Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070221113315805

Kritika “Boga” sobota, 5. marec 2016 @ 05:02 CET Uporabnik: Nara Mistik je ogledalo. Če tisti, ki so zazrti vanj ne izžarevajo veličine duha, je v mistiku gotovo ni. Če Boga ni čutiti v dihanju narave okoli njega, je to le mojster zavajanja. Če ne dela revolucije, ampak samo spodbuja lastne hvalospeve, je Bogu podoben le po razsežnostih ega ne pa tudi po razsežnostih duše. Če z malimi čudeži z velikim pompom napihuje svoj status, ljudi pa stiska podse – ne v ponižnost, ampak v samoponiževanje, njegove besede, da smo vsi Bog, zvenijo plehko. Če se vrti v okviru religij in ne uporablja resnice za razbijanje »religioznih« zablod, si bo nabral množico slepih privržencev (ko mu naraste moč, tudi med vplivneži in oblastniki). Prave mistike, poslance Boga in resnice, ki brezkompromisno odpirajo oči, bi oblasti (tako posvetne kot verske) najraje križale. Redki so zmožni stopiti predenj in oditi proč z enako politiko kot prej. Pravi mojster je mojster brez etiket, nazivov, diplom. Ko ga milijon iskrenih ljudi obsodi bogokletstva, se samo nasmehne in se jim ponižno umakne s poti. Brez kesanja, saj je govoril resnico. Če stečejo za njim, da bi mu na silo vtepli v glavo pravo resnico, jih ne obsoja. Ker ve. Če bo potrebno, bo Resnico ponovil še stokrat – tudi na sodišču, tudi za ceno lastnega življenja. Tako ob bogokletstvu. Če mu, po drugi strani, jasno povedo, da je naredil napako, se bo samo nasmehnil in rekel: »Hvala!« Lahko, da ga bo na napako opozoril otrok, kot v pravljici Cesar je nag, lahko da ga bo opozoril prijatelj, morda sovražnik, morda modrec, morda norec. Mojster modrosti ne sodi resnice po statusu ustnic, s katerih teče. Če resnica pravi: »Kar delaš, ni prav,« je bo vesel, ker bo lahko naredil korak naprej in poslej ravnal bolje. Pred menoj stoji »mojster«, »Bog«. Vidim veliko dušo, ampak vidim tudi veliko masko. Vidim stene doktrine, s katero se je ogradil od sveta. Vidim, kako se je dvignil na prestol nedotakljivosti. Vidim njegov velikanski ego, zaradi katerega je iz sebe naredil »Boga« in vero milijonov ljudi izkoristil za nadaljnje napihovanje svojega ega. Privrženci ga kujejo v zvezde in mu (poleg tega, kar res dela dobrega) pripisujejo še milijonkrat več – neskončno dobroto in ljubezen s katero obliva svet. Tukaj je veliko prostovoljnosti in dobrodelnosti. Ampak ta dobrodelnost ni preprosta in neposredna, otroško pristna; zavita je v toga pravila, sodbe, kritike, miselno prejo in čustvene križanke. »Bogu« služi kot dokaz njegove božanskosti, ne pa za dejansko služenje svetu. Pomemben je vtis. Šteje kvantiteta, ne pa kvaliteta. Okoli Boga bi pričakoval raj, ne pa kamniti zapor, ki mu pravijo ašram, okoli katerega je velika tržnica, naokrog pa puščava. Bog ne sadi dreves, da bi naredil vtis, ampak da bi ponudil zavetje raznolikemu življenju v Svojem pisanem stvarstvu. Tukaj žal ni tega Boga. Tukaj je samo cirkus, v katerem nastopa slabo maskiran »Bog« pred množico začaranih ljudi z ledenim kristalčkom v očesu (... upam, da poznate pravljico o Ledeni kraljici). Ker me kontrast navdihuje, sem »Bogu« in množici v tem patetičnem cirkusu iskreno hvaležen. Tukaj sem spoznal veliko lepih ljudi, resda malce slepih, ampak mehkega srca. Toda mehko srce lahko otrdi, ko ga v roke vzame brezobziren kipar in ga speče z ognjem svojega ega. Spoznal sem tudi ljudi takšnega srca ... No, nekoč sem tudi sam hodil skozi te ožine, torej jih dobro poznam. Zato jim ničesar ne povem, čeprav bi jim tako rad iztaknil iz očesa tisti kristalček in jih odčaral. Tukaj ne. Veliko poguma je treba, da sredi panja udariš po matici ... Ampak saj to niti ni moje poslanstvo. Moje poslanstvo je pozivanje odprtih ljudi, naj se prebudijo iz dremeža milijonov navad, s katerimi smo se obdali kot z gipsom – sprva mehkim kot maslo, na koncu trdim kot led. Ob »Bogu« se učim, kaj je gips, pogled v nebo mi razodeva mehkobo neskončne duše. Nazadnje bi se rad zahvalil »Bogu«, ker sem po strmenju vanj še enkrat pogledal v nebo ... in v brezmejnosti Božje modrine doživel razsvetljenje. Nebo je svoboda! Tam duša sreča Boga, ne v kamnitem templju, naj ima ta še tako visok strop. Nebo je modrost vesolja. Nebo vam bo vrnilo vso radost, ki mu jo pošljete – pomnoženo. »Bog« jo bo samo posesal vase in vam vrnil votel blagoslov. V neskončnosti neba je zrcalo vaše duše, ne v hipnotičnem pogledu »Boga«. Zato za zdravje duše, izpolnitev dharme, vrhunsko meditacijo, najvišjo duhovnost, samo poglejte – RES poglejte – v nebo. V modrino ali zvezde ali sončni zahod ali mavrico, ni pomembno. Samo storite to vsaj desetkrat na dan ... Komentarji (1) www.pozitivke.net