Kaj je tisto, ki najbolj zaznamuje človeka kot iskalca? To je občutek tujosti do zunanjega sveta.V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozre naokoli, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija! Kaj pravzaprav človek dela na tej zemeljski obli?
To spoznanje je za človeka – iskalca odločilnega pomena. Občutek nevzdržnosti, ki nastane zaradi spoznanja absurdnosti, se nas lahko poloti nenadoma. To je edinstven trenutek v našem življenju, ko odpade občutek vsakdanje varnosti, trenutek, ko naša zavest v trenutku spozna, kako tuj in sovražen je ta svet. Da, nujno je, da boleče doživimo to stanje, da se vedno jasneje pojavlja naše hrepenenja po božanskem izvoru.
Na začetku iskalec še ne more dojeti svojega stanja. Ne pozna še odgovorov na vprašanja, od kod prihaja in kam naj ga vodi pot. »Občutek odtujenosti se nas poloti, ko nenadoma opazimo, da nam je svet tuj«. Potem vidimo, kako zelo je lahko za nas vse tuje, nedostopno in s kakšno intenzivnostjo nas lahko narava ali okolje zanikata…Svet se nam izmika, je spet on sam. Do absurda pride, ko se človek, ki sprašuje, sooči s svetom, ki molči«.
To je spoznanje, da naš zemeljski obstoj ni vse, za kar smo bili ustvarjeni. Obstaja neka druga dimenzija, nepoznana polovica sveta; katere del smo tudi mi, ljudje! Kliče nas! Ta nepoznana polovica sveta je tako zunaj nas kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja, istočasno je to tudi svet v malem. V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu tega dvojnega bitja človeka – iskalca, miruje, ali še slabše: leži kot v smrtnem spanju, ta Drugi! To je del, ki ga nismo spoznali zaradi lastne odločitve. Nastane nova zavest, kateri človek dolguje silno energijo, ki se v trenutku osvobodi in pošlje srcu svojo prvo, močnejšo vzpodbudo Drugega. Od tega trenutka dalje pride do uvida v vzrok lastnega obstoja v zemeljskem svetu in nova vera nas poveže z drugim svetom, v novem razvoju.
Ta Drugi – Bog v nas, je tisti, ki v njem sicer živimo, se gibljemo in smo, a to ne zanika dejstva, da je Bog za človeka tudi »povsem Drugi«, da nam stoji«nasproti« kot naš Stvarnik, Gospod in Odrešenik. Da, to je krščansko pojmovanje. Torej si Bog in človek stojita nasproti kot«jaz« in«ti«, svobodna, vsak v svojem redu, sta«partnerja« v ljubezni, a brez pomešanja. Iz izkušnje ljubezni čutimo, da ljubezen nikoli ne prinaša zlitja, ampak vedno enost v različnosti.
V nas samih je skrit Božanski princip. In kar je božanskega izvora, mora imeti povsem drugačne lastnosti od tistih, ki so nas ljudi podredile zakonu samopotrjevanja in zemeljskega bivanja. Ravnanje po svobodni volji, in da si lahko sam svoj, prav gotovo spada med te lastnosti.
Pogledi vseh mistično in ezoterično naravnanih ljudi se stikajo v pomembni točki:vsi iščejo duhovno in strukturno osvoboditev. Kljub morebitnim različnim, pogosto celo nasprotujočim potem in načinom je cilj za vse isti. Od kar na Zemlji obstaja človeško življenje, živi v ljudeh nek pra nagon, ki vse žene k iskanju duhovne svobode!
Cilj tega hrepenenja lahko sicer poimenujemo, ponovno rojstvo, razsvetljenje, spreobrnitev, ponovno vstajenje, a med temi poimenovanji ni nikakršnih razlik. En sam studenec je, ki nas v isti nalogi povezuje z vsemi dušami in ki ga vsi iščejo: luč, popolna osvoboditev, Bog, modrost, sila, lepota – z vsemi temi želi Stvarnik nahraniti vse duše. Toda vsi ljudje ne iščejo v isti smeri in njihovi sadovi nimajo iste vrednosti. Toda izvir, iz katerega vsi črpajo, je nam vsem skupen.
V resnici in globoko v sebi, v svojem bistvu ni noben človek zadovoljen s tem svetom, z njegovo ljubeznijo in njegovo bridkostjo, z dobroto in hudobijo. Povsod in v vsakem človeku klije želja po osvoboditvi. Vedimo, da iz božanskega jedra kipi neskončno hrepenenje, tista nedopovedljiva otožnost, tisto, kar nas ljudi sili, da iščemo Boga. Kako pa naj se človek nečesa spominja, če ne bi v njem ostala še neka iskra? Le kako naj človek govori o Bogu, če ne bi nekaj božanskega skrito ležalo v nas samih? Iz sebe – iz svoje naravne zavesti – že ne! Božansko seme je tisto, ki nas kliče, na vzpodbuja in nam pripravlja pot, če mu le hočemo tudi mi pripraviti prostor.
Ta prostor ustvarjamo preko notranje borbe. Samo če hrepenenje po ozdravitvi, posvečenju temelji na delovalni osnovi, potem obstaja možnost. Preobrazbeni duhovni tok je nekaj povsem drugega kot val, v katerem človek dopušča, da je njegov«ego« dozoreva za Boga – pot prave duhovne preobrazbe pelje v drugo smer.
Pravi duhovni kandidat ne goji nikakršne kulture ega, svojega ega ne razvija, pač pa ga zmanjšuje do tiste najnižje osnove, iz katere iz katere se lahko razvije božansko seme. To v praksi pomeni, da iz svojega vsakodnevnega življenja postopno odstranjuje vse egoistične koristi, kolikor jih je v sebi že odkril in dopušča, da »ne moja, pač pa tvoja volja naj se zgodi«. Na tem temelju lahko enako – božanska duša – privlači enako – božansko življenjsko silo, ki se zmore dotakniti edine stične točke v naši biti. Duhovno prebujeni iskalec se mora izogibati vsemu, kar bi lahko oviralo razvoj božanske iskre v njem.
V Tao Te Kingu je v 14, poglavju rečeno:
doumeti moraš Tao starega veka, da bi lahko obvladoval obstoj v današnjem času. Kdor pozna začetek prvobitnega, drži v rokah Taovo nit. V človeku mora ponovno zaživeti božanska duša. Duh, ki iz te duše izhaja, vodi k pravemu pojmovanju. V 1. Kor. 2/10 pravi Pavel:«Kajti duh prežema vse stvari, celo globine Boga.«
Ne-duhovni človek pa ne zaznava, kaj prihaja iz božanskega duha. To se mu zdi noro in ne more razumeti, da se te stvari lahko presoja izključno z duhom. Tudi iz tega besedila je jasno, da je s približevanje pojmovanju univerzalnosti istovetno s približevanjem pojmovanja Boga.
Realnost našega vsakdana nam kaže, da je iskalcev vedno več, zelo veliko. Njihovo iskanje se izraža na različne načine, pogosto v življenjski podobi, ki je nasprotna motivom, ki vodijo k iskanju. Pogled na to borbo oteži srce, kajti na poti k edinemu univerzalnemu cilju je mnogo ovinkov, trpljenja in bolečin. Iskalec-človek si prizadeva za večjo, višjo ali celo drugačno zavest kot njegovi soljudje, torej rast zavesti.
V mnogih primerih se ta rast zavesti omeji na razširitev in povečanje zavesti in ne seže do njene poglobitve. Sama gola rast praviloma ne pomeni spremembo vibracije. Kakor hitro pa prenesemo težišče pozornosti od zunaj navznoter, lahko zavest tudi notranje raste, to pomeni, se poglobi, zori. In to predstavlja spremembo vibracije. Na začetku je torej potrebna rast in razširitev zavesti, dokler ne spoznamo, kakšen mora biti nov razvoj. Potem se lahko v polni meri začne zorenje in poglobitev zavesti.
Ta proces je podoben razvoju otroka. V prvih letih življenja otrok kot goba vsrkava vsak impulz. Potem sledi obdobje občutkov in podoživljanj. To je tudi čas čaščenja idolov. Nato neizogibno pride čas dvomov in kritiziranja. Zavest na vsakem koraku raste, tako notranje kot zunanje. Ko rastoča rast nekega bitja doseže določeno vibracijo, se lahko zgodi, da se razodene drugačna, še popolnoma neznana, notranja zavest. Predati se tej novi zavesti, je naslednji nujni korak. Če se to ne zgodi, potem ostane vse pri starem in zavest se zapira v vedno manjši spiralni krog.
Le kako lahko to drugačno, novo zavest spoznamo in izkusimo? Da bi pridobili popolnoma novo zavest, ki torej ni inačica stare zavesti, je potrebno, da naredimo prostor določenemu majhnemu mestu v našem srcu, zadnji še dovzetni točki dotika med notranjih duhovnim človekom v nas in Stvarnikom in k njej dejavno in neprestano usmerjati svojo pozornost. Še pred tem pa poteka življenje intenzivnega notranjega boja.
Usmerjenost naše pozornosti zahteva cilj. Usmeritev in cilj sta neločljivo povezana. Usmeritev pozornosti na nekaj torej zahteva stabilno izhodišče. To točko v nemirnem vsakdanjem življenju težko najdemo. Vendar pa nam jo v njem ni treba iskati, kajti tam je ni! Kdor hoče to trdno točko v svojem lastnem vesolju odkriti, se mora vprašati:«Kaj je v mojem življenju zame res pomembno? V kaj pravzaprav verjamem?«
To so vprašanja, ki se jim nihče ne more izogniti. Dvignejo se in nam razburkajo vso zavest prav do temeljev. Možgani nam ne morejo dati ustreznega odgovora, takoj se zapletejo v svoj lasten dvom. Postavljanje takih vprašanj pa že pomeni, da pozornost ni usmerjena na vsakdanje, ampak na drugačne vibracije. Odgovoriti na vprašanje z razumom bi pomenilo le odvračanje in priklicane projekcije razuma, ki pa nam odgovora ne more dati. Odgovor je namreč tisto, kar je spraševalec sam, tako kot sam živi in se približuje svojim sobitjem.
Ta preprost odgovor leži tudi v čudenju, v istem tihem čudenju, ki ga lahko včasih zaznamo pri majhnih otrocih, čudenje nad tem, da preprosto smo. To je pravo čudenje, pozornost, ki povzroči, da postane življenje pobožna zbranost, ki iz sveta naredi lepoto in čudež. To je čudenje, ki nastane iz prave vere in popolnega zaupanja. S čim se bomo povezali? Na kaj usmerili? Z materijo ali z Božanskim duhom? Če je v nas še spomin, če ta notranji klic v naših srcih še odzvanja, ne bo težko pravilno izbrati.
Kdor prisluhne temu notranjemu glasu in ga hoče slišati, se ga bo naučil tudi razumevati. Odprla se mu bo pot od osebnega do božanskega. Da, vprašati se moramo, kje stojimo na svetu? To iskanje je naša velika odgovornost, ki jo je Martin Buber »filozof dialoga« v svoji razpravI«Samoovedenje« ta odgovor na odgovornost tako dobro postavil pred naše notranje oko, da bi na tem mestu to pripoved, malce skrajšano- ponovil:
KJE STOJIŠ NA SVETU?
Ko je rabin iz Reussna sedel v zaporu v Petersburgu, je prišel v njegovo celico polkovnik žandarjev…in kmalu postavil nekaj vprašanj, ki so se mu pojavila pri branju Svetega pisma. Nazadnje je vprašal: »Kako naj razumem, da je vsevedni Bog vprašal Adama:«Kje si?« »Ali verjamete«, je odvrnil Raw, »da je Sveto pismo večno in je vanj vključen vsak čas, vsako pokolenje ter vsak človek?«
»To verjamem,« je4 odgovoril ta.«No, dobro,« je nadaljeval rabi, »V vsakem obdobju pokliče Bog vsakega človeka:«Kje si v svojem času? Toliko let in dni, ki so ti bili odmerjeni, je minilo, kako daleč si prišel v svojem svetu?« Tako približno govori Bog:«Šestinštirideset let si živel, kje si se zadrževal?« Ko je polkovnik slišal, da je rabi imenoval število njegovih življenjskih let, se je sklonil, položil Rawu roko na ramo in rekel:«Bravo!« Njegovo srce pa je trepetalo.
Kaj se dogaja v tej zgodbi? Polkovnik je vprašal o dogodku iz svetopisemskega poročila o Adamovem grehu. To kar mu je rabi odgovoril, ne pomeni nič drugega kot, da mu je pravzaprav rekel: »Ti sam si Adam, tebi govori Bog. Kje si?« Navidezno mu o pomenu svetopisemskega besedila kot takega ni dal neposrednega odgovora na vprašanje. V resnici pa odgovor razsvetli Adamov položaj, ki ga Bog sprašuje; to je položaj vseh nas v vsakem času in na vsakem mestu…Ko Bog tako sprašuje, noče od človeka ničesar, česar ne bi vedel-spodbuditi želi nekaj, kar lahko povzroči le tako vprašanje, pod pogojem, da ga zadane v srce, če človek to dopusti.
Adam se je skril, da mu ne bi bilo treba polagati računa, da bi ušel odgovornosti za svoje življenje. Tako se skrije vsak človek; kajti vsak je Adam in vsak je v Adamovem položaju. Da bi se izognil odgovornosti za življenje, ki ga živi, ustvari iz svojega obstoja skrivališče. Ko se človek tako kot Adam skriva »pred božjim obličjem,« se skriva vedno znova, tako se vedno bolj zapleta.
Ta položaj se da natančno označiti: človek božanskemu očesu ne more uiti; s tem, ko se poskuša skriti, se skriva pred samim seboj. Tako odklanja samospoznanje. Gotovo je po drugi strani tudi v njem nekaj, kar ga išče, vendar temu »nečemu« zelo otežuje, da bi ga našlo in mu dalo odgovor.
Tedaj pa se pojavi božansko vprašanje. Človeka hoče spraviti s tira, uničiti hoče njegovo zatočišče - ego, pokazati mu hoče, kam je zašel; v njem hoče prebuditi močno voljo, da bi našel pot iz stiske. Vse pa je odvisno od tega, ali si človek zastavi tako vprašanje. Prav gotovo bo vsakemu med nami, kot polkovniku v zgodbi, »zatrepetalo srce«, ko bo vprašanje doseglo njegovo uho. Vendar mu bo njegovo skrivališče pomagalo, da bo to nadvladal. Glas ne pride kot z nevihto, ki ogroža človekov obstoj; to je glas tišine, ki izzveni in lahko ga je preglasiti.
Dokler se to dogaja, človekovo življenje še ne postane Pot. Naj nekdo doživi še toliko uspeha, naj izkusi še toliko užitka, naj doseže še toliko moči in naredi še tako mogočne stvari, ostane življenje takega človeka brezizhodno, dokler se ne sooči z glasom. Adam se sooči z glasom, spozna zapletanje in prizna: »Zapletel sem se.« S tem pa se začne resnična pot človeka-iskalca. Odločilno pa je samoovedenje, kar je začetek poti. Odločilno pa je samo tedaj, če nas vodi na pravo Pot.
Kaj je tisto, ki najbolj zaznamuje človeka kot iskalca? To je občutek tujosti do zunanjega sveta.V človeku živi trdovratno, razjedajoče in neizbrisno hrepenenje po izgubljeni enosti. Svet to zavrača. Človek se ozre naokoli, poskuša najti odnos do sveta in doživlja zemljo kot neplodno, sovražno področje. Kakšna absurdna situacija! Kaj pravzaprav človek dela na tej zemeljski obli?
