"Ljudje v sodobni dobi vse preveč razpravljajo o delu in istočasno zanemarijo misli. Delo je res zelo koristno, toda to je posledica razmišljanja. Majhni manifestaciji energije skozi mišice pravijo delo. Toda ko ni miselne ideje, tudi dela ne bo.

Zato raje napolnite vaše misli z veličastnim mišljenjem in visokimi ideali ter le-te vsakodnevno sebi podarite, pa bo posledica tega veliko delo. Ne govorite toliko o popolnosti, temveč povejte, da smo popolni. Prav hipnotizirani znamo biti s prepričanji, da smo majhni, da smo se rodili in bomo umrli ter zato živimo v nekakšnem stanju konstantnega strahú.

Prisluhnimo naslednji zgodbi o levinji, ki bi morala nahraniti mladiče. Ko je iskala plen, je zagledala čredo ovac in se zapodila vanjo. Toliko si je prizadevala, da bi kakšno ovco ujela, da je od utrujenosti umrla. Zato je levček ostal brez matere. Ker je bil v bližini kraja, kjer je mati levinja umrla, so ga ovce sprejele medse in ga vzgojile. Rasel je z njimi, jedel travo in se enako tudi oglašal. Zato je tudi takrat, ko je že popolnoma odrasel, bil prepričan, da je ovca. Nekega dne je nek drugi lev, ko je bil na lovu, našel to čredo ovac in začuden sredi njih zagledal leva, ki je v strahu pred nevarnostjo bežal pred njim. Tej ovci-levu se je poizkušal približati, da bi mu povedal, da on ni ovca, temveč lev, toda uboga žival je v trenutku pobegnila. A ta lev je dolgo čakal na svojo priložnost in nekega dne opazil ovco-leva, kako spi. Pristopil je k njemu in mu dejal: "Ti si lev." "Jaz sem ovca," je zakričal prej speči levi in začel blejati, ker resnici ni verjel. Lev ga je odvlekel k jezeru in mu dejal: "Poglej v odsev vode, to je moj obraz in to tvoj." Nato ju je lev-ovca začel primerjati med sabo. Najprej je v vodi pogledal leva in nato odsev svojega obraza ter hipoma ugotovil, da je tudi on v bistvu lev. Začel je rjoveti in je popolnoma pozabil na ovčje blejanje. Vi ste takšni levi, vi ste duše, čiste, neskončne in popolne. V vas je moč celotnega univerzuma. "Zakaj jokaš, moj prijatelj? Za tebe ne obstaja ne rojstvo in ne smrt. Zakaj jokaš? Ti ne moreš biti bolan in reven, ti si kot večno nebo; na njem se pojavljajo oblaki različnih barv, se za nekaj trenutkov igrajo med seboj in potem spet izginejo, toda nebo vedno ostane enako, vedno modro." Kako da sploh opazimo zlobo? V trdni temi se roparju zdi, da vidi policista, a je bilo le deblo drevesa. A nek mladenič je, ko je v temi zagledal drevo, pomislil, da je to njegova ljubljena. Otrok, ki so mu pripovedovali strašljive zgodbe o duhovih, je, ko je ugledal v temi to isto drevo, pomislil, da je to duh in začel glasno jokáti. A v vseh teh primerih je to bilo le drevo. Svet vidimo takšen, kot smo sami. Domnevajmo, da je v sobi, kjer je na mizi torba, polna zlata, tudi otrok. Pa pride tat in ukrade zlató. Ali bo otrok vedel, da je bilo zlató ukradeno? To, kar se nahaja znotraj nas, vidimo zunaj sebe. Otrok v sebi nima predstave, kaj pomeni ropar, zato ga zunaj ne bo niti opazil. Tako je tudi z vsemi drugimi človeškimi spoznanji. Zato raje ne govorite o zlobnosti ljudi in njihovih grehih. Obžalujte raje to, da zlobnost sploh še lahko opazite. Obžalujte, da še vedno morate opazovati grehe drugih ljudi. Zato če želite temu svetu dôbro, ga raje ne obsojajte, ker ga s tem še dodatno slabite. Le kaj je greh in kaj beda, če to ni rezultat človeških slabosti? Zaradi tega je ta svet iz dneva v dan bolj slaboten. Ljudi je družba že v otroštvu naučila, da so slabiči in grešniki. Naučite jih raje, da so čudoviti otroci nesmrtnosti, in to tudi tiste med njimi, ki so najbolj slabotni. Naj pozitivna, močna in spodbudna misel vstopi že v otroštvu v njihove možgane. Ostanite raje za takšne misli odprti in ne drug drugega slabiti ter paralizirati."

Vir v slovenskem jeziku: Jnana joga (Svami Vivekananda).