Dobili so legitimacijo za reševanje države iz gospodarske in moralne krize. Pri tem se poraja vprašanje, ali se bo nadaljevala populistična strategija aktualne politike starih struktur iz ozadja, ki delujejo predvsem za varovanje lastnih interesov. Do kje seže popuščanje in zapiranje oči?

Zato postavljam vprašanje, ali bomo v bodoče molčali ali uveljavljali uporne vrednote v korist pravičnosti in blagostanja, ne pa siromašenja svojega naroda. Nekateri, ki sestavljajo koalicijo, so sodelovali že pri mnogih neustreznih in negospodarskih odločitvah, ki so uničevale državljanom prihodnost. Le kaj lahko od njih pričakujemo? Veliko obljub in malo dejanj?

Vsak zarodek ideologije, ki začne rasti v glavah posameznih zagovornikov idej, obljublja ideale in vrednote, nikoli pa tega ne vidimo dovolj jasno, da se v njih skriva težnja po spremembah, ki vključuje in omogoča le prevzem oblasti, vladanje, okoriščanje za lastne interese in podrejanje skupnih interesov svojim lastnim. Veliko je tudi lokalnega narcisizma. Naša napaka je v tem, da prepogosto idealiziramo določene osebe in obljube, sanjamo utopični prostor pravičnosti, utopične projekcije visoke morale, ki izhaja iz ideologije prestrukturiranega zgodovinskega spomina, vselej pa se nam zgodi eksperiment, ki pokaže v življenju svoj stari obraz in zapušča nove delitve, travme, izgube in razočaranja.

Vsi v sebi nosimo spomin na polpretekle spremembe, ki niso prinesle pričakovanega uspeha, spomin na pelihe in zablode nerazumnega in nepoštenega vladanja. Geni ali drugače povedano strankarska pripadnost so središčna točka tudi dandanašnjega dogajanja ob prevzemanju oblasti. Naš strah se navezuje na neuspehe, pogum volivcev pa na zaupanje in pričakovane zmage. Ljudje, ki danes prevzemajo vodilne položaje, predstavljajo v genetskem bazenu naše stvarnosti marsikaj, tudi utemeljenost očitkov za slabe rezultate, služenje strankokraciji ne pa ljudstvu. Treba je pogledati njihovo preteklost in kaj so v življenju doprinesli skupnosti in tudi kaj so zagrešili, treba si je naliti čistega vina.

Nekateri so še popolna neznanka, treba jim je dati možnost, vendar ne brez budnega spremljanja njihovega delovanja. Srečujemo se z večno ambivalenco človeških nagonov pohlepa in njegovih potreb za potešitev na eni strani, in razočaranjem volivcev na drugi. Gre za civilizacijski razmislek, kaj in kako zmorejo kaj dobrega narediti, da se vzpostavi novo, boljše, bolj domišljeno. Domovina je skupni prostor, kjer ljudje utemeljujemo svoje vrednote tako, da z uporom kot etično vrednoto kljubujemo krivicam. Te kritičnosti je potrebno več, še zlasti v civilnih gibanjih.

Tu se mi poraja globok razmislek, pravzaprav vprašanje, kakšen naj bo naš upor proti oblasti? Upor vključuje vrednostno sodbo, v imenu katere upornik odklanja svoj nevzdržen položaj, kajti najbolj prvinski upor izraža težnjo po redu in pravičnosti. Uporna vrednota je torej etična akcija. Izogniti se je treba načelu »cilj posvečuje sredstvo«, ki je v bistvu načelo revolucije in neredov kot odziv na krivice, ta pa vselej vodi v najhujše.

Zavedati se moramo, da ideja evropskosti kultur in človekovih pravic temelji na vojnih pogoriščih in grozotah obeh svetovnih vojn. Sprejeli smo vrednote duhovne dediščine, ki je zrasla iz trpljenja in ta vključuje grozljive izkušnje vseh vojn, katarzo in načrtovano evropsko usmerjenost, ki naj bi vzpostavljala mir, sožitje, pravičnost in solidarnost. Zaupanje v te vrednote predstavlja edino alternativo. Ne moremo se iztrgati kolektivnim zavezam, ker v skupnosti narodov, združenih v EU, je velika moč in volja, da to ohranimo. Vendar to lahko dosežemo le pokončni ne pa kot mlačni, molčeči in vdani v usodo, ki nam jo krojijo močnejši. Tudi molčanje je lahko absurdno in pomeni protislovno dejanje suverenosti. Treba je dojeti razmerje med lastnimi silami in cilji, ki si jih zastavimo kot želeno stanje, v katero verjamemo, da je pravično in ga je v danih razmerah možno optimalno doseči.

www.tatjana-malec.si