Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Herman-Hesse-Stepni-Volk-Nobelovec

Hessejev Stepni volk torek, 14. oktober 2014 @ 05:02 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Pisatelj in Nobelovec Herman Hesse (1872- 1962) je eden izmed zadnjih predstavnikov nemške meščanske književnosti, ki je poleg Thomasa Manna dosegel vrhunec s svojimi deli. Jaz sem prebrala le njegova v slovenščino prevedena dela in sicer knjige: Stepni volk, Igra steklenih biserov, Pod kolesjem, Gertrud, Siddharta, Eseji o življenju in umetnosti in morda še kaj. Hesse je bil najbolj bran in priljubljen prav zaradi njegove zasebnosti, ker se je s svojim romantičnimi, duhovnimi in drznimi jezikovnimi eksperimenti in doživetji obračal prav k razmeroma majhnemu krogu razumevajočih in sorodno čutečih bralcev, saj jim govori o najintimnejših doživetjih in razkriva svoj notranji osebni bogati svet. Hesseja je odkrila mlada generacija, lahko bi rekli tista generacija, ki spada v subkulturo hippijev, pop-arta in sorodnih pojavov mladih, ki so izoblikovali svoj protest zoper moderno civilizacijo. Vsi tedaj mladi smo odkrili v Hesseju nekega modernega guruja, saj nas je vpeljal v skrivnosti vzhodnjaške mistike in filozofije. Gre za upor zoper avtoriteto države, staršev, vzgojiteljev, šole, cerkve. Hesse je odločno zavračal vsako nasilje in pločevinasto civilizacijo (kar izrecno poudari v Stepnem volku). Hesse je predstavljal na nek način renesanso naši tedanji generaciji. Nekateri so šli celo tako daleč, da so priporočili branje Hesseja pred uživanjem mamil. Odlike njegovih del so vsekakor estetska stvaritev, vendar najpomembnejše je, da je mogoče skozi njegova dela odkriti resnico o sebi, svetu in življenju. Vzbujal je iluzijo, da je mogoče resnico odkriti v literarnem delu. Mnogi so se nanj obračali celo z iskanjem življenjskih nasvetov. Pot v notranjost vsakega čutečega človeka je srečevanje s krizami, padci, obupom, porazi, a tudi odkrivanje spoznanj in upanje. Osebno menim, da sem prav s pomočjo Hessejeve filozofije in optimizma ohranila v sebi nekaj mladostnega, ustvaril mi je nek poseben notranji svet, v katerem najdem še danes pot, da se uresničim. Za moje življenje so bila Hessejeva dela močna spodbuda za razmišljanje, da sem se naučila živeti svoje življenje in spoznavati meje svoje svobode in odločati o svoji usodi. Zame je Hesse neprecenljiv in pogosto se vračam k njegovim knjigam. V Wikipediji je objavljen njegov kratek življenjepis, iz katerega izhaja tudi njegova kultura, ki je v marsičem presegla stara evropska razmišljanja. Hermann Hesse se je rodil v misijonarski družini. Znani nemški misijonar častiti Hermann Gundert je bil njegov stari oče. Hessejeva mati je bila Švicarka, rojena v Indiji. Njegovo šolanje ni bilo uspešno (med drugim je obiskoval celo teološki seminar). Leta 1911 je potoval v Indijo in se leta 1912 naselil v Bernu, kjer je bil nekaj časa knjigar in antikvar. Leta 1919 se je preselil v Montagnolo ter leta 1923 prejel švicarsko državljanstvo. Svojo književno pot je začel z romanom Peter Camenzind leta 1904. Uspeh romana ga je privedel do odločitve, da se bo povsem posvetil pisanju. Kot vnet mirovnik je močno nasprotoval prvi svetovni vojni. Splošen odpor do vojne je moč opaziti v mnogih Hessejevih delih. Zanimivo je, da je po izbruhu druge svetovne vojne nemški nacistični propagandist Joseph Goebbels v začetku zagovarjal Hessejeva dela, vendar se je pisatelj po zahtevi, da deli njegove knjige Narcis in Zlatoust, ki so obravnavali pogrome, ostanejo nespremenjeni, vseeno znašel na nacističnem črnem seznamu. Vojno je kljub temu zloveščemu stanju srečno preživel. Hesse je, kakor številni junaki njegovih del, v življenju imel težave z ženskami. Prva poroka z Mario Bernoulli, s katero je imel tri otroke, se je končala žalostno zaradi ženinih duševnih težav. Zakonska zveza z Ruth Wenger je trajala le nekaj mesecev, leta 1931 pa se je končno poročil z Ninon Dolbin in z njo ostal do konca življenja. V poznejšem življenju se je pričel nagibati k nazadnjaštvu - v Igri steklenih biserov junaki zavračajo vso glasbo po Johannu Sebastianu Bachu kot površinsko, Ludwig van Beethoven pa je primer izjemno slabega okusa. Igra steklenih biserov, napisana v srednjeveškem idealističnem slogu, spominjajočem na dela Williama Morrisa, je bila zelo priljubljena povojni Nemčiji. Hesse je umrl med spanjem v starosti 85 let zaradi možganske krvavitve. Izbrana dela: V Hessejevih delih lahko opazimo njegova zanimanja za teme o obstoju, duhovnosti in mistiki, pa tudi za budistično in hinduistično filozofijo. • 1904 - Peter Camenzind • 1906 - Pod kolesom (Unterm Rad) • 1910 - Gertrud • 1914 - Rosshalde • 1915 - Knulp • 1919 - Demian • 1919 - Klein in Wagner (Klein und Wagner) • 1919 - Čudne novice z druge zvezde (Märchen), kratke zgodbe • 1920 - Klingsorjevo zadnje poletje (Klingsors letzter Sommer), 3 romani • 1922 - Siddharta (Siddhartha) • 1927 - Stepni volk (Der Steppenwolf) • 1930 - Narcis in Zlatoust (Narziss und Goldmund) • 1932 - Potovanje v Jutrovo deželo (Die Morgenlandfahrt) • 1937 - Avtobiografski zapiski (Gedenkblätter), eseji • 1943 - Igra steklenih biserov (Das Glasperlenspiel) • 1946 - Vojna in mir (Krieg und Frieden), eseji • 1976 - Moje prepričanje: Eseji o življenju in umetnosti, eseji • 1995 - Zbrane pravljice Hermanna Hesseja, pravljice Zbirke pesmi • Pesmi (Die Gedichte) (1922), • Tolažba noči (Trost der Nacht) (1929). Nagrade • 1936 - Nagrada Gottfrieda Kellerja (Gottfried-Keller-Preis) • 1946 - Nobelova nagrada za književnost • 1946 - Goethejeva nagrada mesta Frankfurt (Goethepreis der Stadt Frankfurt) • 1950 - Nagrada Wilhelma Raabeja (Wilhelm-Raabe-Preis) • 1955 - Mirovna nagrada Nemškega knjigotrškega združenja (Friedenspreis des Deutschen Buchhandels) Posvetila sem mu krajšo pesem: Hessejev Stepni volk Utišaj človeka znotraj prvin. Ukroti mu znotraj žival, odsev njene podobe. Gozd se razprostira daleč naokrog. Veliko živali živi v njem, ki se nikoli ne pogledajo v ogledalo in nihče jim še ni dal imena. Žilave so kot dren in divje od nepotešenosti s krvjo. V sledenju svojim prvinam, gazijo stopala v odpadlem listju in skoraj nihče ne ve, da človeka vodi žival po sledeh Hessejevega Stepnega volka. V ušesu zaslišim Händlov nesmrtni Concerto grosso v f-duru Občudujem spretne pianistove prste in pomikanje zvokov božanske glasbe skozi neskončne notranje prehode. Glasba je potisnila nož v telo živali. Zalije me povodenj luči, opojnost, ki mi je zažarela v duši. O Glasbi V Igri steklenih biserov junaki zavračajo vso glasbo po Johannu Sebastianu Bachu kot površinsko, Ludwig van Beethoven pa je primer izjemno slabega okusa. Igra steklenih biserov, napisana v srednjeveškem idealističnem slogu, spominjajočem na dela Williama Morrisa, je bila zelo priljubljena povojni Nemčiji. K temu je treba dodati, da začetki glasbe segajo v davnino. Popolna glasba ima svoj vzrok. Opira se na harmonijo med nebom in zemljo in na skladnost med mračnim in svetlim. Če živimo v svetu miru in v miru s samim seboj, potem je mogoče glasbo izpolniti. O glasbi se lahko pogovarjamo le s človekom, ki je spoznal smisel sveta in našel pot do samega sebe. Nobelovec Hermann Hesse meni, da se dandanes srečujemo s hrupno glasbo, ki ne umirja in ne ohranja človeške harmonije v duši. Kolikor bolj hrupna je glasba, toliko bolj otožni in nervozni postajajo ljudje, toliko bolj ogrožena je dežela, toliko globlje se pogreza sama vlada. Tako se izgubi tudi bistvo glasbe. Pri glasbi se ceni vedrino. Zato je glasba urejene dobe mirna in vedra in vlada enakomerno stalna. Glasba nemirne dobe je razburjena in zlovoljna in njena vlada sprevržena. Dandanes je glasba nevrotična, tako kot je nevrotičen človek današnjega časa in njegovo vladanje. Izkušnje kažejo, da je v svetu globalizacije že nekaj generacij žrtev ohlapne in brezvestne duhovne vzgoje, kar je občutno vplivalo na ljudi tudi v svetu glasbe. V dandanašnjih modernih glasbenih zvrsteh prevladuje napuh, industrija, lahek in hitri zaslužek ter pomanjkanje duhovne, moralne in estetske vzgoje. Dandanašnja glasba je podobna izrojeni razbohoteni rastlini, ki je izgubila pravo podobo svoje rasti. Kakšno glasbo bomo poslušali je stvar izbire posameznika. Prava glasba je obdarjena z nekakšno pramočjo. Če je glasba hrupna, se je oddaljila od bistva glasbe. Če glasba ni vedra, ljudstvo mrmra in življenje je pohabljeno. O mladini se moram izreči kritično, saj večina ne pozna bistva glasbe, temveč išče le hrupne zvočne učinke, skladno z nevrotičnostjo svoje osebnosti in časa, v katerem živi. Hermann Hesse v svoji knjigi Igra steklenih biserov opisuje, da sta tirana Gil in Ču Sin hotela hrupno glasbo. Močni zvoki so se jima zdeli lepi in vpliv na množico zanimiv. Hotela sta nove in nenavadne zvočne učinke, tone, ki jih ni slišalo še nobeno uho. Hotela sta prekositi drug drugega in zgrešila mero in cilj. Vzrok je bil propad države. V pravljični Kitajski starih kraljev je bila dodeljena glasbi v dvornem življenju vodilna vloga. Visoko stanje glasbe jim je bilo skoraj isto, kot visoko stanje kulture, morale in celo države. Mojstri glasbe so morali skrbno bedeti in varovati ter ohranjati čisto stare tone. Če se je oglasila glasba zatona, je kmalu zatemnilo nebo, zidovi so se stresli in se podrli, vladar in država sta se zrušili. Vprašajmo se kakšno glasbo danes poslušamo, kakšni smo in kakšno je naše okolje, v katerem živimo. Če želimo, da bo glasba lepo vplivala na vašo dušo, psihično ravnotežje, kulturo srca in zdravje, potem izbirajmo glasbo, ki nas bo radostila v svojem globljem in vse bolj duhovnem darovanju samega sebe in vas harmonično združila v ljubezni. www.tatjana-malec.si Komentarji (1) www.pozitivke.net