|
||||||
|
|||||||
Danes, v času velike dostopnosti najrazličnejših informacij na vsakem koraku, se človeku kaj rado zdi, da je nekaj, kar je že prebral in slišal, "znano" in "doseženo". Da nekaj vedeti, avtomatično pomeni to tudi uresničiti, manifestirati. In postane nabiralec informacij . Vendar je to ena najpogostejših pasti za duhovne iskalce danes. Imeti informacijo o nečem, še ne pomeni, da smo že samo s tem postali kakorkoli drugačni. Kakšen odnos pa imamo do nekega védenja, ali nas je kakorkoli spremenilo, nam odprlo globlja spoznanja - ali zaradi tega védenja živimo drugače, bolj etično?
Se duhovnost pojavi kar sama od sebe, tako kot dež ali sneg?
Da duhovnost je, že čivkajo vrabčki na vejah . Kaj pa je - duhovnost? In - kje je? Zelo razširjeno je prepričanje, da je duhovnost nekaj notranjega, nedotakljivega, nedosegljivega, kar je težko opisati, kaj šele izraziti. Mnogi pa so, ki menijo, da je duhovnost nekaj zunanjega, otipljivega, kar se da ustvariti, celo nabaviti in imeti.
Je duhovnost to, da človek prebira knjige in revije z "drugačno" tematiko, ki pripovedujejo o nevsakdanjem, skrivnostnem, mističnem, okultnem, o energijah, angelih, devah, o koncu sveta - in viziji zlate dobe, o čakrah, avri in tantri, o povezanosti telesa in zavesti, o energijskem čiščenju telesa in stanovanja, o magiji in molitvi .? Je duhovnost to, da človek obiskuje predavanja, ki se jih nikakor ne sme zamuditi? Ali pa, da se odpravi na počitnice v eksotične kraje, ki so energijsko "nekaj izjemnega"? Je duhovnost to, da človek meditira? Da kupuje in je zdravo hrano? Morda pa to, da se nima za začetnika, saj se je nenazadnje udeležil že številnih delavnic posebnih terapevtov, zdravilcev, učiteljev? Da postane aktivist na najrazličnejših področjih življenja in niha iz zagnanosti v malodušje in nazaj? Ali pa to, da se vsemu prijazno smehlja, ker "problemov ni, so samo priložnosti"? Na vsa ta vprašanja bi lahko odgovorili pritrdilno - in nikalno.
Ste kdaj sedeli kje pod drevesom v poletni večerni tihoti in preprosto počivali? Dovolili, da se vam misli poležejo? Da se umiri um, da si malo odpočijejo čustva in želje, osebni jaz pa za nekaj trenutkov ne hlasta za samopotrditvijo ("Vau, to jim bom pa povedal, kaj sem posebnega doživel!"). V takem trenutku se lahko zgodi nekaj tako tihega in pretanjenega, kar z lahkoto prezremo. Nekaj tako zelo nežnega, morda kot prvi smehljaj na obrazu spečega dojenčka ... Kot komaj slišen šelest vrtnice, ko se odpira ... Kot vonj pomladnega gozda, ko šele zeleni ... Okus ozračja visoko v hribih zgodaj zjutraj ... Kot prelep občutek, ko nas objame nekdo, ki smo ga dolgo pogrešali ...
Takrat se nas lahko dotakne naša pristna duhovnost. Nekaj, kar nam nihče ne more ne dati ne vzeti, saj je od vekomaj naše, v nas - tisto najbolj resnično in lepo in dobro. Za nekaj trenutkov postanemo - resnični mi. Pristni mi. Nepogojeni. Tako mirni in tako živi obenem. Izkušamo tisto, kar so modreci Vzhoda in Zahoda opisovali kot človekov največji zaklad in smisel njegovega življenja. Duhovni jaz, pravi notranji jaz, duša, naš angel vodnik, atman. Tiha izkušnja pravega sebe, pa četudi kratka kot trenutek med vdihom in izdihom, je lep začetek raziskovanja, kaj je duhovnost, kje je in kako živeti z njo, iz nje, za njo.
Ni človeka, ki bi ne imel duhovnosti v sebi, nima je pa vsak prebujene
Duhovnost je ena od dimenzij človeka, tako kot telesnost, čustvenost ali umskost. Je od človeka neločljiva in neodtujljiva razsežnost. Kakorkoli se o tem da že marsikaj prebrati ali slišati, je za večino ljudi najmanj poznana in raziskana, zunanjim očem nevidna in skrita. Vendar ni človeka, ki ne bi v sebi, kot biser v školjki, imel duhovnosti. To je izvor človekove zavesti (in zavedanja "jaz sem!"), življenjskega smisla (čemu živiš) in etike (ali veš, kaj je dobro?). Tako človekovo duhovno naravo opisuje sodobna zahodna psihologija (psihosinteza), tako jo razlagajo Vzhodni duhovni sistemi (indijska jogijska tradicija). Ne le v človeku, v vsakem bitju je poseben biser duhovnosti. Vse, kar podpira prebujanje in razžarevanje tega bisera, lahko tudi imenujemo - duhovnost.
Vendar duhovnosti nima vsak prebujene. Pa tudi ne izraža je vsak. Tako kot je možno in je dobro razvijati telesne, čustvene in mentalne sposobnosti, zmogljivosti ter nadarjenosti, se da prebujati in razvijati tudi duhovnost. Pravzaprav je to največji izziv in priložnost za posameznika - in človeštvo danes.
Kakor zgoraj, tako spodaj
Najbrž je povsem razumljivo, da duhovnost ni in tudi ne more biti nikogaršnja lastnina. Nikomur ne pripada. Nobeni instituciji, ne posvetni ne cerkveno-religijski. Ne moreš je ne kupiti ne prodati. Lahko pa jo prebujaš v sebi in spodbujaš njen razvoj pri drugih, v družbi, v naravi.
Duhovnost ni omejena na neko družbeno področje - in v vsakem je lahko živa. Kjer je duhovno prebujeni človek, tam se lahko razcveta duhovnost: na področju ekologije, zdravstva, znanosti, umetnosti, religije, ekonomije, politike . Kjer ni duhovno prebujenih posameznikov, se v družbi širijo grabežljivost, tekmovalnost, izkoriščanje soljudi in narave, nezaupanje, strah, sovraštvo. Kjer pa je v človeku živa duhovnost, tam se prebujajo življenjska radost, mir in zadovoljstvo, sočutje, medsebojno razumevanje in spoštovanje, sodelovanje, pravičnost, prijateljstvo, bratstvo.
Tako je duhovnost nekaj zelo notranjega, kar pa hoče postati tudi zunanje - izraženo, uresničeno, v življenju posameznika in v družbi. Takšna je narava duhovnega razvoja ali kot pravi véliki zakon zrcaljenja: "Kakor (je) zgoraj, tako (naj bo) tudi spodaj."
Premoščanje razpona med nasprotji v sebi in okoli sebe
Ste kdaj ostrmeli nad izjemnim razponom svojega bitja: od najbolj zunanje, telesne narave do najbolj notranjega, duhovnega, skrivnostnega? In najbrž veste v razumu, kar čutite v srcu: kako tisto najbolj tiho, plemenito in sveto v vas hoče postati prisotno in pričujoče, tukaj in sedaj? Premoščanje tega velikega razpona je razvojna nuja za vsakega resnega duhovnega iskalca danes. Kajti sicer lahko človek pobegne od težav in "banalnosti" vsakdana v notranji svet, vendar se tako osami in ne najde sreče brez sožitja. Ali pa se pogrezne v materializem, hitenje in površnost tega istega vsakdana, da pozabi, kdo je in kaj v resnici hoče. Duhovnost pa se hoče prizemljiti in uveljaviti v vsakem našem odnosu, v vsem, kar smo in počnemo. Pravilno povezati vsa nasprotja v sebi, zunanje in notranje, globinsko in površinsko, telo, um in zavest, ter tista zunaj sebe, to je umetnost sodobnega duhovnega zorenja.
Duhovna pot, svoboda in samodisciplina
Prebujanje svoje duhovne dimenzije je neke vrste premagovanje zakona gravitacije: preseganje tistega, kar je "samoumevno" in nas omejuje v (navidez) že znano. Preseganje ustaljenih, "samoumevnih" prepričanj, pričakovanj, delovanja. Preseganje svojih avtomatičnih odzivov, že izoblikovanih stališč o sebi in svetu. Opuščanje vsega tistega, kar nas "prehiti", česar v resnici nočemo storiti, želeti, misliti - a vedno znova naredimo prav tako. Kar nas bremeni in pritiska k Zemlji, da ne moremo zadihati svobode Neba.
Posledica tovrstnega (samo)preseganja je večja svoboda: večja svoboda zavedanja in nato tudi delovanja. Za vsakega, ki hoče doživeti, spoznati pravega sebe, je izziv - duhovno delo na sebi, ki mu pravijo tudi duhovna samodisciplina. Ne, ne gre za nasilje nad seboj ali zatiranje sebe, kot morda nekateri dojemajo to besedo. Samodisciplina v resnici pomeni učiti se: raziskovati in spoznavati resnico, o sebi in svetu. Kar ne gre brez ukinjanja vsega tistega v sebi, kar nam to učenje onemogoča.
Samodisciplina je potemtakem pravilno delo na sebi, v prvi vrsti redna meditacija za stik s svojim duhovnim bistvom. Meditacija, ki presega prijetno sproščanje (slednje je vsekakor nujen uvod v meditacijo). Meditacija, ki se prične onkraj sanjarjenja ob glasbi, lepe imaginacije ali žive vizualizacije. Kjer glasba ponikne v tišino, kjer vizualizacija in imaginacija rojevata spoznanje - tam se prične resnična meditacija, pristni stik s seboj.
Samodisciplina je tudi pravilen način življenja, ki obsega vse ravni našega bitja, od fizične prek energijske do čustvene in miselne. Skrb za energijsko vitalnost in pretočnost v telesu, čakrah in avri, zdrava prehrana, za nas primeren in pravilen ritem življenja, čustveno-željna in miselna higiena - preseganje strahov, zamer, predsodkov ter tudi čustvene lepljivosti in sentimentalnosti, preseganje ozkosrčnosti, zagledanosti vase in svoj prav, negovanje nesebičnosti, duha prijateljstva in bratstva in še marsikaj. Vedno pa je prav naše vsakdanje življenje in so vsi naši odnosi - zrcalo naše duhovne prebujenosti. Duhovna samodisciplina je vse tisto, kar je starodavni indijski modrec Patanjdžali predstavil v osmerokraki radža jogi v Nanizankah o jogi, Buda pa v osemčleni plemeniti poti pravilne pozornosti.
In potem se morda res zazdi, da se naše življenje kar samo od sebe spreminja v nekaj sončnega, lepega, svobodnega. A le za zunanjega opazovalca, ki ne ve, kakšna prečudovita moč se skriva v pravilni samodisciplini. Prav redna praksa - delo na sebi - v vsakdanjem življenju je tisto, kar nas spreminja. Kot pravi pregovor: lonec se polni z vodo, kapljico po kapljico, a modrec z dobrim, malo po malem.
Vesna Periček Krapež
www.cdk.si/soutripanje
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/2008110118070844
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
