtem zabavajo, hazardirajo in se sončijo v žarkih lastnega samozadovoljstva, ne meneč se za dogajanje v podpalubju.

V nižjih palubah se drenjajo množice, ki za drobtine, ki padajo z gornje palube, garajo kot sužnji na galejah. V najnižje palubah pa niti drobtine ne padejo več, tam je vse polno komaj živih senc in strohnelih trupel. Kar danes resnično potrebujemo, je sposoben kapitan in posadka, ki ve, kam pluje (skupna) ladja, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja s potniki, ki jo skrbi bodočnost, ohranjanje in vzdrževanje ladje.

Na vhodu v egipčanske hrame, v katerih so shranjevali žita in pridelke, je bil vklesan napis: „Ne uživaj hrane, ki so jo pridelali tvoji sužnji.“ Zakaj najvišja kasta, kamor so svečeniki takrat sodili, ni uživala podarjene ali z davki pobrane hrane? Zakaj bi se ob vsem tem obilju potili in žulili dlani, da si pridelajo lastno hrano? 

Ker so zelo dobro vedeli, da potrebujejo energijo in ne „polnila za telo“. 
In prav to smo danes pozabili, zato večina ljudi ne dojame, da „mašila“, ki jih uživajo, v veliki meri vplivajo na vse večjo izčrpanost, upad plodnosti, razmah depresije in pomanjkanje veselja do življenja.