Uradno se z razvojnimi projekti v Ugandi ukvarjam pet let, neuradno pa še nekoliko več. Običajno me ljudje vprašajo, kaj sploh počnem v Ugandi. Večini se zdi, da poučujem otroke. Težko na kratko razložim kaj počnem, zato rečem, da skrbim, da stvari potekajo tako, kot je bilo načrtovano. Če sogovornik pokaže zanimanje, na kratko opišem zadnji projekt in to zveni nekako tako:

Projekt je namenjen izboljšanju razmer ljudstva Batwa (laično rečeno »Pigmejci«). V Ugandi predstavljajo domorodno ljudstvo, ki je bilo zaradi ustanovitve nacionalnih parkov izgnano iz svojega prvotnega okolja. Država jih je pustila brez nadomestila, zato danes živijo predvsem na obrobjih gozdov, v večini primerov na tuji zemlji. So manjšina, drugi ljudje nanje pogosto gledajo zviška, živijo v vsesplošnem pomanjkanju in večina nima znanj ter veščin, da bi lahko živela dostojno življenje, kot rečemo mi. Otroci neredno obiskujejo osnovno šolo in zelo redkim uspe končati osnovnošolsko izobraževanje.

Projektne aktivnosti se odvijajo v treh skupnostih ljudstva Batwa na JZ Ugande. V prvi vrsti se nanašajo na usposabljanja, s katerimi bodo imeli večje možnosti za izboljšanje svojega položaja. Preko usposabljanj s področja kmetijstva se učijo obdelovati zemljo, pridelovati krompir in zelenjavo, shranjevati semena, skrbeti za koze itd. Na ta način si bodo lahko sami priskrbeli vsaj nekaj hrane. Največji uspeh na tem področju pa je gotovo nakup zemlje. V dveh vaseh smo kupili nekaj zemlje in lastniki so Batwa. Potrebno je bilo močno stisniti zobe, da nam je to uspelo, saj je ustaljena praksa, da zemlja ostane v lasti organizacije, ki zemljo kupi ali pomaga pri nakupu. Batwa pa torej še vedno nimajo svoje zemlje.

Naslednje področje usposabljanj je namenjeno predvsem ženskam, in sicer: izdelovanje ročnih izdelkov, šivanje, pletenje in opismenjevanje. Vse te aktivnosti se se izkazale za zaželjene in potrebne že tekom prejšnjega projekta.

Zadnje področje pa se nanaša na ozaveščanje o njihovih temeljnih pravicah, na aktivnosti namenjene rednejšemu obisku osnovne šole otrok in na ozaveščanju javnosti o njihovem položaju, predvsem pa o njihovih uspehih in s tem prispevati k zmanjševanju diskriminacije.

Ob mojem zadnjem obisku Ugande smo zaključili z vsemi aktivnostmi, naredili evalvacijo, sama pa sem precej časa porabila tudi s preračunavanjem, v smislu: kje smo porabili preveč denarja, kje premalo, da se bo na koncu vse ujemalo s finančnim planom, ki smo ga načrtovali ob prijavi projekta, to je dve leti nazaj in se ne sme bistveno spremeniti.

Težko je torej na kratko opisati, kaj počnem, kako to delo poteka, zato sledi del mojega elektronskega sporočila, ki sem ga poslala mojim prijateljem, medtem ko sem bila v Ugandi:

Glede projekta: nekaj stvari je spodbudnih, nekaj povprečnih, nekaj prav nesposbudnih, tako je pač zivljenje ;-) Se pač moramo zadovoljiti, da z našimi projekti ne bomo spremnili sveta, pa tudi če se jaz po trepalnicah sučem, ali kako se že reče. Pa ali je to sploh namen? Ali imamo pravico spreminjati?

Sem pa zelo navdušena prišla nazaj iz Nyakabunga. Tam živi ena izmed Batwa skupnosti s katerimi sodelujemo. Bili so prav veseli in prisrčni. Trije obvladajo pletenje z mašino, nekateri šivanje, radi kmetujejo, otroci hodijo v šolo, juhej ;-). Bila sem zraven, ko so izkopavali krompir, na koncu so ga kar na njivi tudi skuhali in ponudili tudi nam. Bili so veseli in ponosni. Jaz pa tudi.

Obiskala sem tudi eno izmed šol, s katero sodelujemo in predstavili so »band«. Lani smo jim kupili bobne in trobente, pa res kar znajo igrati, ostali pa po ritmu maširajo okrog šole ;-) In ja, Batwa so bili v šoli!

Te tri dni sem spet okusila vaško življenje daleč stran od večjih krajev, spala sem v eni prav lokalni hiši, kjer so mi stregli na veliko. Prvi dan so mi za kosilo skuhali kozje meso (notranje organe, pljuča se mi zdi). Hvala bogu, so varčevali s svečami in ni nihče ugotovil, da sem v trenutku njihove nepazljivosti, mojo porcijo porazdelila po ostalih krožnikih. Res jem vso lokalno hrano, tega pa res ne morem. Zvečer, ko smo šli spat, se jim je zdelo, da bom vesela hreščečega radia. Sicer je bil v sosednjem prostoru, ampak dovolj na glas da sem lahko poslušala vse od Enriqueja do Briana Adamsa. Posteljo so pripravili posebej zame, sama sem bila v enem prostoru, cela družina pa je bila v drugem, moj prevajalec pa v tretjem. Prvi večer smo z glavo družine obšli vse lokalne bare. Drugi večer sem ostala doma in se skušala pogovarjati z ženo, a zaradi jezika nisva prišli daleč. Imela je polne roke dela, saj je žena tista, ki skrbi za vse: otroke, hišo, hrano. Ko je bil čas kosila ali večerje, se je iz glavnega prostora tiho umaknila in šele, ko smo ostali pojedli, je prišla na vrsto ona in otroci.

Mož je namreč učitelj, glavni vir zaslužka v družini. Čeprav bi verjetno lahko pomagal ženi pri marsikaterem opravilu, se mi je zdelo lepo, ko je ves čas poudarjal, da so na prvem mestu otroci, in da jim hoče zagotoviti izobrazbo (to se tudi trudi realizirati) dokler se bodo pripravljeni izobraževati. Žal je z eno učiteljsko plačo težko, a upa, da se bo pomoč pokazala, ko bo najbolj potrebna. Stalno so mi ponujali hrano, od pečene koruze, ki je bila tukaj verjetno najboljša doslej, do krompirja, fižola, arašidove omake itd. Bili so tako zelo prijazni, da je bilo po treh dneh, ki sem ji preživela z njimi oz. z Batwami, kar težko oditi.

Ko sem se zvečer utrijena vrnila v mesto (če temu lahko tako rečemo), so me brž soočili z neprijetno novico o korupciji, ki sicer ne zadeva projekt, pa vseeno. Ja, nevladne organizacije se mi vedno bolj »gravžajo«. Na eni strani smo mi belci, ki spimo v hotelih, obiščemo vasi vsake kvatre enkrat, domačinom postavljamo retorična vprašanja in si domišljamo, da so nam povedali resnico, ter da smo mi itak tisti, ki vemo, kaj je prav za te »uboge« Afričane. in zato še pričakujemo hvalo in spoštovanje, saj vendarle pomagamo »pomoči potrebnim«. Kot da ne bi bilo v Afriki pametnih, izkušenih in izobraženih ljudi! Sem pa tudi ravno dobila mail od »nadebudnih reševalk sveta«, kaj vse lahko ponudijo projektu, ker »sanjajo Afriko« in bi šle v Afriko. No, projekti niso temu namenjeni.

No, in na drugi strani so domače nevladne organizacije, ki so ugotovile, da belci radi pošiljamo denar, sploh za »domorodna ljudstva«, ki so jim kršene vse človekove pravice. Uh, kako dobro se to sliši, ane! Da pomagamo najbolj ubogim na tem svetu! No, pa so ugotovili predstavniki loklanih nevladnih organizacij, da je treba izkoristiti velike denarje. Denarja je v izobilju, saj se vendar vsi predstavniki nevladnih organizacij iz tujine vozijo v velikih avtih, spijo v hotelih, v vasi gredo občasno, sploh pa so zadovoljni z velikimi besedami, kaj vse so nam omogočili. Ah, saj itak ne vedo za kaj gre, ne znajo jezika, malo jih prinesemo okrog (kasneje pa veliko), itak nimajo pojma, za kaj v resnici gre tukaj, naj imajo svoje veselje in svoje projekte, mi pa bomo stvari po svoje uredili!!!

Ni vse črno-belo, a sem pogosto dobila občutek, da se odvijajo stvari po opisanem principu.

Včasih bi bilo res bolje, da kakega projekta ne bi bilo, da se mi belci ne bi niti začeli vmešavati, vendar pa, ko je na koncu viden uspeh, ko so ljudje (ciljna skupina) zadovoljni, ko obstajajo realne možnosti za dologoročno boljše pogoje na področju prehranske varnosti, in ko so se pripravljeni učiti in pripravljeni delati, potem verjetno je smisleno.

»Ne materialne dobrine, temveč priložnosti, da si ljudje sami izboljšajo svoje življenje, kakor sami želijo«, pogosto rečemo tisti, ki se ukvarjamo z razvojnimi projekti. Predvsem pa je nujno ljudem prisluhniti in jih tudi slišati ter razumeti, za kar pa je potrebno več kot le beležnica in svinčnik (oz. katera izmed bolj modernih napravic) in par vnaprej pripravljenih vprašanj.

PS: Projekt: Moč Batwa žensk – z novim znanjem do boljšega položaja ljudstva Batwa na JZ Ugande je v letih 2013/14 izvajalo Društvo Edirisa Slovenije ob finančni podpori MZZ RS.