Kot otroku so se mi neko obdobje ponavljale iste moraste sanje. Iz današnjega gledišča sama vsebina ni bila nič posebnega, kljub temu pa sem jo takrat doživljal kot živo grozo in močan strah.
In potem se je neke noči zgodilo nekaj zanimivega. Sredi morastih sanj sem doživel spoznanje, da sanjam. Jasno sem se zavedal, da samo sanjam. Spomnim se, da sem v tistem trenutku celo vedel, da se lahko kadarkoli zbudim. In se tudi sem - samega sebe zbudil. In se potem zopet potopil v spanje in sanje. Ne morem opisati, kakšno olajšanje je bilo ob spoznanju, da imam nadzor nad sanjami. Moreča izkušnja se je povsem spremenila. Strah je bil sicer še vedno prisoten, ampak istočasno sem se upal poigravati z njim. Kakšna svoboda, ker sem imel večjo moč, kot jo ima strah. Upal sem zavestno vstopiti v sanje in imel sem moč izstopiti.
Lahko, da je bila to samo zanimiva sposobnost mojega uma, ali pa moč moje nadzavesti. Lahko je bil tudi nekakšen blagoslov odrešitve. Nekdo bi morda z veseljem naredil kakšno psihoanalizo, ampak jaz želim ugotoviti nekaj drugega.
Ugotoviti, če lahko iz tega potegnem kakšno vzporednico z mojim življenjem na splošno. Ali je ta izkušnja podobna tistemu prebujenje, o katerem govorijo duhovni učitelji? Ali nekako tako zgleda izkušnja razsvetljenja?
Govorijo nam o iluziji. Da smo potopljeni v nekakšne sanje osebnih zgodb. Da smo ujeti v enačenje s tistim, kar procesirajo in nas prepričujejo naši možgani. Da zaradi tega doživljamo pogojeno resničnost. Ta pogojenost spreminja naše življenje v sanje, nad katerimi nimamo moči in nadzora.
In kot pravijo, se je očitno možno prebuditi. Očitno obstaja vidik našega uma (zavesti), ki ima to moč in veščino. Kdaj in zakaj se zgodi ta izkušnja je verjetno povezano z duhovno evolucijo in višjimi silami. Vendar se nekaterim zgodi.
Si predstavljate kakšno olajšanje prinese spoznanje, da imamo nadzor nad tem kar doživljamo . Koliko svobode prinese moč, da izkušnji življenja lahko odvzamemo ali dodamo njeno dramatičnost. Da si dopustimo vsa čustva, vendar imamo nadzor nad trpljenjem. Da se zavedamo miselnega toka, vendar nas ta ne odnese s seboj. Da smo srečni, ker se lahko tako odločimo. Da kadarkoli izstopimo iz ponorelega uma in najdemo mir v naravnem zavedanju.
Ja, blagor tistim, ki hkrati hodijo in počivajo v mirnem umu. Meni še ni uspelo. Verjetno še ni prišel čas mojega preporoda. In imam občutek, da večina živimo v blodnjah sanjavega uma. In ni malo tistih, ki samo globoko sanjajo svojo razsvetljenje.
Kot otroku so se mi neko obdobje ponavljale iste moraste sanje. Iz današnjega gledišča sama vsebina ni bila nič posebnega, kljub temu pa sem jo takrat doživljal kot živo grozo in močan strah. 
