Albert Kukanja iz Komna se je rodil pred devetdesetimi leti v mirni vasici Mali Dol, ki so jo Nemci požgali in pregnali domačine in njegovo družino v Komen, od tu pa okoli 1100 izgnancev iz devetih primorskih vasi v nemško taborišče Neumarkt. Tudi Albertova rojstna hiša in hlevi so zgoreli v plamenih, živina pa se je razbežala po kraških pašnikih.

Berto je bil najprej v italijanski vojski, odkoder je ušel in se priključil enotam NOB. Bil je mlad, visokorasel, klen in pogumen Kraševec, žarečega obraza. V srcu je nosil tisočletni sem Primorcev o osvoboditvi naroda. Zavzemal se je za ohranitev narodne biti. Čutil je odpor proti fašističnemu raznarodovanju in okupaciji.

Edina prava izbira je bil odhod v partizane in srdit boj proti tujcu. Ljubil je dom, njegovo Primorsko in njene ljudi. Na fotografiji je Albert Kukanja, kot praporaš in udeleženec partizanske proslave v Slejkih na Ravnah nad Črničami na slovesnosti v spomin na 19 padlih borcev, pripadnikov jurišnega bataljona 30. divizije 9. korpusa v Slejkih, februarja 1945.

Po vojni so njegova pota vselej vodila po mali stezici k materi Ivanki, ki se je vrnila iz nemškega taborišča z družino s svojimi otroci Ado, Marjanom in Olgo. Nono mu je v internaciji umrl.

Berto je bil mož zdravega narodnega kmečkega jedra. Globoko v duši je čutil svoje korenine in narodno zavest. Vselej je prisluhnil potrebam svoje družine, domačinov in naroda. Po koncu vojne je ostal aktiven v JA. Rad je obiskoval svojo mater in domačijo. Oral in branal je domačo zemljo, pogosto je nadomeščal bolnega očeta, ki je peš prišel iz Sovjetske zveze in nato iz nemškega taborišča Neumarkta, nadomeščal je brate, ki so odšli v svet s trebuhom za kruhom v Avstralijo.

Vse svoje življenje je služil dobremu. Opravljal je poklic reševalca. Bil je član Reševalne postaje UKC Ljubljana in izvajal zdravstvene storitve nujne medicinske pomoči, nujnih in nenujnih reševalnih prevozov bolnikov in spremljal bolnike pri medkliničnih prevozih. Deloval je v urgentni skupini s stalno prisotnostjo in pripravljenostjo na klic. Njegov poklic je zahteval veliko samoodpovedi, doslednosti, točnosti in predvsem veliko mero humanosti, ki jo je vselej v življenju postavljal v ospredje. Najpomembnejše mu je bilo biti človek, v sebi je odkril plemenito poslanstvo biti za drugega.

Njegovo srce je bilo veliko. Kot grm žarečega ruja. Berto je bil dobrotnik in poštenjak v pravem pomenu besede. Narodnjak in človek idealov. Do konca svojega življenja je ostal zvest soborcem in ostal je član Zveze borcev.

Del njegove neomajne vitalnosti in volje do življenja in služiti dolžnostim, so bila tudi dozorela jabolka, ki so ga zvabila v Komen. Želel jih je obirati. Sin Drago in njegova družina so skrbeli zanj, a žilica mu ni dala miru. Splezal je po lestvi, padel in utrpel nesrečo. Umrl je v šempetrski bolnišnici.

Okras jabolka je pecelj,
ki steguje svojo roko k drevesu,
ki je zanj cvetelo,
in h koreninam, ki so ga hranile.
Stegni roko v travo in poberi jabolko,
ki trepeta plašno rdečico krvi
v svojem belem krhkem tkivu.
Zleknjeno v travi čaka,
da se dopolni s teboj.

Tako pogumno, kot je deloval vse življenje, je tudi odšel. Od njega so se dne 7. oktobra 2014 poslovili njegovi domači, številno sorodstvo, domačini, znanci in soborci. Bil je junak, vreden našega spomina!

Slava mu!

Naj mirno počiva na komenskem pokopališču ob svoji dragi soprogi Nadi.

www.tatjana-malec.si