Nekje sem prebrala:
»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil svet!«

Seveda bi lahko. V duhu svoje zavesti tako čutim. Še več. Celo povsem jasno mi je. A ne bo! Zakaj bi? Svet dualnosti je naša izbira. Kdor tako dojame ali nikakor ne more dojeti, prav nič ne spremeni tegale dejstva.

Podali smo se v veliko pustolovščino, ki ji pravimo življenje tukaj in zdaj. Radodarni Bog pa nam je dal: platno, nit, sukanec in škarje - torej vse, no zdaj se pa znajdi - kakor veš in znaš. In jezna sem, ker še vedno iščem tiste prave niti, škarje postanejo tope, sukanca mi zmanjka, platno mi razpade… Od jeze mi gre na jok, da se zdim sama sebi nekakšna drama..., ker se mi več ne da vedno znova brusiti škarje, iskati prave niti…Rada bi že kdaj povedala takole: »Poslikava tegale platna mi je zares všeč, tako zelo, da sem notranje srečna, notranje izpolnjena«.

Tako pa spoznavam samo to, da se moj svobodni kreativni Jaz spreminja v nov pogled, v strogo Odraslost…, saj opažam, da se skoraj ne smejem več. Zaradi preobilice spoznanj, ah preveč, ki so bila potrebna, da se prelevim v eno samo držo za določen čas. Upam…

In sedaj lahko pride sam Bog - no, saj je povsod kajne? Pravi, da tudi njemu ni boljše, če nisem zadovoljna... Toda on se prav nič ne pritožuje, saj ima vsega dovolj, samo razdeliti mora, pa kaj bi, če ne znamo vzeti… Da sicer poskuša voditi množice nezavednih ljudi, ki ga hočejo sesuti, poteptati ali celo častiti in mu postavljati takšna vprašanja, kot zmorem sama... In, da se rodijo takšna vprašanja zaradi »kratke« človeške pameti, hkrati so pa tako zelo velika, da so edina, ki od »pamti« veka spreminjajo svet in še danes ni drugače. Pravi mi, da so vendar vsi biseri v meni, v nas, naj se vendar samo sklonimo in jih poberemo. Kako enostavno…?

No, ja….v meni pa se včasih prepletajo takšnele misli svobodnega otroka, da lahko ostane še naprej žalosten, če tako hoče.

Zakaj ti Bog ne narediš samo toliko, da bi se svet malo oddahnil? Dajmo Bog, sprejmi tale stimulus in nastala bo »božja« transakcija človeštva. Svet se bo oddahnil od bremen pobožnosti, od bremen kaj ljubezen je ali ni, od nenehnih družinskih in svetovnih vojn, od vseh bedarij prodaje iluzij, od korporacije, ki človeka stiska v oklep, od kapitala, ki postaja človeški preganjalec ekoloških katastrof…Tudi vsi ti Mojstri bodo končno spoznali, da ljudje ne potrebujemo več pridig o enosti - tako vsak po svoje, teologije bodo razpadle ali se združile v eno samo, lakota bo odpravljena, 225 najbogatejših ljudi na svetu pa bo končno spoznalo, da je obilje, ki so ga znali vzeti (od Boga seveda ), njihova sreča v nesreči, vredna toliko, kot tri milijarde revežev na svetu. Svet ne bo več umiral…ne tako, vsako uro 300 trupel zaradi lakote. Tudi 250 milijonov otrok - starih od sedem do enajst let ne bo več garalo za svoj kos kruha….ah, Bog bom rajši odnehala.

Tako pa, vsak človek ima svobodno voljo, čeprav se med sabo zgolj navidezno prepadno razlikujejo. Tudi večina »duhovnežev« je samo dualnih, žal je zavist zaradi imeti ali biti nad - tista prva nota, ki naredi »duhovneže« ponavadi »neduhovne«. Da! Še enkrat- ZAVIST in VSEVEDNOST. Tudi prav in zelo zanimiva človeška preobleka, ki jo slej, kot prej izda značaj... Le kdo bi se »sekiral« za to? In vsak tisti ki se, je zelo neumen in še res je. Kaj nima svet individualne poklicne duhovnosti toliko pravic, kolikor si jih komu uspe vzeti, sploh pa dojeti? Današnji »duhovnež« je pretežno tisti človek, ki so ga polna usta duhovnosti in ima velik talent za igranje prijaznosti…A lahko je tudi obratno. Strahotna resnost, z občasno vsiljenim smehom, ki ti vsiljuje pravila. Eno ali drugo, več kakor dovolj, da ljudje verjamejo in sledijo. Torej - samo maskam, ki še zdaleč niso resnične… Ko znaš ločiti zrnje od plevela, šele takrat veš. In nič prej. A ni enostavno, ker tudi sami govorijo enako…

Zato Bog ne odreagira, tudi z mezincem noče migniti drugače od vseh mezincev tega sveta, kajti Bog je prepustil vsakemu človeku, da izbere svoj kroj življenja. Stimulus te igre pa so dejanja na platnu - z iglo, sukancem in škarjami, ki si jih izberemo sami...Že ta trenutek se vsakemu izmed nas ponuja kakšna možnost, da vrežemo najboljši kroj do sedaj - kroj notranje preobrazbe… Včasih je dobro biti samo dramatično iskren, da se v nas vsaj malo premakne…