Ko premišljujem o pojmu pogum, se mi vzbudijo različne lastne asociacije. Lahko
si različno razlagamo, kako se pokaže pogum v našem življenju. Vemo, da obstaja
fizični pogum, socialni pogum in pogum, da kaj vzdržimo. Vendar pa bi rad v
tem članku nakazal na duhovni pogum in v kakšnem odnosu je duhovni pogum do
nam znanih oblik poguma.
Poenostavljena razlaga poguma je: nekaj drzniti si, si upati narediti kaj težkega,
rizičnega. Zgodovina človeštva nam poroča o velikih junakih preteklosti, ki
so se odlikovali z pogumnimi dejanji. Obstaja športni junaki in drugi "junak",
ki so vzor norm in vrednot. Kot majhni otroci smo potrebovali pogum, da smo
ponudili tujcu svojo roko. V marsičem so nas starši in odrasli opogumljali.
Na tak način se v človeku razvijeta moč volje in vztrajnost, ki sta seveda potrebna,
da smo si ali si pridobimo mesto v življenju. Za nekoga, ki si "vse upa,
je pravi junak. Tudi pogum glavnih junakov v pravljicah pri otrocih ojača občutek
poguma.
Ko smo odraščali, smo iskali izziv, da bi s svojo močjo volje premagali strah
pred življenjem ali za to, da smo pokazali svetu okoli nas, za kaj se zavzemamo.
To seveda daje močan občutek zaupanja v vase. Tako se korakoma razvije življenjsko
ravnanje, v katerem pogumno gledaš v oči vsem situacijam in zapuščaš izhojene-utirjene
poti. Včasih se pogum hrani z moralno odgovornostjo in iz tega nastane potreba,
da se bojujemo proti vsaki krivici, naprimer z akcijami. To pa se lahko v najbolj
ekstremni obliki kaže tako, da se kdo pridruži gverilski skupini, ki hoče s
silo pomagati tlačenimi tega sveta. Toda s močjo, ki je s tem povezana, lahko
kaj hitro postane pogum ošabnost, predrznost, okrutnost in cela paleta zlorabe
moči. Ta sindrom se je zgodil mnogim revolucionarjem.
Če Smo dovolj pogumni v duhovnem smislu, lahko ta proces iskreno opazujemo in
pridemo do naslednjega temeljnega spoznanja, kakšnega spoznanja?. Da ta omenjena
vrsta zunanjega poguma nikoli ne premaga krivice v našem svetu. "Na tem
svetu ni pravice, morda je na drugem", je modro zapisal naš predednik dr.
Janez Drnovšek. To spoznanje pa nas iz nas ne sme narediti pesimiste, ne. To
je je realnost v kateri živimo.
Tu nastane problem: za neuspešnega idealista neka alternativa, kjer se naj bi
dogajala mlačnost, nikakor ni ni prava možnost. Ja, idealist mora vendarle nekaj
narediti s tem svetom. Človek je vendar poklican, da je zaščitnik svojega brata,
sestre. Po mojem osebnem prepričanju in drugih velikanih človeške rase, je pravo
in celo edino sredstvo, da se v popolnem smislu človeštvu pomaga, to, da uporabimo
univerzalno božansko moč. To vsekakor ni ljubezen našega ega-osebnosti. To je
ljubezen Boga, ki se lahko le preko ljudi manifestira v našem svetu.
Možna je popolna pomoč človeštvu. Zakaj takega mora človek v sebi osvoboditi
dušo. To stanje bi s edalo opisati kot:" Biti v svetu, toda ne od tega
sveta." Je to sploh mogoče? Noro. Toda, če se človek v sebi odloči za to,
če hoče doseči omenjeno stanje zavesti, je za to prav gotovo potreben pogum("če
si mlačen te izpljunem"). Vendar pa je to povsem drugačen pogum, od tistega,
ki ga večina pozna.
Pri vsem tem gre za to, da si sploh upamo dojeti in spoznati, na kateri način
je naš jaz-ego-osebnost s mnogimi nitmi vezana na samopotrjevanje. In tu ne
gre za v ničemer zasljepljeno samospoznanje, ki vodi do tega, da lastno bitje
predamo božanskemu vodstvu in mu predamo vsakršen egoizem. Sam strah za preživetje,
strah pred tem, da bi kaj opustili, se potem še poveča. In za to je modro rečeno:"Kdor
premaga samega sebe, je močnejši od tistega, ki zavzema mesto." In temu
pravijo v budizmu:"Modrec se ne boji."
To je proces, ki od nas terja na momente težak notranji boj in od nas zahteva
velik pogum. Zakaj? Zaradi rastočega spoznanja in vpogleda v lastno bitje povzroči
v nas številna razočaranja nad samim sabo. So trenutki, ko sta ti odvzeta volja
in pogum, nastopi neizbežen dvom:"Tega ne bom nikoli zmogel/zmogla.
Jezus v evangeliju po Mariji sam izreče naslednje besede v povezavi o tej notranji
borbi:"In če vam groze, da vam bo zmanjkalo poguma, zberite potem vendarle
pogum." Kajti na temelju moči naše osebnosti, razviti pogum ne more več
dejavno učinkovati, ker je bil ego-jaz nevtraliziran, je lahko iz prenovljene
lastnosti očiščene duše, ustvarjen pogum. Tu pa ne gre več za pogum naše osebnosti,
ampak za ponižnost, budnost, samopredajo naše osebnosti božanski-univerzalni
sili. In iz tega procesa se lahko resnično osvobodi nenehni dotok ljubezni.
Ta opisani razvoj je opisan tudi v prvih treh blagrih v 5. poglavju Matejevega
evangelija Sv. Pisma. Prvi blagor se glasi: "Blaženi so, ki so tu duhovno
revni, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." To se nanaša na vsakega človeka,
ki je po svojih pogumnih bojih v tem svetu potolčen in se spet ozave" da
je duhovno reven. Omenjena neuspešnost dobrega vodi v našem svetu h globlji
duševni stiski in do izkušnje, da smo revni po duhu. Ponižna izpoved o lastni
slabosti in nemoči, je predpogoj za klic božanske ljubezenske moči.
Drugi blagor se glasi: "Blaženi so, ki tukaj trpijo, kajti potolaženi bodo."
Tu gre za žalost srca, ki je razpeto zaradi nečloveškega trpljenja sveta in
človeštva. Gre za izkrivljenega idealista, ki žaluje in ga zajema najgloblje
sočutje. Njemu odgovori svetloba, Pride tolažba spoznanja. Kajti najvišja tolažba
je vedeti, kako se pripravimo na resnično pomoč. To je tolažba spoznanja, da
lahko gremo po poti osvoboditve.
Tretji blagor se glasi:"Blaženi so krotki, kajti njihovo je zemeljsko kraljestvo."
Če smo stopili v komunikacijo s božansko ljubezensko močjo, sprejmemo tudi,
da s to ljubezensko silo delamo in jo uporabimo v naravi. Edini ključ, ki temu
ustreza, je krotkost.
V temelju poguma je prepričanje, da je dobro močnejše od zlega. Pogumne spremlja
sreča. Grški pisec Sofokles pravi, da sreča ne pomaga tistim, ki jim manjka
poguma. Pogumnim ljudem pomaga Bog. Oni se, v temelju opredeljijo za Boga ali
za pravično stvar. In zato je Bog na njihovi strani. Pogum ni sestavljen v slepem
begu pred težavami, niti ni slep napad na zlo. Nasprotno, pogum jev tem, da
vidimo nevarnost in da jo presežemo, pravi Jean Paul Richter.
Človek, ki se sam sebi smili, je že na pol mrtev. Ne obračaj se nazaj, pravi
pregovor. Človek, ki nenehno žaluje za tem, kar je šlo ni pogumen, ne veruje
v večnost, s tem ubija sebe samega. Največje zglede duhovnega poguma imamo v
mnogih velikih po Duhu. Jezus Kristus je bil vrhunsko pogumen človek. On se
je direktno boril s katastrofamimi, boleznimi, smrti in hudobnim duhovom. Bil
je povsem brezkompromisen bojevnik resnice. Imel je pogum da do skrajnih globin
izkusi človeško nemoč, trpljenje ter oddaljenost od Stvarnika, siguren v sebe,
da bo premegal zlo in da bo prinesel Svetlobo in življenje vsem za katere je
prišel v naš svet. Veličina naše notranje vere se meri s veličino našega poguma.
Ko premišljujem o pojmu pogum, se mi vzbudijo različne lastne asociacije. Lahko
si različno razlagamo, kako se pokaže pogum v našem življenju. Vemo, da obstaja
fizični pogum, socialni pogum in pogum, da kaj vzdržimo. Vendar pa bi rad v
tem članku nakazal na duhovni pogum in v kakšnem odnosu je duhovni pogum do
nam znanih oblik poguma.
