Ko premišljujem o pojmu pogum, se mi vzbudijo različne lastne asociacije. Lahko si različno razlagamo, kako se pokaže pogum v našem življenju. Vemo, da obstaja fizični pogum, socialni pogum in pogum, da kaj vzdržimo. Vendar pa bi rad v tem članku nakazal na duhovni pogum in v kakšnem odnosu je duhovni pogum do nam znanih oblik poguma.

Poenostavljena razlaga poguma je: nekaj drzniti si, si upati narediti kaj težkega, rizičnega. Zgodovina človeštva nam poroča o velikih junakih preteklosti, ki so se odlikovali z pogumnimi dejanji. Obstaja športni junaki in drugi "junak", ki so vzor norm in vrednot. Kot majhni otroci smo potrebovali pogum, da smo ponudili tujcu svojo roko. V marsičem so nas starši in odrasli opogumljali. Na tak način se v človeku razvijeta moč volje in vztrajnost, ki sta seveda potrebna, da smo si ali si pridobimo mesto v življenju. Za nekoga, ki si "vse upa, je pravi junak. Tudi pogum glavnih junakov v pravljicah pri otrocih ojača občutek poguma.

Ko smo odraščali, smo iskali izziv, da bi s svojo močjo volje premagali strah pred življenjem ali za to, da smo pokazali svetu okoli nas, za kaj se zavzemamo. To seveda daje močan občutek zaupanja v vase. Tako se korakoma razvije življenjsko ravnanje, v katerem pogumno gledaš v oči vsem situacijam in zapuščaš izhojene-utirjene poti. Včasih se pogum hrani z moralno odgovornostjo in iz tega nastane potreba, da se bojujemo proti vsaki krivici, naprimer z akcijami. To pa se lahko v najbolj ekstremni obliki kaže tako, da se kdo pridruži gverilski skupini, ki hoče s silo pomagati tlačenimi tega sveta. Toda s močjo, ki je s tem povezana, lahko kaj hitro postane pogum ošabnost, predrznost, okrutnost in cela paleta zlorabe moči. Ta sindrom se je zgodil mnogim revolucionarjem.

Če Smo dovolj pogumni v duhovnem smislu, lahko ta proces iskreno opazujemo in pridemo do naslednjega temeljnega spoznanja, kakšnega spoznanja?. Da ta omenjena vrsta zunanjega poguma nikoli ne premaga krivice v našem svetu. "Na tem svetu ni pravice, morda je na drugem", je modro zapisal naš predednik dr. Janez Drnovšek. To spoznanje pa nas iz nas ne sme narediti pesimiste, ne. To je je realnost v kateri živimo.

Tu nastane problem: za neuspešnega idealista neka alternativa, kjer se naj bi dogajala mlačnost, nikakor ni ni prava možnost. Ja, idealist mora vendarle nekaj narediti s tem svetom. Človek je vendar poklican, da je zaščitnik svojega brata, sestre. Po mojem osebnem prepričanju in drugih velikanih človeške rase, je pravo in celo edino sredstvo, da se v popolnem smislu človeštvu pomaga, to, da uporabimo univerzalno božansko moč. To vsekakor ni ljubezen našega ega-osebnosti. To je ljubezen Boga, ki se lahko le preko ljudi manifestira v našem svetu.

Možna je popolna pomoč človeštvu. Zakaj takega mora človek v sebi osvoboditi dušo. To stanje bi s edalo opisati kot:" Biti v svetu, toda ne od tega sveta." Je to sploh mogoče? Noro. Toda, če se človek v sebi odloči za to, če hoče doseči omenjeno stanje zavesti, je za to prav gotovo potreben pogum("če si mlačen te izpljunem"). Vendar pa je to povsem drugačen pogum, od tistega, ki ga večina pozna.

Pri vsem tem gre za to, da si sploh upamo dojeti in spoznati, na kateri način je naš jaz-ego-osebnost s mnogimi nitmi vezana na samopotrjevanje. In tu ne gre za v ničemer zasljepljeno samospoznanje, ki vodi do tega, da lastno bitje predamo božanskemu vodstvu in mu predamo vsakršen egoizem. Sam strah za preživetje, strah pred tem, da bi kaj opustili, se potem še poveča. In za to je modro rečeno:"Kdor premaga samega sebe, je močnejši od tistega, ki zavzema mesto." In temu pravijo v budizmu:"Modrec se ne boji."

To je proces, ki od nas terja na momente težak notranji boj in od nas zahteva velik pogum. Zakaj? Zaradi rastočega spoznanja in vpogleda v lastno bitje povzroči v nas številna razočaranja nad samim sabo. So trenutki, ko sta ti odvzeta volja in pogum, nastopi neizbežen dvom:"Tega ne bom nikoli zmogel/zmogla.

Jezus v evangeliju po Mariji sam izreče naslednje besede v povezavi o tej notranji borbi:"In če vam groze, da vam bo zmanjkalo poguma, zberite potem vendarle pogum." Kajti na temelju moči naše osebnosti, razviti pogum ne more več dejavno učinkovati, ker je bil ego-jaz nevtraliziran, je lahko iz prenovljene lastnosti očiščene duše, ustvarjen pogum. Tu pa ne gre več za pogum naše osebnosti, ampak za ponižnost, budnost, samopredajo naše osebnosti božanski-univerzalni sili. In iz tega procesa se lahko resnično osvobodi nenehni dotok ljubezni.

Ta opisani razvoj je opisan tudi v prvih treh blagrih v 5. poglavju Matejevega evangelija Sv. Pisma. Prvi blagor se glasi: "Blaženi so, ki so tu duhovno revni, kajti njihovo je nebeško kraljestvo." To se nanaša na vsakega človeka, ki je po svojih pogumnih bojih v tem svetu potolčen in se spet ozave" da je duhovno reven. Omenjena neuspešnost dobrega vodi v našem svetu h globlji duševni stiski in do izkušnje, da smo revni po duhu. Ponižna izpoved o lastni slabosti in nemoči, je predpogoj za klic božanske ljubezenske moči.

Drugi blagor se glasi: "Blaženi so, ki tukaj trpijo, kajti potolaženi bodo."
Tu gre za žalost srca, ki je razpeto zaradi nečloveškega trpljenja sveta in človeštva. Gre za izkrivljenega idealista, ki žaluje in ga zajema najgloblje sočutje. Njemu odgovori svetloba, Pride tolažba spoznanja. Kajti najvišja tolažba je vedeti, kako se pripravimo na resnično pomoč. To je tolažba spoznanja, da lahko gremo po poti osvoboditve.

Tretji blagor se glasi:"Blaženi so krotki, kajti njihovo je zemeljsko kraljestvo." Če smo stopili v komunikacijo s božansko ljubezensko močjo, sprejmemo tudi, da s to ljubezensko silo delamo in jo uporabimo v naravi. Edini ključ, ki temu ustreza, je krotkost.

V temelju poguma je prepričanje, da je dobro močnejše od zlega. Pogumne spremlja sreča. Grški pisec Sofokles pravi, da sreča ne pomaga tistim, ki jim manjka poguma. Pogumnim ljudem pomaga Bog. Oni se, v temelju opredeljijo za Boga ali za pravično stvar. In zato je Bog na njihovi strani. Pogum ni sestavljen v slepem begu pred težavami, niti ni slep napad na zlo. Nasprotno, pogum jev tem, da vidimo nevarnost in da jo presežemo, pravi Jean Paul Richter.

Človek, ki se sam sebi smili, je že na pol mrtev. Ne obračaj se nazaj, pravi pregovor. Človek, ki nenehno žaluje za tem, kar je šlo ni pogumen, ne veruje v večnost, s tem ubija sebe samega. Največje zglede duhovnega poguma imamo v mnogih velikih po Duhu. Jezus Kristus je bil vrhunsko pogumen človek. On se je direktno boril s katastrofamimi, boleznimi, smrti in hudobnim duhovom. Bil je povsem brezkompromisen bojevnik resnice. Imel je pogum da do skrajnih globin izkusi človeško nemoč, trpljenje ter oddaljenost od Stvarnika, siguren v sebe, da bo premegal zlo in da bo prinesel Svetlobo in življenje vsem za katere je prišel v naš svet. Veličina naše notranje vere se meri s veličino našega poguma.

Miran Zupančič