Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljenje-Maskarada-Ples-Veter

Govoriti o Bogu je kot da bi lovil veter sobota, 30. april 2016 @ 05:02 CEST Uporabnik: Miran Zupančič Več ali manj je življenje maškarada. Ples je v polnem zamahu. Vsi nosijo maske. In tako ostaja odprto vprašanje , kdo je ta ali oni plesalec. Nekateri so prepričani , da vedo, kdo se skriva za neko masko, toda ali se ne motijo? Pride polnoč in vsi snamejo maske nenadoma je jasno, kdo je kdo. Tako vsi plešemo na odru življenja, skriti za maskami, dokler tudi za nas ne zadoni » hora est« in postane jasno, kdo in kaj sploh smo.. Kaj je resnično pri človeku in kaj le videz? Ali človek ne skriva za svojim obrazom pravega bistva? Ali lahko njegovo bistvu sploh spoznamo? In kako ga spoznamo? Kdor želi hoditi po poti notranjega razvoja, ta išče, kaj je za neposredno zaznavnim. In kakor hitro prispe do meja zunanjega sveta, se sooči z nujnostjo samospoznanja. Tako se njegov pogled usmeri navznoter, svojo pozornost usmeri vase. Nekje v sebi mora vendar najti odgovor na vprašanje o svojem bistvu. Ta obrat navznotraj ima za posledico določena odkritja. Človek se vpraša:«Ali sem to res jaz? Saj sem vendar popolnoma drugačen.« To spoznanje pa mu odtrga masko z obraza. Le kdo bi lahko opisal presenečenje, ko se po določenem času odkrita resničnost spet izkaže le kot maska? Ponovno se je poistovetil z nečem, kar pa ni njegovo najgloblje bistvo. In tej točki mnogi mislijo, da so razsvetljeni. Človek, ki se je trdno odločil, snema masko za masko. Vedno globlje se poglablja v labirint svojih motivov. Toda na poti ga čaka obup. Ali res obstaja resnični jaz, resnično bistvo? Ali pa je človek le mali mehurček, utvara, ki se stalno spreminja? Razum na to vprašanje ne more odgovoriti, kajti vsak odgovor prikliče le vedno nova vprašanja. Najprej mora najti o svojem bistvu. Najde ga, ko spozna, da je njegovo hrepenenje po samospoznanju le odgovor na delovanje, ki ne prihaja od njega samega, ampak od zunaj. Kaj pravzaprav išče? Kaj je tisto, kar ga muči? Od kod prihaja? Kam gre? Zakaj ta nemir, ki ga sili naprej? Na človeka gotovo deluje nezaznavno nekaj, kar išče, ki pa se seveda odteguje njegovi zaznavi. Je tako, kot da ne bi deloval sam iskalec, ampak bi ga vodila sila, ki želi, da nekaj stori ali opusti, ne da bi poznal motiv. Neoprijemljivost in nezaznavnost tega aspekta v človeku sta fundamentalni. Sta najpomembnejši za začetek spoznavanja, da je v človeku nekaj , kar ne sodeluje pri tem, kar se vsiljuje njegovi zavesti, pa je kljub temu resnično. Ta resničnost človeka ne more usmerjati, se je dotakniti ali umazati. Je kot tihi svet, ki pa čaka le na to, da ga odkrije, spozna in mu naredi prostor. To nezaznavno ima svoje lastne zakone. Non-stop deluje na človeštvo. Je sila, ki vse žene naprej ( in če to hočeš ali nočeš) in razodeva resničnost vse obsegajoče božanske ljubezni. Čas, v katerem živimo danes, je le prehoden, nič ni stalnega.. To lahko ugotovimo vsak dan. Sile preoblikovanja povzročajo v našem svetu velike spremembe. Če raziskujemo, lahko zvemo nekaj o cilju sil, ki delujejo na nas. Nekatere od teh sprememb lahko poimenujemo demaskiranje. Čeprav ljudje poskušajo z vsemi močmi obdržati svoje maske( najbolj lahko vidimo med politiki) , potrebne zato , da bi bili tisto, za kar se imajo, jim na koncu le ne uspe obdržati videza. Kajti v njih samih deluje nekaj, kar razgali nepravilnosti, loči videz od bistva, ne sprejema več krivic in želi brez predsodkov pokazati resnico. » Pa pride Duh resnice in vas popelje v so resnico.« Po vsem svetu je čutiti pritisk po spremembi. Večinoma so » nove oblike« že vidne. Raste spoznanje, da so mnogi stari odnosi preživeli. So togi in ne omogočajo več rasti. In zato je treba podreti mnoge zidove, ki so ovira in sicer predvsem politične, gospodarske in moralne. Kdor vidi, kako se okrog njega širi gostota ne išče izhod, bo začel z rušenjem. Neizogibna posledica je seveda kaos. Kdor pa tega ne spozna , se lahko močno zmede. Nekateri ne vidijo nobenega izhoda in tehtajo, kaj še imajo in kaj poznajo. Toda kozmičnih sprememb ne zdržijo niti misli neodločnih niti odločnih ljudi Premagujejo ovire in iščejo ugodna tla, odprto srce in odprtega duha. In zato je nujno, da v tem času vsak preveri svoje motive in se vpraša, zakaj gre tja in ali je ta pot prava. Odgovori na ta vprašanja bodo vsekakor odločilni za njegovo bodočo usmeritev! Toda kako naj človek ve, kam mora iti, če cilja ne pozna, ali pa ga pozna le iz pripovedovanja? Ali lahko najde za vsemi temi maskami videza pravilni odgovor? Naša sodobna psihologija izhaja iz tega, da je osebnost maska ( persona) in navidezno bitje, jaz , ki se kaže zunanjemu svetu in ki ga je človek zgradil, da bi kot družbeno bitje lahko preživel. Najpomembnejši psihološki tokovi pa ugotavljajo, da osebnost skriva resnični jaz. Ko rečete » želim biti pravi jaz«, hrepenite po tem, da se ta jaz ozavesti. S posebnimi metodami lahko odkrijemo njegovo potlačeno hrepenenje in raziščemo nezavedno vsebino njegove podzavesti , da bi spoznali svoje bistvo. Brez tega jedra ostaja celotno človeštvo le maškarada z delčki zavesti, ki se kot balon vedno znova razpočijo. Dejstvo je, da mora človek najprej imeti svoj jaz , preden ga lahko spozna in se v procesu preoblikovanja odpove ( » Ne moja, ampak tvoja volja naj se dogaja«). Vendar pa to nasprotje marsikoga vznemirja. Le kdo ni že poskusil s svojim jazom spremeniti svojega jaza ali ga preprosto odpraviti in žrtvovati visokemu cilju svoje predstave? Vendar za to ni sposoben. V resnici mu manjka čutilo, s katerim bi zares lahko izmeril motive obnašanja brez jaza. Ne, ne more preveriti lastnih motivov. Največ, kar lahko najde, je določeno ravnovesje z vrsto pomembnih doživetij. Da bi spoznala svoje meje, mora osebnost zoreti z izkušnjami. Kar povzroča neravnovesje, mora sistematično izginiti iz polja. Šele ko je posameznik prišel tako daleč, da je začel spoznavati nemoč svojega jaza, in se posvetil svojemu najglobljemu izvoru in svoji opredeljenosti , lahko končno najde nespremenljivi notranji mir! Je nauk sodobne psihologije zgrešen? Psihologija se vendar ukvarja s psiho, dušo? Toda v resnici pa psihologija lahko človeku, ki ga je življenje prizadelo, pomaga narediti njegov jaz še močnejši. Uči ga, kako se bolje potrjuje. Priskrbi mu vedenje o do sedaj neznanih področjih njegove podzavesti. Toda ali je dušno vedenje tisto, ki da odgovor na vprašanje o globljem bistvu? Za del človeka, ki spada v svet pojavnosti, prav gotovo. Toda psihologija gre le do meje tistega, kar lahko zaznamo z zemeljsko zavestjo. In prav to je bistvena razlika v primerjavi z ezoteričnim dušnim naukom. Enkratnost tega duhovnega nauka je v bistvu, da je biološki človek povezan z božanskim jedrom v svojem srcu! Razen vsega zaznavnega, ki je predmet znanosti, je v človeku skrit neumrljivi princip, ki pa spada k nezaznavnemu. Ta princip kot seme čaka, da njegov nosilec zasliši njegov klic, dokler ne spozna, da vse njegovo hrepenenje po neskončnem izhaja prav iz njega in da je končna izpolnitev človekovega obstoja v njem. Po tem hrepeni vse njegovo bitje. To je neizpolnjen pritisk, ki gloda v globini njegove duše. In tako spoznanje je začetek vsega velikega in temeljnega, ki se zgodi v trenutku, ko posameznik želi in prizna, da nosi v sebi nekaj, kar spada v popolnoma drugo resničnost. V takem trenutku pade seme v plodno zemljo. Če so pogoji ugodni in ima seme dovolj hrane in svetlobe, se lahko razvija, dokler se duša ne udejanji. Kaj vemo o prenovljeni duši, ki se končno lahko poveže z božanskim duhom v duhovno dušo? Če jo obravnavamo z znanimi pravili, zelo malo ali nič. Če nadomestimo stara pravila in vrednote z duhovno – dušnimi pravili, pa zelo veliko. Ja govoriti o Bogu je, kot bi lovili veter. Človek s svojimi čutili ne more dojeti sveta. Zato veliki modreci in vidci govorijo v alegorijah. Vse obsegajočo dejanskost spremenijo v oblike, ki so za zemeljskega človeka razumljive do določene mere. Boga je slišati v besedah. Beseda pa je lahko nosilka njegove moči in tako dosežejo hrepenečega človeka. Tej moči pa se lahko najbolj približamo, ko v notranjosti utihnemo in se prepustimo njenemu delovanju.. V tej tišini lahko raste drugi. Konec. Miran Zupančič Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog