Če pogledamo zgodovino človeštva, so navadno spremembe potekale zelo dolgo, recimo milijone let, da se je ustvaril planet, stotine tisoče let, da se je razvila ena rastlinska ali živalska vrsta, celo človek se je razvijal skozi vse prejšnje oblike skoraj milijon let, ampak vseeno nam je danes ves ta napredek samoumeven. Težko se spomnimo, da smo pred sto leti še potovali s konji, danes pa imamo tehnološko revolucijo, ko smo prepleteni s tehnologijo in se s plovili premikamo celo že v vesolje.

Ta napredek je primerljiv, kot če bi se dojenček rodil zjutraj in bi bil do popoldneva že polnoleten. Cikli si sledijo iz dobe v dobo hitreje. In te cikle so najbolje opisali že Maji, saj so napovedali in prikazali to pospeševanje, mi pa smo dejansko lahko živeli v zadnjih treh evolucijskih ciklih.

Žal se s tem vprašanjem ne ukvarja prav veliko ljudi, a prav tradicionalna predstava, da smo fizično telo z nekaj razuma, je kriva sedanjemu mizernemu položaju človeka. Očarani z materialističnim pogledom na svet sprejemamo omejitve snovnega sveta kot bistvene in pozabljamo na našo resnično, duhovno naravo. Počutimo se kot smet v vesolju, nemočni in izpostavljeni stiskam in pomanjkanju, ne zavedajoč se, da je to le pogled z zornega kota, ki ga omejuje materialnost.

Žalostno je, da razen materialnosti kaj drugega pravzaprav sploh ne poznamo. Neznanka so nam naša čustva, zavest, podzavest in notranji svet, ki jih obravnavamo kot nekakšno pritiklino telesnosti. Pozornost sedanjega človeka je zožena na službene, karierne, družinske, osebne ali eksistenčne probleme, za kaj drugega ni časa. A to terja velike žrtve.

Danes, v času velike dostopnosti najrazličnejših informacij na vsakem koraku, se človeku kaj rado zdi, da je nekaj, kar je že prebral in slišal, "znano" in "doseženo". Da nekaj vedeti, avtomatično pomeni to tudi uresničiti, manifestirati. In postane nabiralec informacij . Vendar je to ena najpogostejših pasti za duhovne iskalce danes. Imeti informacijo o nečem, še ne pomeni, da smo že samo s tem postali kakorkoli drugačni. Kakšen odnos pa imamo do nekega védenja, ali nas je kakorkoli spremenilo, nam odprlo globlja spoznanja - ali zaradi tega védenja živimo drugače, bolj etično?

Se duhovnost pojavi kar sama od sebe, tako kot dež ali sneg?
Da duhovnost je, že čivkajo vrabčki na vejah . Kaj pa je - duhovnost? In - kje je? Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti. Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti.

Nekje sem prebrala:
»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil svet!«

Seveda bi lahko. V duhu svoje zavesti tako čutim. Še več. Celo povsem jasno mi je. A ne bo! Zakaj bi? Svet dualnosti je naša izbira. Kdor tako dojame ali nikakor ne more dojeti, prav nič ne spremeni tegale dejstva.

Podali smo se v veliko pustolovščino, ki ji pravimo življenje tukaj in zdaj. Radodarni Bog pa nam je dal: platno, nit, sukanec in škarje - torej vse, no zdaj se pa znajdi - kakor veš in znaš. In jezna sem, ker še vedno iščem tiste prave niti, škarje postanejo tope, sukanca mi zmanjka, platno mi razpade… Od jeze mi gre na jok, da se zdim sama sebi nekakšna drama..., ker se mi več ne da vedno znova brusiti škarje, iskati prave niti…Rada bi že kdaj povedala takole: »Poslikava tegale platna mi je zares všeč, tako zelo, da sem notranje srečna, notranje izpolnjena«.

Tako pa spoznavam samo to, da se moj svobodni kreativni Jaz spreminja v nov pogled, v strogo Odraslost…, saj opažam, da se skoraj ne smejem več. Zaradi preobilice spoznanj, ah preveč, ki so bila potrebna, da se prelevim v eno samo držo za določen čas. Upam…

V zadnjih letih ljudje z velikim vplivom na javno mnenje pogosto obsojajo vse hujše nasilje nad kristjani. Pa niso deležni nasilja le kristjani. Pot v nasilne vstaje in pohode nad druga ljudstva pripravljajo tudi države, ki se bolj ali manj odkrito vmešavajo v življenje drugih držav sveta.

Biti prvi, imeti vse več! Prvi in največji pri izkoriščanju ljudi in naravnih bogastev, vsiljevanju načina življenja, maščevalnosti in uničevanju narave. Potem pa so trdovratni samozvani svetovni policaji presenečeni, ko se jim lastna setev negativnega spreminja v zasluženo žetev.

Navezanost v življenju je prevladujoč vzrok za naše trpljenje. Pri tem običajno pomislimo na razne posamezne primere navezanosti. Toda v bistvu gre v osnovi za to, da smo navezani na svojo vlogo v življenju. Ta je minljiva zato slejkoprej taka navezanost ne more prinašati trajne sreče, svobode, miru in kar je še drugih kazalcev naprednosti v razvoju duše.

Minljive so tudi vloge naših soigralcev in vse posamezne zgodbe Življenja. Pomislimo samo na umiranje naših svojcev za ilustracijo trpljenja, ki ga prinaša navezanost. Na kaj pa se potemtakem lahko opremo, kaj nam je sploh lahko trajno upanje? Odgovor obstaja v konceptu, oziroma afirmaciji »Jaz sem« in pa v konceptu duhovne ljubezni.

V kolikor besedo"magija" poiščemo v nekem leksikonu , bomo tam prebrali, da je to "čarovništvo". Nadalje boste našli podatke, da so Grki in Babilonci magiji posvečali določeno filozofsko osnovo in da so neoplatonisti v magiji videli sredstvo za pot vzdigovanja zavesti. V kolikor o magiji želimo izvedeti nekaj resničnega, bistvenega, to zagotovo ne bomo našli v nobeni literaturi.

Do pravih informacij o magiji lahko pridemo samo v poglabljanju v univerzalno učenje. To ni napisana knjiga, ampak duhovna oblika Božanskega delovanja, to je filozofija duhovnega zakona, svetloba, ki nam razodeva očetov načrt. V tej univerzalni filozofiji so brez dvoma napisane resne in dobre knjige, no, resnično doumevanje,spoznanje so posledica praspomi janja in temeljne spremembe.

Kdo sem, da bi sodil, človek?
Kdo, da bi učil, kdo, da bi kazal pot, da se TI ne bi izgubil?

Vse modrosti najdemo v svojem srcu in vsa vprašanja se nahajajo v nas. Lahko »učimo«, lahko se pogovarjamo in govorimo o sebi in Učimo sebe na lastnih napakah. Potrebna pa je jasnost misli, ponižno sprejemanje kar je namenjeno nam na poti, katero si začrtamo in na poti, po kateri hodimo. Sodimo, ko ne razumemo.

Sprejmimo, da ne moremo vsega razumeti in nam tudi ni potrebno. Če želimo biti srečnejši, si lahko olajšamo vsakodnevne malenkosti, ki jih nismo sposobni razumeti, namesto da kažemo s prstom na drugega, saj so trije obrnjeni proti nam.

1. Uvod
Želim povedati in pokazati da bi vsakdo lahko bil svoboden in srečen. Od tega nas loči neznanje. Da bi se osvobodili trpljenja in pridobili mir v svoji duši moramo priti do določenih spoznanj in v ta namen rabimo znanje pa tudi orodja, oziroma orožja na poti k tem spoznanjem. Za istočnico bom navedel dve navidez nesmiselni trditvi, ki pa predstavljata ključ za naprej.

Prva: »Nihče nas ne sili biti slabe volje, ampak je to naša avtomatična reakcija, ki ne odraža zavestne svobodne izbire.« Druga: »Nihče nam ne more preprečiti, da bi ljubili svoje sovražnike.« V kolikor bralec smatra trditvi za argumentirano oporečni si naj prihrani nadaljno prebiranje.

Kot otroku so se mi neko obdobje ponavljale iste moraste sanje. Iz današnjega gledišča sama vsebina ni bila nič posebnega, kljub temu pa sem jo takrat doživljal kot živo grozo in močan strah.

In potem se je neke noči zgodilo nekaj zanimivega. Sredi morastih sanj sem doživel spoznanje, da sanjam. Jasno sem se zavedal, da samo sanjam. Spomnim se, da sem v tistem trenutku celo vedel, da se lahko kadarkoli zbudim. In se tudi sem - samega sebe zbudil. In se potem zopet potopil v spanje in sanje. Ne morem opisati, kakšno olajšanje je bilo ob spoznanju, da imam nadzor nad sanjami. Moreča izkušnja se je povsem spremenila. Strah je bil sicer še vedno prisoten, ampak istočasno sem se upal poigravati z njim. Kakšna svoboda, ker sem imel večjo moč, kot jo ima strah. Upal sem zavestno vstopiti v sanje in imel sem moč izstopiti.

Vedno več imamo priložnosti, da smo nesrečni. Istočasno pa imamo vedno več tudi možnosti, da se ustavimo in vprašamo, če je res ta pot po kateri hodimo, prava. Vse je prav, kar se dogajaj, zato je tudi pot po kateri hodimo, prava – seveda vse do spoznanja, da smo na napačni poti, da moramo nekaj spremeniti in se odločiti za drugo pot. Kdaj se odločimo za spremembo?

Človek je racionalno bitje in k ugodju in življenju v nespremembah nas usmerjajo večina zunanjih dejavnikov. Kažejo nam plakati, časopisi, televizija, kaj naj kupimo, kje naj dobimo tisto, da bomo srečni, zadovoljni in »na pravi poti«. Pa je res, da je naša sreča in zadovoljstvo odvisno od zunanjih dejavnikov in od informiranosti, ki je zunanjega značaja? Ja, vendar le kratkotrajno, potem pa kmalu zbledi in izgine. Tako kot je vse minljivo moramo hlastati po novih stvareh, da nas zadovoljujejo.

Spanje je lahko vsekakor sproščujoče in pomembno. V kolikor pa želite pridobiti vse koristi med meditacijo, morate ostati budni – kar pomeni, da morajo biti vaši možgani v alfa ali theta fazi. Spanje pomeni, da ste v fazi thete ali delte. Meditacija naj bo sproščujoča budnost (najbolje v fazi alfe).

Naslednji nasveti vam bodo pomagali ostati budni pri meditaciji.

Koliko mi vest oblikuje življenje in koliko vpliva na moje odnose z drugimi in s samim s seboj se vidi v mojem telesnem in duševnem zdravju. Trenutno je najboljši pokazatelj nasmeh in zadovoljstvo, ki ga občutim s samim seboj.

Se sprejemam takšnega kot sem ali želim biti drugačna, drugačen, drug. Vsakodnevne težave mi lahko pomenijo ovire, ki jih je potrebno preplezati, preizkušnje, ki kažejo koliko sem dozorel za to življenje in bolečine, da me spomnijo, če delam »prav« ali narobe. Vse je odvisno od moje naravnanosti do sebe, drugih, do situacij in občutkov.

Mistik je ogledalo. Če tisti, ki so zazrti vanj ne izžarevajo veličine duha, je v mistiku gotovo ni. Če Boga ni čutiti v dihanju narave okoli njega, je to le mojster zavajanja. Če ne dela revolucije, ampak samo spodbuja lastne hvalospeve, je Bogu podoben le po razsežnostih ega ne pa tudi po razsežnostih duše.

Če z malimi čudeži z velikim pompom napihuje svoj status, ljudi pa stiska podse – ne v ponižnost, ampak v samoponiževanje, njegove besede, da smo vsi Bog, zvenijo plehko. Če se vrti v okviru religij in ne uporablja resnice za razbijanje »religioznih« zablod, si bo nabral množico slepih privržencev (ko mu naraste moč, tudi med vplivneži in oblastniki).

Kaj vam v življenju največ pomeni?

Živo se spominjam mojih številnih nedeljskih popoldnevov pred kakšnimi petnajstimi leti. To so bila leta, ko sem bila še zelo obremenjena s tedanjo službo.  Takrat je bilo žrebanje lota samo ob nedeljah zvečer. Čas pred žrebanjem je bil več mesecev ob nedeljah moj “zapik”, moja priložnost za miselni pobeg v svet želja pred ponedeljkovo realnostjo.

Zelo osvobajajoče se je bilo prepuščati razmišljanju, kaj bi storila, če bi zadela na lotu. En odgovor se je vztrajno ponavljal: ne bi več delala v stari službi; čeprav ni bila slaba, me je veliko dela, ki me ni veselilo, preveč utesnjevalo. Želja po drugačni karieri je iz žrebanja v žrebanje rastla, dokler se ni čez kakšno leto zgodilo. Ne, nisem zadela na lotu, ampak sem se znašla sredi okoliščin, ki so na koncu mojo poklicno pot obrnile v smer, o kateri sem prej le sanjala.

Kaj razumemo z »univerzalnim«? To vprašanje bom osvetlil z različnih strani Univerzalni nauk. Po Webstrovem slovarju je univerzum«vesolje, nekaj, kar oklepa vse, vse v enem«. Nadalje piše:«celotnost obstoječih stvari, vključno z zemljo, z vsem na njej in v njej, vsa nebesna telesa in vse, kar je še v prostoru; kozmos ali makrokozmus, celotno stvarjenje; celoten svet; človeštvo; sistem nebesnih teles ali nedoločen prostor, ki je ustvarjen kot svet po vzoru velikega univerzuma; svet ali sfera, v kateri nekaj obstaja ali prevladuje«.

Univerzalni nauk je danes vse bližje nam ljudem. Prišel je čas, v katerem se bomo neposredno soočali s prastaro in še vedno veljavno resnico. To je pot osvoboditve, ki je univerzalna pot resnice.. Kdor ji resnično sledi, se uči v globino spoznavati samega sebe. Le tako na lastni izkušnji doživi vsebino tega nauka. Kdor pred seboj vidi to pot notranje osvoboditve, sočasno izkusi, da pot materialnega razvoja nikoli ne prinese duhovne svobode. In če se v človeku razodene Univerzalni nauk, Sprejme Luč na svoji poti v edino življenje.

1. Uvod
Slišal in bral sem o svetovni organizaciji Prijateljev Bruna Groeninga in ob tem ugotovil, da je človek po katerem se organizacija imenuje že pokojni. Sprva nisem mogel dojeti v čem je skrivnost dokazanih uspešnih ozdravitev na seansah teh skupin tudi po smrti ustanovitelja.

Potem pa sem se spomnil svojih tovrstnih izkušenj iz neke druge ezoterične skupine, katere član sem bil svoje čase tudi sam. Tako se mi je porodila možna razlaga, ki temelji na učinkih in zakonitostih kolektivne zavesti, oziroma kolektivne duše, ali uma.

Nikoli ni prepozno
Strah ali odpor pred spoznavanjem duhovnega sveta sta neutemeljena, a razumljiva: človeka je strah vsega, česar ne razume in ne obvladuje. Nanj bi utegnile prežati nevarnosti in pasti, iz katerih se morda ne bi znal izvleči. Toda: če je znal obvladati probleme v materialnem svetu, ni razloga, da bi se ob zavedanju svojih duhovnih potencialov ne znal spopasti tudi s tistimi iz duhovnega sveta. V človeku se aktivira mehanizem, ki je dolgo čakal na to, da bo, po prebujanju iz dolgega spanja, pognal njegov razvoj v pravo smer.

V duhovnosti se čutimo izgubljeni in nemočni tudi zato, ker nam manjka primernih orodij, na katera bi se oprli. Toda sodobni človek ne ve, da vsa potrebna orodja, ki bi jih potreboval za raziskavo duhovnega sveta, nosi v sebi, le da se tega ne zaveda in jih zato (še) ne zna uporabljati.

Spoznati duhovno razsežnost
Postopno odstiranje duhovnega sveta se že dalj časa kaže v različnih družbenih pojavih. Pri zdravljenju bolezni pri nas že več kot polovica ljudi zahaja k alternativnim zdravilcem, ki delujejo na nestvarnih, energijskih ali informacijskih nivojih človeka. To pomeni, da je človek v vse večji meri pripravljen prisluhniti, pa tudi izkusiti dejanja, ki jih znanost in tradicionalna medicina ne znata pojasniti, saj posegajo na področje nematerialnih kategorij oziroma duhovnosti.

Ob pretežno ateistični naravnanosti v sodobni družbi ni pravih institucionaliziranih možnosti, da bi človek dobil primerno duhovno hrano. Tako se je v marsikom pojavila nekakšna duhovna praznina, ki povzroča svojevrsten nemir, nezadovoljstvo, razsrediščenost in odtujenost. Ta praznina je tudi razlog, da se etika v medčloveških odnosih ne more in ne more uveljaviti, saj jo odrinejo interesi tistih, ki imajo moč (a ne tudi znanja).

Duhovnost in filozofija
Z vprašanji bivanja in z vizijo celotne resničnosti, ki zadeva tudi duhovno plat človeka, se je skozi vso zgodovino veliko ukvarjala filozofija . Descartesova teza o razdelitvi sveta na dve entiteti – na duha in materijo, subjekt in objekt, opazovalca in opazovano (»kartezijanskem dualizem«), je civilizaciji dala neizbrisen pečat in postala sestavni del človekovega pogleda na svet.

Še danes to prepričanje marsikje prevladuje. Ta genialni filozof je omogočil nekaj odličnih prebojev v človeški misli, vendar ni znal ponuditi odgovora na preprosto vprašanje: če je vsa realnost sestavljena iz dveh popolnoma različnih substanc, iz snovi in duha, kako je potem mogoče, da duh giblje snov po prostoru? Odgovor sta kasneje ponudila Spinoza in Schopenhauer.

Kako do pravega znanja?
Glej /20/ (glej seznam priporočene literature, pod navedenimi številkami)
V novejšem času je na policah knjigarn najti zanimive knjige, katerih avtorji bralca na primer prepričujejo, da se je Jezus izobraževal in živel v Indiji, preživel križanje in deloval na vzhodu do pozne starosti, imel brate med apostoli in še marsikaj.

Glede na to, da Cerkev o tem ne zna povedati nič konkretnega in da nasprotnih dokazov ni ter da ni najbolj razumljivo, zakaj bi tuja zgodovinska izročila krivo pričevala o duhovnem mojstru, ki bi zelo težko bil kdo drug kot Jezus, je bralec v hudem precepu, komu verjeti.

Ali je vera porok duhovnosti?
Čeprav ju marsikdo ne loči pa sta duhovnost in vera dva različna pojma. Prvi je mnogo širši in pravzaprav zajema tudi drugega, ki se omejuje predvsem na odnos človeka do Stvarnika ali Boga. Verska vzgoja (v splošnem) ne daje pravih odgovorov na duhovna vprašanja in zadostnih napotkov za spoznavo duhovnega sveta, saj so religije s svojimi doktrinami v marsičem temeljito popačile resnico.

Cerkev je na področju duhovnosti nedvomno imela tudi pozitivno vlogo, toda monopol, ki si ga še danes marsikje lasti na področju duhovne vzgoje, je neutemeljen, prepričanje, da neopredeljeni verniki ne morejo poznati duhovnosti, pa zmotno. Da bi duhovnost spoznali, je namreč treba delovati ponotranjeno in manj razumsko, opreti se je treba na lastno notranje izkustvo, za kaj takega pa versko prepričanje ni nikakršen pogoj.

Bog je energija, je moč, ki jo nosi vsak v sebi, svobodna volja pa je vsakega človeka, ali to energijo aktivira v svoje dobro, v svoj lepši jutri ali pa ne. Ko se posameznik zave, da sam ustvarja jutrišnji dan, naredi prvi korak k obvladovanju svojega življenja. Zavedanje je tisto prvo, ki potrebuje, potem pa odločitev in prepričanje, da zmore s to energijo, to močjo ali Bogom, če ga tako imenujemo, v sebi, narediti marsikaj, kar včasih si nismo upali niti pomisliti. Zaupanje v sebe je bistveno, lahko pa rečemo temu tudi vera v Boga, vera v sebe- vera-verovati-verjeti, da zmorem biti dober in dobiti dobro.

Tu pa se pot šele začne. Pot, na katero stopi posameznik, ki odgovorno sprejme posledice svojih dejanj, saj ve, s čim in kako ustvari razmere, ki imajo seveda pozitivne ali negativne posledice.