Vedno več imamo priložnosti, da smo nesrečni. Istočasno pa imamo vedno več tudi možnosti, da se ustavimo in vprašamo, če je res ta pot po kateri hodimo, prava. Vse je prav, kar se dogajaj, zato je tudi pot po kateri hodimo, prava – seveda vse do spoznanja, da smo na napačni poti, da moramo nekaj spremeniti in se odločiti za drugo pot. Kdaj se odločimo za spremembo?
Človek je racionalno bitje in k ugodju in življenju v nespremembah nas usmerjajo večina zunanjih dejavnikov. Kažejo nam plakati, časopisi, televizija, kaj naj kupimo, kje naj dobimo tisto, da bomo srečni, zadovoljni in »na pravi poti«. Pa je res, da je naša sreča in zadovoljstvo odvisno od zunanjih dejavnikov in od informiranosti, ki je zunanjega značaja? Ja, vendar le kratkotrajno, potem pa kmalu zbledi in izgine. Tako kot je vse minljivo moramo hlastati po novih stvareh, da nas zadovoljujejo.
Ko nas partner ne ljubi več, smo nesrečni. Pa je njegova dolžnost, da nas ljubi, tudi če je dal obljubo, da nas bo ljubil celo življenje? Pa bomo zato nesrečni, ker on ne spolnjuje svoje obljube? Nesrečni bomo, ker nas v službi ne cenijo in pohvalijo, ker nam otroci niso hvaležni za vse kar smo jim dali, saj smo jih lepo vzgajali…
Vsaka bolečina je priložnost za spoznanje, da mnogokrat pričakovanja prinesejo nekaj drugega, kar smo želeli. Kdaj se bomo naučili, da nismo obsojeni na trajne bolečine ob vedno isti preiskušnji. Lahko enkrat naredimo drugače, morda le za vajo in videli bomo drugačen rezultat.
Hvaležnost je temelj za množenje sreče. Nekje je potrebno začeti, pa mnogokrat ne vemo in se vrtimo v začaranem krogu iz katerega ne vidimo izhoda. Nato nam poidejo moči, izgubimo energijo in željo, da bi spremenili »nekaj« kar nas dela nesrečnega. Tisti »nekaj« je v nas, v naši glavi in srcu. Prepričanje, da imamo vse kar potrebujemo in še več ter hvaležnost v srcu, da je mnogo ljudi na svetu, ni nimajo pol toliko kot mi, nas obogati in razbremeni. Ta trenutek je pomemben, saj jutri ne vemo, če sploh pride, lahko pa tudi izgubimo kaj od tega kar imamo.
Oklepamo se stvari, ljudi in idej, za katere mislimo, da so naše in se mora vse v zvezi z njimi odvijati tako, kot je naše prepričanje. Vsako drugačno nepredvideno obnašanje, spremeni v nas razpoloženje. Kako lahko dopustimo, da nas kot veter premetava v življenju in situacije ter ljudje vplivajo na naša občutja in našo »srečo«. Vse možnosti imamo v sebi, da smo gospodar svojih čustev, svojega razpoloženja in sreče. Naklonjenosti, ki jo tako močno iščemo pri drugih, si lahko poklonimo sami. Ljubezen, ki jo zahtevamo od partnerja (saj nam je obljubil večno ljubezen), si lahko ohranimo le sami tako, da jo začutimo v srcu, da nam je toplo in to izžarevamo navzven in jo poklonimo tistemu, ki je sam nima dovolj niti za sebe, kaj šele za druge.
Otresimo se negativnih idej, ki se rodijo nikjer drugje, kot v naši glavi in SO naše in nam tudi najbolj škodujejo. Opustimo sodbe in prepričanje, da so naši ideali pravi in primerni za vse – da so univerzalni. Sprejmimo sebe kot nevedno bitje kljub doktorskemu nazivu ali bogatim izkušnjam, ki smo jih slišali od drugih. Nihče ne more biti pameten za drugega, saj še zase ne zna biti. Najprej je potrebno spoznati sebe, začeti odpravljati hibe in pomanjkljivosti, ki jih nosimo v sebi, potem lahko odgovorimo na vprašanje, ki nam ga kdo postavi: kako naj pa jaz živim, da bom srečen.
Vežemo se na mnoge ideje, ki so nam jih vcepili starši in družba. Pa je to prav zame, se to kdaj vprašam?
Zakaj smo navezani na vrednote, s katerimi se niti ne strinjamo, ne upamo pa si jih spremeniti? Morda je to spet želja po sprejetju in biti boljši, kot je videti. To je cena za mojo (ne)srečo-saj nisem zvest sam sebi, delam proti sebi, ne sprejmem sebe, ker želim biti boljši, da me bodo drugi sprejeli,… seveda, če me bodo… če ne bom nesrečen…
Ne pomislim pa, da lahko ostanem srečen, ko sprejmem sebe, saj je to od mene odvisno, sem zvest sebi in me ni potrebno biti strah, če me bodo drugi sprejeli in imeli radi. Moja sreča je odvisna le od mene, če se imam dovolj rad, se sprejemam tak kot sem in živimo pošteno, harmonično in ljubezni polno življenje. Ko ne iščem ljubezni v partnerju, ko ne čakam, da me bodo pohvalili in sprejeli, ko delam dobro zato, da sem v harmoniji z makrokozmosom za splošno dobro – imam ljubezen in vse kar potrebujem. Imam in dobim še več in tok steče brez zastojev v obe smeri. Ne sprašujem se koliko dan, da bom toliko dobil nazaj. Ne štejem denarja koliko ga zapravim in koliko ga še imam. Bog ve in mi pošlje po ljudeh ali stvareh vse kar potrebujem, le videti moram in upati si vzeti. Ljubezni je vse polno, lačna srca pa tavajo okrog ranjena od pomanjkanja nežnosti in miline. Zakaj? Tok je enosmeren in še ta je prekinjen, ker smo ga sami prekinili zaradi strahu in pomanjkanja občutka lastne vrednosti.
Vedno več imamo priložnosti, da smo nesrečni. Istočasno pa imamo vedno več tudi možnosti, da se ustavimo in vprašamo, če je res ta pot po kateri hodimo, prava. Vse je prav, kar se dogajaj, zato je tudi pot po kateri hodimo, prava – seveda vse do spoznanja, da smo na napačni poti, da moramo nekaj spremeniti in se odločiti za drugo pot. Kdaj se odločimo za spremembo? 
