Koliko mi vest oblikuje življenje in koliko vpliva na moje odnose z drugimi in s samim s seboj se vidi v mojem telesnem in duševnem zdravju. Trenutno je najboljši pokazatelj nasmeh in zadovoljstvo, ki ga občutim s samim seboj.

Se sprejemam takšnega kot sem ali želim biti drugačna, drugačen, drug. Vsakodnevne težave mi lahko pomenijo ovire, ki jih je potrebno preplezati, preizkušnje, ki kažejo koliko sem dozorel za to življenje in bolečine, da me spomnijo, če delam »prav« ali narobe. Vse je odvisno od moje naravnanosti do sebe, drugih, do situacij in občutkov.

Kdaj vem, da delam prav in kdaj narobe? Ko se počutim »slabo«, ko mi vest govori, da bi moral govoriti ali delati drugače, pa je ne poslušam in delam po »razumu«, ki je naučen, priučen, družbeno sprejemljiv in vsiljiv, čeprav mislim drugače. Takrat delam v nasprotju s samim s seboj, se počutim slabo, saj je moja duša v disharmoniji z zunanjim svetom.

Dolgotrajno večletno neskladje med vestjo in »razumom« lahko človeka pripelje do kroničnih bolezni, pa naj se »vidijo« na telesu, ali pa so »nevidne« na duhu. Bolezen duha s časom označi tudi telo, če človek ne spregleda in dela proti sebi, proti glasu, ki mu govori naj le spregleda, pa nima moči ali pa se upira naravnim zakonom.

Kje dobiti moč, da ostane človek zvest sami sebi, da posluša svoj notranji glas, svojo vest, ki mu tiho govori kaj je zanj prav in kaj narobe, kaj je dobro delati, da se ohrani mir in harmonija s seboj in z drugimi?

Zgodi se, da človeka zavede kratkoročni trenutni dražljaj in ugodni prijetni občutek, trenutna zadovoljitev, trenutna hitra (navidezna) rešitev »problema«. Mnogi živijo vse življenje površno, instant z zadovoljevanjem potreb in umetno pridelanih zadovoljstev. V duši ostane praznina, ki se vidi vedno bolj, ko je človek starejši, saj z leti postaja praznina vedno večja in večja. Obenem se veča strah in nezaupanje prej jutrišnjim dnem.

Vsak ima priložnost osmisliti svoje življenje, če premaga strah in odpre srce za ljubezen. Pogum je tisto, ko potrebuje izgubljena duša, da živi, da se zaveda tega trenutka in odgovornost zanj, da ga le ona lahko spremeni in obogati z božanskih navdihom. Vedno več, ko je ozaveščenih trenutkov, bolj postaja glas vesti jasen in razločen, da ga lahko prepoznamo in slišimo. Vedno bolj se zavedamo v sebi ljubezni, tiste božanske iskre, ki jo nosi vsak človek kot božansko bitje v sebi, vedno bolj smo pogumni in vedno več imamo moči, da sledimo sebi, svoji vesti, ki nam govori v nas kaj je dobro in kaj slabo. Zavedamo se vsega kar je v nas in okoli nas, z močjo in pogumom pa spoznamo, da se nam ni potrebno ničesar bati, da nam nihče ne more storiti nič žalega, če sami tega ne dovolimo in da smo varni