Hrepenim

ponedeljek, 16. maj 2016 @ 05:02 CEST

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja, ki nastopa v mnogih oblikah: kot domotožje ali hrepenenje po daljavah, kot močna želja ali pomanjkanje, koz zaljubljenost ali strast. Vsi nenehno nekaj pričakujemo, naj bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Spoznavam, da je vzrok vseh naših človeških hrepenenj iskanje smisla našega življenja.

Kdor si je v svojem življenju postavil za cilj, da bo sledil nežnim pričakovanjem, ki jih goji dozdevno nezahteven človek, je bil prav gotovo zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, ki se pokažejo. Ni tako preprosto spoznati vse naše prikrite potrebe, saj se jih ponavadi sploh ne zavedamo. In če se nam enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo hrepeneli leta, morda desetljetja dolgo. Končno je prišel dan ko to lahko izpolnimo, toda kje je ostal pričakovani občutek sreče? Morda smo žrtvovali vse, da bi dosegli ta cilj, da bi dosegli ta položaj, toda uspeh je klavrn.

Morda pa upamo, da se bo izpolnilo naše hrepenje po drugem človeku. Usmerimo v to vse naše življenje. Dolgo sploh ne opazimo, da »našega« človeka s tem preobremenjujemo, da mu sploh ne ustrezamo. Običajno ga ne vidimo takega, kakršen je. Služi nam samo kot projekcija naše notranje idealne podobe. Neizbežni posledici sta razočaranje in kar je še slabše, sovraštvo. Tega je v odnosih vse več.

Zdi se nam, da kot bi naše želje vedno prišle na napačno sled. Resda smo  sicer bolj zreli za izkušnjo, vendar pa se niti za korak ne približamo izpolnitvi svojih hrepenenj. Nasproti nekaterim našim uspehom stoji mnogo neuspehov in običajno končno ostanemo vedno nezadovoljni. Na tej točki se človek vpraša, če cilj ali uporabljena sredstva niso bila dovolj resnična. Toda ali nismo preprosto že dovolj dolgo vztrajali? Pogled na svetovna dogajanja nas lahko prepriča: zakaj prihaja npr. svetovno gospodarstvo v tako slab položaj, če prav tega ni nihče nameraval. Vzemimo npr. ukrepe, s katerimi se poskušajo zajeziti naraščajočo brezposelnost. Vsi ti dopolnilni programi-prešolanja, ki se nam kar naprej ponujajo pa ne prinašajo k rešitvi problema

Celotno družbeno prizadevanje je usmerjeno na to, da nekaj doseže, vendar je s tem zašlo v slepo ulico. Vsi ideali so se doslej izkazali kot iluzije. Zdi se, da je blizu konec razvojnega obdobja človeštva, na obzorju se že kaže apokalipsa. Klimatske spremembe nam to nazorno kažejo. Ne-smisel grabi okrog nas. V tem položaju, ki odloča o vsem, zapadajo mnogi sodobniki apatiji ali resignaciji, medtem ko se drugi vedno močneje oklepajo svoje«edine svete« navidezne realnosti.

Upanje, da gre le za krizo, ki mime, v njej izgine. Tako dan za dnem doživljamo, da so dosežene meje gospodarske rasti, na določenih področjih pa so že presežene.Mnoge materialne dobrine so nepremišljeno zapravljene. Razsipnost in potrata naraščata, da bi se s tem odvrnilo od zevajoče praznine in nezadovoljstva. Le od kot vsa ta pričakovanja, če ne morejo biti izpoljnena ali če se njihova izpolnitev pojavi le kot kratka, navidezna sreča? Do teh vprašanj pride le malo ljudi. Zadovoljijo se s tem, da je temu pač tako.

Veliki notranji nemir ostaja, kajti vse naše znanje, vse naučeno, pa naj bo še tako koristno, nam ne prinaša nobenega trajnega zadovoljstva. Potrebujemo vedno več omamne miselne droge, ne da bi lahko posedovali zaželeno. Večina ljudi se sprijazni s tem stanjem. Ne morejo si predstavljati ničesar drugega. Po drugi strani pa je vedno več ljudi, ki imajo dovolj svojega delovanja v iskanju in odvisnosti. Slutijo, da ne more biti v tem smisel človeške biti. Do te točke so prišli, ker imajo za seboj že mnogo izkušenj. Spontano so pripravljeni zapustiti staro življenje, da bi se odprli neminljivi Luči, ki vse izpolnjuje.

Ta duhovna hrana poteši naš notranji ogenj, ne da bi nas znova pustila praznih rok. Izkusimo resnico, ki sije nad vsem. To spoznanje in stik z Njim pomirja docela in popolno, ničesar ni treba dodati ali pa odvzeti. Ne preostane niti malo nezadovoljstva, kajti božanskvodstvo in resnica nas poveže s Izvirom, z bistvom vseh stvari in notranje izkusimo pravi smisel našega človeškega obstoja in nastanka.

Tako posedujemo hrepenenje kot najglobljo in najbolj mogočno zmožnost-ponovne združitve z božansko Lučjo. V iskanju smisla našega življenja se v nas samih skriva pravi vzrok vseh naših hrepenenj in samo spoznanje našega poslanstva nas zmore odrešiti napačnih hrepenenj.
»Možgani v glavi imajo svoj izvor
v moči srca.«
(Jakob Bohme).

»Ni višjega, kot bližati se božanstvu
bolj kot drugim ljudem
in od tu širiti žarke božanstva
med človeški rod.«
(Ludwig van Beethoven).

»Kaj ima človek od vsega svojega prizadevanja pod soncem?«

Za vsakega med nami pride v našem razvoju, ki obsega mnogo inkarnacij, v nekem določenem trenutku, trenutek, ko si postaviš podobno vprašanje in prideš do podobnih spoznanj kot pridigar Salomo. Če se človek ozre naokrog in opazuje svoje življenje, spozna, da so vsi njegovi ideali o ljubezni, miru, svobodi in harmoniji postali le drobci in fragmenti. Posedovanje, bogastvo, slava in moč so izgubili svoj čar. Bliža se starost in samo vprašanje časa je, kdaj bo zapustil tisto malo, kar je v življenju pridobil.

Človek rojen v svet, za kategera ne ve, zakaj v njem. Navidezno je vse nesmiselno Vsakodnevni cilji in boji so postali nepomembni. Nobenega interesa nima več za vsesplošno gonjo sveta. Boleče se zaveda svoje osamljenosti, svoje izgubljenosti in nepopolnosti. Notranja stiska ga pripravi za iskalca pravega smisla življenja.

V nadaljevanju poti odkriješ, da obstojata dva sveta. Na eni strani je naše naravno življenjsko polje z značilnostmi minljivosti, smrti, trpljenja, relativnosti vse biti, življenjski sistem, ki je s svojimi krogotoki, ki se vedno znova vračajo, da si ujet v časovni red stvari. Tako si, v skladu z naukom o reinkarnaciji prikovan na kolo rojstva in smrti. Po drugi strani pa se zaveš drugega kraljestva, ki ga je mogoče doseči samo po ozki poti in skozi ozka vrata. To je kraljestvo z nepredstavljivimi lastnostmi kot nesmrtnost, ljubezen, harmonija, brečasnost in brez prostornost, z nenehno rastjo in razcetenjem.

Po odkritju tega drugega kraljestva in stika z njim ne povzroči v nas le mentalne sreče, ampak globoko dinamiko duše. Tako dobiš prvi odgovor na svoje iskanje. V tebi raste hrepenenje po tem na novo odkritem kraljestvu, o katerem pravi Jezus: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. In: Moj Oče ni Bog mrtvih.« Kdor išče iskreno in z odprtim srcem, ta bo našel. Izkušnja nam pove, da sta oba ta svetova prisotna ne samo zunaj nas, ampak tudi v nas. Še več: da smo prebivalci obeh svetov. Po eni strani je naše telo in naša zavest iz te narave in zato minljiva, po drugi pa je v nas princip večnosti, ki izvira iz drugega kraljestva in je zato nesmrten. Sedaj lahko razumeš Jezusove besede: božansko kraljestvo je v vas.

Tako se v nas srečata dva svetova: naša osebnost, ki se nanaša na jaz, ki išče uresničitev v tej naravi in naš princip večnosti, ki je vezan na to osebnost, ki pa hrepeni po svoji pravi domovini. Na tak način lahko razumemo svojo notranjo razdvojenost, svoja razklana občutja in po drugi strani spoznavamo svoje pravo poslanstvo, ki smo ga iskali. To pa obstaja v načinu življenja, v katerem se naša osebnost-persona postavi v službo principa večnosti, da bi se le-ta odrešil iz svojega ujetništva.

V človeku je skrit Božanski princip! In kar je božanskega izvora, ima povsem drugačne lastnosti od tistih, ki so človeka podredile zakonu samopotrjevanja. Ravnanje po svobodni volji, da je lahko sam svoj, prav gotovo spada med te lastnosti. Božanski princip je danost, na katero lahko vedno računamo.  To je resnica, ki se jo zaveda vsak pravi iskalec resnice. Zemeljski obstoj namreč ni vse, za kar smo bili ustvarjeni. To je spoznanje. Obstaja neka druga, nepoznana polovica sveta; katere del smo tudi mi, ljudje. Kliče nas! Ta nepoznana polovica sveta je tako zunaj nas kot tudi v nas. To je vesolje, ki nas obdaja. V nepoznanem, ne čisto obstoječem delu nas – kot dvojnega bitja, miruje, ali še slabše: spi, ta Drugi! Verovati pmeni torej sprejeti (D) drugega in se mu svobodno predati, da na vodi. V tem razvojnem procesu ne gre za določeno izkušnjo o samem sebi. Kajti s tem bi človek v kletki samega sebe, ne glede na horizonte, ki se mu odpirajo znotraj sveta ali znotraj samega sebe. Ne, gre za izkušnjo transcendence, za pre-sežnost.

Miran Zupančič

0 komentarjev.

Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/20070328202855656