Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskonène vrstice, èe želiš èlanek gledati v obièajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Batwa-Pigmejci-Uganda-Pomoc
Razmišljanje ob zakljuèku razvojnega projekta v Ugandi
èetrtek, 2. oktober 2014 @ 05:02 CEST
Uporabnik: irma.sinkovec
Uradno se z razvojnimi projekti v Ugandi ukvarjam pet let, neuradno pa še nekoliko veè. Obièajno me ljudje vprašajo, kaj sploh poènem v Ugandi. Veèini se zdi, da pouèujem otroke. Težko na kratko razložim kaj poènem, zato reèem, da skrbim, da stvari potekajo tako, kot je bilo naèrtovano. Èe sogovornik pokaže zanimanje, na kratko opišem zadnji projekt in to zveni nekako tako:
Projekt je namenjen izboljšanju razmer ljudstva Batwa (laièno reèeno »Pigmejci«). V Ugandi predstavljajo domorodno ljudstvo, ki je bilo zaradi ustanovitve nacionalnih parkov izgnano iz svojega prvotnega okolja. Država jih je pustila brez nadomestila, zato danes živijo predvsem na obrobjih gozdov, v veèini primerov na tuji zemlji. So manjšina, drugi ljudje nanje pogosto gledajo zviška, živijo v vsesplošnem pomanjkanju in veèina nima znanj ter vešèin, da bi lahko živela dostojno življenje, kot reèemo mi. Otroci neredno obiskujejo osnovno šolo in zelo redkim uspe konèati osnovnošolsko izobraževanje.
Projektne aktivnosti se odvijajo v treh skupnostih ljudstva Batwa na JZ Ugande. V prvi vrsti se nanašajo na usposabljanja, s katerimi bodo imeli veèje možnosti za izboljšanje svojega položaja. Preko usposabljanj s podroèja kmetijstva se uèijo obdelovati zemljo, pridelovati krompir in zelenjavo, shranjevati semena, skrbeti za koze itd. Na ta naèin si bodo lahko sami priskrbeli vsaj nekaj hrane. Najveèji uspeh na tem podroèju pa je gotovo nakup zemlje. V dveh vaseh smo kupili nekaj zemlje in lastniki so Batwa. Potrebno je bilo moèno stisniti zobe, da nam je to uspelo, saj je ustaljena praksa, da zemlja ostane v lasti organizacije, ki zemljo kupi ali pomaga pri nakupu. Batwa pa torej še vedno nimajo svoje zemlje.
Naslednje podroèje usposabljanj je namenjeno predvsem ženskam, in sicer: izdelovanje roènih izdelkov, šivanje, pletenje in opismenjevanje. Vse te aktivnosti se se izkazale za zaželjene in potrebne že tekom prejšnjega projekta.
Zadnje podroèje pa se nanaša na ozavešèanje o njihovih temeljnih pravicah, na aktivnosti namenjene rednejšemu obisku osnovne šole otrok in na ozavešèanju javnosti o njihovem položaju, predvsem pa o njihovih uspehih in s tem prispevati k zmanjševanju diskriminacije.
Ob mojem zadnjem obisku Ugande smo zakljuèili z vsemi aktivnostmi, naredili evalvacijo, sama pa sem precej èasa porabila tudi s preraèunavanjem, v smislu: kje smo porabili preveè denarja, kje premalo, da se bo na koncu vse ujemalo s finanènim planom, ki smo ga naèrtovali ob prijavi projekta, to je dve leti nazaj in se ne sme bistveno spremeniti.
Težko je torej na kratko opisati, kaj poènem, kako to delo poteka, zato sledi del mojega elektronskega sporoèila, ki sem ga poslala mojim prijateljem, medtem ko sem bila v Ugandi:
Glede projekta: nekaj stvari je spodbudnih, nekaj povpreènih, nekaj prav nesposbudnih, tako je paè zivljenje ;-) Se paè moramo zadovoljiti, da z našimi projekti ne bomo spremnili sveta, pa tudi èe se jaz po trepalnicah suèem, ali kako se že reèe. Pa ali je to sploh namen? Ali imamo pravico spreminjati?
Sem pa zelo navdušena prišla nazaj iz Nyakabunga. Tam živi ena izmed Batwa skupnosti s katerimi sodelujemo. Bili so prav veseli in prisrèni. Trije obvladajo pletenje z mašino, nekateri šivanje, radi kmetujejo, otroci hodijo v šolo, juhej ;-). Bila sem zraven, ko so izkopavali krompir, na koncu so ga kar na njivi tudi skuhali in ponudili tudi nam. Bili so veseli in ponosni. Jaz pa tudi.
Obiskala sem tudi eno izmed šol, s katero sodelujemo in predstavili so »band«. Lani smo jim kupili bobne in trobente, pa res kar znajo igrati, ostali pa po ritmu maširajo okrog šole ;-) In ja, Batwa so bili v šoli!
Te tri dni sem spet okusila vaško življenje daleè stran od veèjih krajev, spala sem v eni prav lokalni hiši, kjer so mi stregli na veliko. Prvi dan so mi za kosilo skuhali kozje meso (notranje organe, pljuèa se mi zdi). Hvala bogu, so varèevali s sveèami in ni nihèe ugotovil, da sem v trenutku njihove nepazljivosti, mojo porcijo porazdelila po ostalih krožnikih. Res jem vso lokalno hrano, tega pa res ne morem. Zveèer, ko smo šli spat, se jim je zdelo, da bom vesela hrešèeèega radia. Sicer je bil v sosednjem prostoru, ampak dovolj na glas da sem lahko poslušala vse od Enriqueja do Briana Adamsa. Posteljo so pripravili posebej zame, sama sem bila v enem prostoru, cela družina pa je bila v drugem, moj prevajalec pa v tretjem. Prvi veèer smo z glavo družine obšli vse lokalne bare. Drugi veèer sem ostala doma in se skušala pogovarjati z ženo, a zaradi jezika nisva prišli daleè. Imela je polne roke dela, saj je žena tista, ki skrbi za vse: otroke, hišo, hrano. Ko je bil èas kosila ali veèerje, se je iz glavnega prostora tiho umaknila in šele, ko smo ostali pojedli, je prišla na vrsto ona in otroci.
Mož je namreè uèitelj, glavni vir zaslužka v družini. Èeprav bi verjetno lahko pomagal ženi pri marsikaterem opravilu, se mi je zdelo lepo, ko je ves èas poudarjal, da so na prvem mestu otroci, in da jim hoèe zagotoviti izobrazbo (to se tudi trudi realizirati) dokler se bodo pripravljeni izobraževati. Žal je z eno uèiteljsko plaèo težko, a upa, da se bo pomoè pokazala, ko bo najbolj potrebna. Stalno so mi ponujali hrano, od peèene koruze, ki je bila tukaj verjetno najboljša doslej, do krompirja, fižola, arašidove omake itd. Bili so tako zelo prijazni, da je bilo po treh dneh, ki sem ji preživela z njimi oz. z Batwami, kar težko oditi.
Ko sem se zveèer utrijena vrnila v mesto (èe temu lahko tako reèemo), so me brž sooèili z neprijetno novico o korupciji, ki sicer ne zadeva projekt, pa vseeno. Ja, nevladne organizacije se mi vedno bolj »gravžajo«. Na eni strani smo mi belci, ki spimo v hotelih, obišèemo vasi vsake kvatre enkrat, domaèinom postavljamo retorièna vprašanja in si domišljamo, da so nam povedali resnico, ter da smo mi itak tisti, ki vemo, kaj je prav za te »uboge« Afrièane. in zato še prièakujemo hvalo in spoštovanje, saj vendarle pomagamo »pomoèi potrebnim«. Kot da ne bi bilo v Afriki pametnih, izkušenih in izobraženih ljudi! Sem pa tudi ravno dobila mail od »nadebudnih reševalk sveta«, kaj vse lahko ponudijo projektu, ker »sanjajo Afriko« in bi šle v Afriko. No, projekti niso temu namenjeni.
No, in na drugi strani so domaèe nevladne organizacije, ki so ugotovile, da belci radi pošiljamo denar, sploh za »domorodna ljudstva«, ki so jim kršene vse èlovekove pravice. Uh, kako dobro se to sliši, ane! Da pomagamo najbolj ubogim na tem svetu! No, pa so ugotovili predstavniki loklanih nevladnih organizacij, da je treba izkoristiti velike denarje. Denarja je v izobilju, saj se vendar vsi predstavniki nevladnih organizacij iz tujine vozijo v velikih avtih, spijo v hotelih, v vasi gredo obèasno, sploh pa so zadovoljni z velikimi besedami, kaj vse so nam omogoèili. Ah, saj itak ne vedo za kaj gre, ne znajo jezika, malo jih prinesemo okrog (kasneje pa veliko), itak nimajo pojma, za kaj v resnici gre tukaj, naj imajo svoje veselje in svoje projekte, mi pa bomo stvari po svoje uredili!!!
Ni vse èrno-belo, a sem pogosto dobila obèutek, da se odvijajo stvari po opisanem principu.
Vèasih bi bilo res bolje, da kakega projekta ne bi bilo, da se mi belci ne bi niti zaèeli vmešavati, vendar pa, ko je na koncu viden uspeh, ko so ljudje (ciljna skupina) zadovoljni, ko obstajajo realne možnosti za dologoroèno boljše pogoje na podroèju prehranske varnosti, in ko so se pripravljeni uèiti in pripravljeni delati, potem verjetno je smisleno.
»Ne materialne dobrine, temveè priložnosti, da si ljudje sami izboljšajo svoje življenje, kakor sami želijo«, pogosto reèemo tisti, ki se ukvarjamo z razvojnimi projekti. Predvsem pa je nujno ljudem prisluhniti in jih tudi slišati ter razumeti, za kar pa je potrebno veè kot le beležnica in svinènik (oz. katera izmed bolj modernih napravic) in par vnaprej pripravljenih vprašanj.
PS: Projekt: Moè Batwa žensk – z novim znanjem do boljšega položaja ljudstva Batwa na JZ Ugande je v letih 2013/14 izvajalo Društvo Edirisa Slovenije ob finanèni podpori MZZ RS.
Komentarji (0)
www.pozitivke.net
