Na spletnih straneh Duhovne univerze www.cdk.si/du/ se odzivamo na različna vprašanja, ki so naslovljena na nas. Eno izmed njih, ki je zelo aktualno, objavljamo tudi tukaj.

VPRAŠANJE

Ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne se pojavljajo dileme glede vloge partizanov in domobrancev v njej. Ker to zelo razdvaja Slovenski narod in v tem vidim tudi duhovni nacionalni problem, me zanima, kaj o tem meni Duhovna univerza.

ODGOVOR:

Slovenski narod je lahko upravičeno ponosen na partizanski boj in NOB. To je bila epopeja naroda, ki se je golorok uprl takrat najmočnejšemu vojaškemu stroju, ki je mlel vse pred seboj in podjarmil Evropo.

Partizanski upor je herojstvo, pred katerim se lahko samo priklonimo. Težko si predstavljamo to narodovo samozavest, uporniškega duha in vero v svobodo ter socialno pravični svet. Ljudje so šli v gozdove, slabo oboroženi, slabo oblečeni, tudi bosi, večinoma so živeli pod milim nebom, lačni, premrzli, izpostavljeni vsem težkim vremenskim razmeram, nenehno ogroženi in v nevarnosti. Utrujeni in neprespani, pogosto na pohodih, premikih. In ob vsem tem so grizli v sovražnika, ga napadali, mu prizadejali izgube. To niso bile izurjene, dobro hranjene enote, na toplem v vojašnicah, z vso vojaško podporo in logistiko. In vendar so se ljudje uprli organizirani vojski ter s krvavimi žrtvami zmagali. Izborili so sebi in nam pravico do svoje države, najprej kot republike, nato kot samostojne države.

Religija je tisočletna
trgovina megle,
v kateri njeni predstavniki,
Eskimom prodajajo
"sneg in led",
malo južnejšim prodajajo
"dež in oblake"
tistim v tropskih krajih,
pa seveda
"sonce in sončne viharje".
Za odpustke
za njihove grehe,
hočejo božji namestniki imeti,
zgolj in samo
njihovo premoženje.

stojči Stojan Svet

Piše: Majda Ortan

3.
Besede so tekle. Dogodki so si sledili in slike so vstajale in se vračale med spomine. Otroštvo, mladost, poroka, diploma, materinstvo, služba, hiša, denar, ločitev, selitev, uspeh, padec. Govorila mu je o praznini, ki jo je gnala vselej drugam, osami, kazni, krivdi, ranah, strahu, boju, upiranju, begu, iskanju nečesa, kar bi še imelo kak smisel, namen..
Stari konj jo je poslušal molče. Ko je končala, se je stisnila k njemu in začutila, da ji je njegova toplota ogrela srce.

»Razumel sem, da si bila zaposlena z reševanjem,« je naposled spregovoril. »Že ko sem iskala svojo pravljico, sem bila odločena, da bom spreminjala stvari, ki se mi ne zdijo poštene. Hotela sem spreminjati, hotela sem, da bi ljudje opazili, kaj je potrebno spremeniti. Pri tem sem jim želela pomagati. Veliko sem naredila zanje in zelo sem se trudila. Še več, borila sem se, vseskozi! Morala bi vendar uspeti, se ti ne zdi?« je povedala Sanja.

»Reševati in delovati modro, ni eno in isto!« je odvrnil konj. »Kadar rešuješ stvari, se ne zmoreš ustaviti, da bi se vprašal - zakaj? Tako nimaš časa za odgovor o tem, kako bi bilo delovanje optimalno.Tako se odrečeš izbiri, resnici in namenu. Reševanje izhaja iz prepričanja, da je lahko vse izgubljeno in da je rešitev mogoča le s skrajnim naporom, bojem, ki ga drugi niso zmožni opraviti zase. Naloga tako postane tvoja in z njo odgovornost - za druge. V tem se skriva past. Vsi ostali se naenkrat zdijo strahopetni, nezmožni, nepripravljeni pomagati. Od tu izvira občutek, da moramo vse opraviti sami. A ljudje se pogosto kažejo take, da stvari opravljamo namesto njih. Zelo pogumen moraš biti, da narediš samo tisto, kar je resnično potrebno, in zelo moder, da prepoznaš, kaj je res treba narediti.«

Stal je tam in jo gledal. V njegovih očeh sta se zrcalila strah in spoštovanje. Želel si je, da bi jo preskusil, a je okleval... Bal se je... Konca...
Občudoval jo je in zdelo se mu je, da predstavlja nekakšna vrata... V drugi svet... V nebo... Neizmerno si je želel, a bojazen je bila prevelika...

Pogled na majavo zaletišče ga je vse bolj odbijal, a si je vendarle želel... Poskusiti...
Nastopil je dan, ko si je rekel, da bo sprejel tveganje...

Stopil je na majavi stolp in pogledal v globino. Pod seboj je videl lepo pokrajino, ki se je zdela neizmerno daleč... Po telesu se mu je začel prelivati val, ki ga je zapolnil od peta do glave... Adrenalinski val...
Namestil se je in globoko vdihnil... Občutek tesnobnosti je počasi popuščal, strah pa je bil še vedno prisoten... Varna tla so bila tako daleč...
Zagledal se je v daljavo in se zamislil... Bojazen je naraščala iz trenutka v trenutek; sekunde so se zdele kot minute in minute kot ure..
In takrat se je odločil...

V gostilni, pri točilni mizi. Stari in utrujeni pijanec visi za šankom, gleda ga mlada in zala natakarica in briše kozarce.

PIJANEC: Pridi mi pomagat, mama. Ne zmorem sam, ker sem sam. Sam, sam, sam… Ubog sem in bogat za denar – o, ko bi le bil res! Predvčerajšnjim sem si rekel, da ne bom več pil vina, ker mi škodi. A naj škodi! Jaz bom pil in se ubil, ker ne morem več na tem svetu in sem sam – spet sem sam kot včeraj in kot danes. Daj mi, kelnarica, joško na šank, da nisem sam. Nahrani me, daj mi piti tvoj sok, tvoje mleko, ki je tako okusno, tako sočno poživljajoče, da vsaj za trenutek sem živ, vsaj za trenutek bodi vesel. In sem vesel, ko me pitaš! Daj mi, daj mi, daj mi jesti, mati, ker sem sam. Da, zelo sem sam in mrtev sem in ne živim, ker tako sem sam in nikogar ni.

NATAKARICA: Prvi, drugi, tretji, četrti, vsi smo le drugi, ker če si prvi, zmagaš in ni več upanja, da si prvi. Zdaj si drugi in veseli se svoje osamljenosti, pijanec za šankom. Pij iz moje joške! Napij se vina, napij se piva; umri in živi, ker itak nisi vreden. Samo, da jaz pokasiram in dam keš šefu, da me potem lahko mirno nategne za plačo ali kar mene samo. Rada se mu dam. Uživam, ko si me želi. Ha ha! In se mu smejem, ker tudi šef je ubogi ubogi cucek in ti si tudi cucek, pijanček za šankom! Ha ha! Smejem se vam, ker sem močna – jaz sem ženska! Vi ste slabiči in mi vam gospodujemo z joškami, z riti, s pičkami! O, da, kako si jih želite. Nate, pijte in se veselite, radujte se v alkoholu, v vaši bedi, v vaši katastrofi!

To ni zgodba o nočnih morilcih v grozljivki po kakšnem Hitchochovem filmu. To je resnična zgodba o nočni uri, ko kazalec ure drsi navzdol in se ura približuje jutru. Nočni oblaki nad mestom se razkadijo in spodbujajo sonce, ki se lenobno privleče izza hriba in opozarja petelina, da s kikirikikanjem oznani zgodnjo jutranjo uro. V takšni uri se lahko zgodijo kaj nenavadne stvari. Tedaj ljudje še spijo in bi lahko rekli, da je še vedno noč tista, ki prevladuje in temni prostore ter pritiska temo k tlom.

Noč se je nagibala jutru in utišala prepire med ljudmi. V ulici je naposled bilo ustvarjeno ozračje prave ubranosti med ljudmi in stvarmi. Čutiti je bilo harmonijo in ubranost med kozmičnimi prvinami noči in tisto lepoto, ki je manifestacija naravnih zakonov in bi bili brez njene pojavnosti večno skriti v temi. Ležala sem zbujena v svoji postelji in razmišljala. Vsa moja misel, ki jo po času njenega nastanka presojam, je bila posvečena vprašanjem kako je kozmos s svojimi ozvezdji zgrajen iz ene ali več prvin in ali je vesolje tako harmonično in lepo tudi v meni. Tedaj je v temi zasijala luč in v nekakšni impresionistični podobi sem pred seboj zagledala podobo, ki je izražala neko stanje popolnosti, ki ni bilo samo moj domišljiski um, pred menoj se je pojavil človek vednosti in prečiščene občutljivosti. Bilo je doživetje, ki mu ne morem presoditi konstitutivnih znakov, izven logike, ki bi me pustila indiferentno in ravnodušno. Tedaj sem se spomnila Baumgartenove misli: "Iz noči čutnosti gre spoznanje prek jutranje zarje lepote v popoldan spoznanja."

Pred menoj je stal moški in izžareval lepoto, ki bi ji lahko rekla slutnja resnice. Iz vsega povedanega bi logično sledilo, da je moje videnje bilo znak moje omejenosti, ker so mi misli skonstruirale nekaj, kar je praktično nemogoče. Vendar ni bilo tako.

Piše: Majda Ortan

UVOD
Vsaka življenjska pot izpoveduje svojo zgodbo. V večini od njih najdemo tudi iskanje odgovorov o stalnih vprašanjih - kdo smo, kam gremo in kakšno je naše poslanstvo. Bogastvo naše različnosti potrjuje, da enoznačnega odgovora nanje ni.

Prijazne domišljijske podobe so mi pokazale deželo, znotraj katere opisujem svoja iskanja in svoje odgovore nanje. Pravljična zgodba pušča odprta vrata, skozi katera lahko vsakdo vstopa in izstopa po lastni izbiri.

Želim Vam, da bi ob njenem prebiranju doživljali lepe občutke!

Majda Ortan

1.
Tanke niti porajajočega se večera so se lepljivo raztegovale nad odhajajočim dnevom. Vse je dišalo po čudoviti pomladi. Igriva radoživost novega zelenila je voljno tonila v svileno mehkobo počitka.

Sanja je sedela v mladi travi, s hrbtom naslonjena na deblo borovca.
Njene oči so se stapljale s pordelimi odtenki oddaljenih obrisov gozdnih obronkov. Vse, kar je občutila, je bilo ognjeno, rdeče in zdelo se ji je, da ognjeni zublji znotraj nje vztrajno oblizujejo votlino opustošene notranjosti. Ničesar več ni bilo, kar bi lahko pogorelo v njej. Ničesar, kar bi bilo še treba obvarovati pred uničenjem. Izmučena se je predala pohlepni bolečini. Misli so oblikovale jasno sporočilo o koncu in vztrajen, šepetajoč glas je samodejno spregovoril: »Vse, vse je šlo… Res, čisto vse! Kaj, le kaj mi je še ostalo?« Čutila je, kako je njena bolečina utripala z vijolično svetlobo, ki se je širila in pokrila nebo s plaščem svojega sija. Trenutek se je zlil s tišino in trajal, trajal … Prepustila se je. Občutki so izginili. Topa praznina je zatrla tudi misli, ki so pred tem še švigajoče begale v preteklost ter brskale po starih slikah otroštva, sinov, doma, ločitvi, selitvi, poslih… Vse se je umaknilo v koprenast mrak in kjer je bilo še pred kratkim vse polno barvite lepote ter obetajočega se brstenja, se je zdaj bohotila siva, gosta koprena zdrizaste praznine. Stegnila se je v nahrbtnik po volneno pregrinjalo, da bi se pokrila pred mrazom. V tistem trenutku ji je skozi utrujen um z vso silovitostjo šinila misel.

Nič na svetu ni tako pomembno samo Vi sami, Vaše življenje, Vaše zdravje. In koliko je zdravje pomebno vemo takrat, ko nastanejo težave. Pa saj to že vsi vemo, saj so nam to že povedali. Ja so ampak tega še nismo občutili na svoji koži in dokler nismo smo samo vedeli, da je teoretično tako.

Ko izgubimo zdravje je važno samo to! Če imamo ob sebi ljudi, ki verjamejo v nas, nas vzpodbujajo in stojijo ob strani kadar nam je lepo in kadar nam je zares hudo prevzemamo odgovornost, da se resnično potrudimo in sledimo po poti proti ozdravitvi.

Vsi vemo, da se ob besedi rak najprej pomisli na smrt, pa je že veliko ljudi prebolelo to strašno bolezen. Bolezen, ki načenja zdravje mnogih ljudi. Bolezen sodobnega časa, ko enostavno ne znamo več živeti.

Stresi, ki nas vsak dan spremljajo in nas mečejo s tira zahtevajo svojo ceno- zdravje.
Pa boste rekli kako pa naj. Sem že več let brez službe, vsak mesec posebej se prebijam, plačujem položnice in ne vem kaj mi bo prinesel jutri. Skozi vse to se prebija tudi moja mama. Z očetom sta že vrsto let brez službe preživljata se z priložnostnim delom, da zaslužita kakšen tolar, sestra še študira. Sama si služi denar, ki ga potrebuje za življenje. Že dolgo ni v breme staršem, ker ve, da jima je težko.

Veter pihlja.
Sonce pronica skozi veje.
Spokojnost.

Ali je s smrtjo zares vsega konec?

Nedavna huda prometna nesreča na dolenjski cesti, v kateri je umrlo osem oseb, med njimi tudi otrok, daje človeku misliti, da se ustavi ob vprašanju smrti.

Vprašanje smrti je kakor duhovno oranje zanemarjene zemlje v globino njenega obstoja. Človek se vsakodnevno izgublja v mnoštvu pojavov, resnic, dobrin in ciljev, ne da bi se zavedal, da mora tudi svoje spoznanje o smrti uskladiti z življenjem. Brez vprašanja o smislu smrti je človek zelo zgovoren, to vprašanje pa je zanj bodica, ki se ji vedno izogiba. Človek je edino bitje med vsemi živimi bitji, ki ve, da bo umrl. Ne ve pa kdaj se bo to zgodilo. Morda v prometni nesreči, padcu po stopnicah, po hudi bolezni, morda iznenada, nepričakovano, tako kot se je zgodilo mladim delavkam, ki so se vračale z dela domov.

Če bi človek preveč razmišljal o smrti, bi opustil iskanje novih pobud za svoj obstoj in bi se prepustil misli: le zakaj bi se pehal, saj bom itak umrl.

Prav ob vprašanju smrti se v človeku odpira prepad, ki ga doživlja kot tujec in se tedaj sprašuje o smislu njegovega življenja. Vprašanje izziva odgovor brez njegovega izkustva, saj nihče, ki se o smrti sprašuje, še ni umrl. Zato človek beži pred njim, a se vselej vnovič sooča z njegovim zagonetnim obličjem. Človek doživlja prepad med seboj in vsem kar ga obdaja. Koliko globino misli torej posvečamo smrti za razliko od živali, ki ne ve, da bo umrla in se ne sprašuje po svojem končnem smislu. Osebe, ki so umrle v prometni nesreči niso niti od daleč mogle zavestno zreti grozi v oči in zreti svojemu koncu v obraz. Pa vendarle vsakdo izmed nas lahko pričakuje, da se mu danes, jutri ali nekdaj, ne da bi vedel kdaj in kako nekaj podobnega lahko zgodi. In sedaj se vpraša ali je s smrtjo zares vsega konec. Če ima življenje svoj smisel, zakaj ga ne bi imela tudi smrt. Logika mišljenja nas nehote postavi pred vprašanje ali imajo živa bitja eno ali dvojno življenje, eno nižje, drugo višje. Gosenica se po zabubljanju spremeni in živi naprej kot metulj. Zabubljanje ji pomeni smrt kot prehod v drugo življenje. Kako pa naj bi človek kot najpopolnejše bitje imel samo eno življenje in še to z grozo napolnjeno bivanje ob spoznanju, da bo umrl. Metulju, ki se je izlezel iz bube se ob prebuditvi v drugo življenje med živobarvnimi rožami na travniku odprejo nebesa. Kaj pa človek?

Alexander Massey

Kaj vse nam lahko naš glas odkrije o nivoju našega zdravja, mentala, psihe, čustev in duhovnosti na splošno? Kakšen je odnos med glasom in osebno zgodovino? Se lahko resnično ozdravimo skozi naš lasten glas?

Modro grlo

Energetsko središče vsega glasovnega izražanja leži v grleni čakri. Sanskritski naziv za to čakro je Vishuddha, kar pomeni 'očiščenje'. Zgodba pravi, da je bil nekoč svet v nevarnosti in tik pred uničenjem, saj se je nevaren strup dvignil do površine poplavljene vode, ki prekriva celoten svet. Deve (indijski bogovi in boginje) so takoj pohiteli k Shivi ter ga zaprosili za pomoč. Shiva je ves strup nemudoma posrkal v svoja usta. Njegova žena Parvati, ki se je zavedla, da je Shiva zaradi tega dejanja v smrtni nevarnosti, je priskočila k njemu in mu položila roke okrog vratu da mu prepreči pogoltniti. Tako je strup ostal v njegovem grlu in ga obarval modro - od tu pogosto imenovanje Shive kot 'tistega z modrim grlom' (Neelkantha), in modra barva grlene čakre. Drugo ime za Shivo je tudi Shrikantha, 'tisti s strupom v svojem grlu'. Pripovedujejo, da bo nekega dne Shiva izpljunil strup in vse življenje na zemlji bo uničeno.

To je izjemno močna prispodoba za glasovno izražanje. Tudi mi sprejemamo in pogoltnemo vse, kar je okoli nas, dobro in slabo. In imamo moč izraziti vse, kar je znotraj nas - dobrega in slabega. Zato se pogosto bojimo, da bo izražanje tega, kar je resnično v nas, povzročilo veliko uničenje.

Katero laž in polovično resnico, ki zastruplja naše lastno življenje smo pogoltnili? Katere so laži - velike ali male - ki jih govorimo sebi ali drugim? In medtem ko mi lažemo, Shiva pljuva strup iz sebe nazaj v svet.

Bil je čas kosila, jaz pa sem se iz službe lačen vrnil domov. Ni mi ostalo veliko časa, ker so me še naprej čakali opravki, zato sem zelo na hitro pripravil ostanek pizze, ki mi je ostala od prejšnjega dne in jo na krožniku položil v mikrovalovno pečico. Skoraj sem že pritisnil na gumb za peko, ko je na vhodnih vratih pozvonilo. To mi ni bilo všeč. Bil sem lačen, mudilo se mi je, na vratih pa bi lahko bil kdorkoli. Malo sem počakal in upal, da ne bo pozvonilo vnovič, a sem kmalu spet zaslišal zvonec. Odšel sem k vratom in pogledal skozi malo odprtinico. Neznanec. Vseeno sem odklenil in odprl. Pred menoj je stal moški, kakšnih štirideset let, visok, a zguban in razcapan, neobrit, z žalostnim pogledom.

Prijazno me je pozdravil:
»Dober dan, gospod ali mladenič, saj ne vem kako naj vam rečem.«
Ocenjeval sem ga in si ob tem mislil vse mogoče. Bo podstavil nogo med vrata, stopil noter in me oropal? V mislih sem že prebiral mastni tisk na prvi strani časopisja. Morda pa je klošar, ki prosjači za denar?
»Prosim, kaj želite,« sem mu odgovoril z grenkim nasmehom. Tudi on se je žalostno nasmehnil in nadaljeval:
»Imaš mamo doma?« Tok mojih misli in vprašanj je tekel naprej. Le kaj hoče? Potem sem zagledal belo vrečo, ki jo je držal v roki. Bila je polna, a nisem ugotovil, kaj je bilo v njej. Zaključil sem, da je pač na vratih spet nek slab prodajalec in mu namenil enega tistih pogledov »zelo rad, ampak žal mi je...«.
»Ne, ni je doma.« sem odvrnil.
»Dobro,« je dejal tiho in se počasi odpravil naprej, »Hvala vam in lepo se imejte,« me je pozdravil in se namenil k sosedovim vratom. Gledal sem za njim. Imel je strgane čevlje, umazane hlače, mnogo premajhno jakno. Morda pa le ni prodajalec, sem pomislil in zaprl vrata, ker me je začelo zebsti.

Sloveniji je pri starih politikih vse bolj prisoten balkanski način izsiljenega reševanja namišljenih problemov. Eden izmed takih je ustvarjanje problema manjšin. Jasno nam mora biti, da pravice lahko uživamo le če izpolnjujemo v zakonu zapisane pogoje ali mednarodne standarde. Vtis pa imam, da bi nekateri politiki radi pravice raztegovali kot elastiko. Ne zavedajo pa se, da ima tudi elastika kot zakon svoje meje raztezanja. Ko se jih prestopi enostavno poči.

Vsekakor bi si stari politiki morali razjasniti kaj sploh manjšina je in kdaj skupini pripadajo manjšinske pravice. Splošno znano je, da je manjšina skupina ljudi, ki je ob določanju meje ostala izven matičnega naroda. Takšni manjšini sta pri nas italijanska in madžarska. To je tudi zapisano v ustavi. V ustavi je zapisana tudi posebna pravica romske skupnosti katere pravice se uredijo z zakonom.

Zato so vse zahteve po priznavanju novih manjšin brez osnove saj v Sloveniji ni več nobene avtohtone skupine ljudi, ki bi ostala ob delitvi meje zunaj svojega matičnega naroda . Posebej je treba poudariti, da živijo pri nas skupine ekonomskih emigrantov, ki v nobenem primeru niso upravičene do manjšinskih pravic. Poleg tega, da ekonomski emigranti niso avtohtoni narod, so večinoma tudi dvojni državljani. Že zgolj zaradi tega dejstva je njihova zahteva po priznanju manjšine neupravičena. Nikjer na svetu nimajo ekonomski emigranti manjšinskih pravic. Če temu dejstvu dodamo še, da precejšnje število ljudi, ki zahtevajo manjšinske pravice nima urejenega niti statusa je zadeva vse prej kot smešna.

To je del iz knjige: TEBI, MOJA DRAGA MAMA, ki bo kmalu zagledala luč sveta in nosi posebno poslanstvo. Samo ljudje odprtega srca jo bodo vzeli za svojo, ker nosi v sebi vsa moja razmišljanja, upanja in tudi strah, vendar me skozi to preiskušnjo spremlja pozitivno razmišljanje in upanje.
Knjiga bo pomagala ženam obolelim za rakom, da bodo dvignile glavo in šle naprej.
********************************

Nekaj dni pred novo dozo kemoterapije natančno 10. decembra je mama ugotovila, da bo izgubila svoje lase.

Z roko je nežno segla skozi lase in med prsti ji je ostal zajten kup las. »Poglej. Sedaj bom pa res potrebovala lasuljo, če hočem med ljudi« je rekla mirno, saj je to izgubo pričakovala. Morda ne tako kmalu, pa vendar.

»Bo ti pa Božiček letos prinesel rutko, za drugi božič pa morda že obisk pri frizerju. Si brala, da so eni gospe zrasli potem kodrasti lasje? Počakaj pa boš videla kakšni bodo, morda boš imela lepše kot jih imamo ostali« sem ji v smehu dejala.
Tisti dan si je želela, da ji jaz lase postrižem na kratko. Tako se ji morda ne bo zdelo, da jih je toliko izpadlo.

Glasba nekega preteklega življenja, v katerem so bila »astralna potovanja« del vsakega mojega dneva. Ko začenjam tole pisati, se energija tistega časa zgošča okrog mene. Opazuje me in ne ve točno kaj bi z mano, ker jaz ne vem točno kaj bi z njo. Bo že prišlo. Nek pozabljen in še ne na novo občuten del mene se je vrnil v sedanjost, da se poslovi, da si izmenjava še zadnja darila… in da gre. Živet svoje življenje v paralelni svet.

V Kopru sem, v neki slaščičarni (menda prvič sama) na pivu. Paše mi. Gledam morje, na ušesa pa se mi Morrison dere:« I hear a very gentle sound…«

Nič nimam za narest. Privoščila sem si nekaj dni dopusta. Ustavila sem čas, da si oddahnem, da se spočijem. Od svojega običajnega prostora, od svojih mej, od ljudi in vezi, od same sebe, od mucka Jetija, od čiščenj in načrtov in znanih poti. Da zberem energijo za nov premik, da »premešam zrak« okrog sebe.

Javljam se z območja vesoljne harmonije. Sem v mestu potopljenih sanj. Sedim v senci platane, ki ravnokar ozeleneva. Tu sem z Oboževalcem zvezd, ki je imel vstop v časovno zlato mrežo. S seboj je vzel tudi mene. Namen tega potovanja je osvoboditev človekovega duha. Izven svojega doma v tem interregnum brezzračnem prostoru vam govorim na daljavo več kot milijon kilometorv od planeta Zemlje. Za moje javljanje je še nek drug pomemben vzrok. Potujem, da bi videla spominsko arheologijo vseh dogodkov odkar planet Zemlja obstaja. Z vpogledom v zgodovino njenega obstoja z notranjimi očmi kozmičnega bitja se mi odpre nenavadno prizorišče kozmične stvarnosti skoz razvoj, s katarzo občutkov krivde za vse, kar je človeštvo prestalo.

Naj povem, da sem na tem svojem potovanju najprej dosegla izstop iz svojega telesa. Svoja čustva in ideale sem zamenjala za pragmatični razum vesoljne zavesti. Celo vesolje se je odreklo odtujitvi človeka. Vsak planet ima v vesolju svojo zunanjo zrcalno podobo. Najprej me je Oboževalec zvezd poučil o svoji magijski kozmični orientaciji potovanja, ki je potrebna za razumevanje obujenih spektralnih mavričnih barv, ki nastajajo ob razklonu sončne svetlobe ob prehodu iz atmosfere v stratosfero. Po tem prehodu mi vesolje spregovori iz globine svojih razsežnosti. Vesolje je največja živa knjiga, ki spremlja vse kar se je dogajalo in se dogaja, sprejema vase informacije in jih reproducira v resničnost zrcalne podobe in jih tudi arhivira. Vesolje je zakladnica resnice bivanja z vesoljsko kodo, ki predstavlja duhovno in materialno prasilo.

In tako dnevi minevajo, zapolnjujejo jih različne obveznosti, ki jih nosi vsakdanje življenje. In nihče ne razmišlja čemu in zakaj. Kaj sploh pomeni živeti? Je to res nekaj samo po sebi umevnega? V čem je bistvo našega obstoja na tem svetu?
Je bistvo, da nas nekaj vsak dan preganja, ženemo se za tem in onem; vsak izmed nas ima svoje »tisto« za kar se mu zdi pomembno živeti. Pa je to res tisto kar nas osrečuje?

Ta vprašanja si ne postavlja prav veliko ljudi. Vsi pa nekam hitimo, bežimo in se ženemo.
Vse dokler..... nas nekaj ne ustavi in pokaže kako ranljiva bitja smo ljudje. Živimo v prepričanju, da smo nekaj več, najbolj intelegentna bitja na Zemlji in sploh oh in ah.
Pa je res tako?
Niti slučajno!

Zaletela sem se v tujca, ki je šel mimo mene.
"Oh, oprostite mi, prosim!" sem se opravičila. On pa je rekel: "Prosim, vi meni oprostite,
nisem vas videl." Bila sva tako zelo vljudna, ta tujec in jaz. Poslovila sva se in odšla vsak svojo pot.
Doma pa se dogaja drugačna zgodba...

Kasneje, ko sem kuhala večerjo, je moj sin stal čisto tiho za mojim hrbtom.
Skoraj bi se zaletela vanj, ko sem se obrnila.
"Umakni se s poti!" sem vzkliknila.
Šel je in njegovo malo srčece je bilo zlomljeno. Nisem se zavedala, kako ostro sem govorila.
Ko sem budna ležala v postelji, mi je spregovoril tihi Božji glas:
"Medtem, ko si s tujcem vljudna, svojo družino mimogrede prizadeneš!
Pojdi in poglej v kuhinjo, ob vratih na tleh boš našla rožice. Tvoj sin ti jih je prinesel. Sam jih je nabral: rožnate, rumene in modre. Stal je čisto tiho za tvojim hrbtom, da ne bi pokvaril presenečenja. Nisi videla solz v njegovih očeh!"

Protestni shodi glede velikonočne šunke se mi zdijo kot nekakšna ekstremna iniciacija v odraslost, ki jo nejasnosti močno zapletajo, kajti najzaneslivejši porok, da se sprenevedate so vaši usnjeni podplati in usta polna solate.

Igrate se z nekulturo darovanja svinj za velikonočne praznike človeku, ki svinjo hrani, da živi in zraste s hranili, ki imajo čutila.

Če vprašam katerega izmed vas protestnikov kakšno je razmerje med živo in neživo naravo, stavim, da se bo izmotaval z nekimi izgovori. V bistu izhaja živo in neživo iz istega kozmičnega principa. Če se greš neko ločevanje med živim in neživim, ali se zavedaš kako prefinjeno je ravnotežje reda ali nereda v Posameznosti, ki je delček Celote, ki bi ji bil ti rad razsodnik, čeprav nisi sposoben zaznati vseh čutil narave ter razsežnosti in občutljivosti njene zavesti.

Med travno bilko ali solato, ki jo človeku protestniki priporočajo za hranjenje ter velikonočno šunko in človekom ni nobene bistvene razlike, ker vse kar je, je del celote, ki živi od svetlobe in se z njo hrani po principu razvitih čutil.

Steblce bilke in solatni listi govorijo v jeziku fotosinteze; ptica in kokoš govorita v jeziku votlih kosti; svinja kruli in govori v jeziku uživanja v hranjenju in valjanja v lastnem blatu; roža govori v svojih barvah,vonju in trepetanju, če se ji kdo približa z namenom, da jo utrga; človek pa govori v jeziku svojega prehranjevanja in preživetja ter duhovnosti, medtem ko je brezčutno pohlastal žive sadeže z drevesa in slastno salato iz svojega vrta pa še kakšnega polža zraven s spiralasto hišico, zgrajeno po nauku transcendalne geometrije, medtem ko nate človeček pa poželjivo gleda zvezda, ki te to kmalu pogoltnila vase v jeziku svoje stisnjenosti mase.

Nekaj človeškega sem čutila v sebi. Gojila sem lačni občutek želje po ljubezni. Ta občutek je bil tako veliko in močno opotekajoče se hrepenenje, da je preraslo v zvenenje steklenih figuric na vrvicah na mojem oknu. Tedaj je veter vzvaloval zaveso in me kakor moški veselega obraza objel s tisto nesramno izzivalno dobrohotnostjo, s katero se opešani moški radi maščujejo, ker sami niso več mladi.

Veter je začel z nekoliko opešanimi močni poplesavati okrog mene in me zvabljal v nek nov časovni pas prihodnosti. Razkazoval je svojo svojevoljnost kot čednost in hotel spremeniti mene v svojo usodo. Bil je veter s svojo surrealistično podobo, vendar ne sam na sebi, temveč v posledici njegove delovanja.

Zaradi te neznostne napetosti vetra v njegovih jadrih so škripali vodni mlini in potapljali mlinske kamne v reko ter pljuskali vodo na vse strani. Če vam rečem, da ima veter oči, da joče in ječi, mi ne boste verjeli. Veter zna tudi govoriti, vendar njegove besede so različne od besed ljudi. Njegovo govorico sem razumela, ko me je božal s svojimi ljubkimi prsti ali ko je hotel otresati grivo in žvižgati svojo samovoljnost skoz mene.

Bernarda Pavko Prava
V koraku Ljubezni (1. del)

KANALIZIRANJE PRIHODNOSTI

Pri teku z zavezanimi očmi v bistvu tečeš resnico o sebi. Odvisno od svoje poravnanosti in prizemljenosti tečeš naravnost, bolj na desno v mental ali na levo, v svoja čustva. Tako se tudi obnašaš v življenju. Ob straneh 50 metrov širokega travnika je nekaj ljudi, ki te po potrebi zadržijo in poravnajo v pravo smer. Da ljudje pri tem seveda tekajo v različnih stilih in ritmih, poskakujejo in se tudi obračajo ali kam zaletijo, je odveč poudarjati. To je na začetku vedno vir huronskega (čeprav sočutnega) smeha, potem pa se ljudje zresnijo.
Pred šestimi leti sem v Grčiji dovolj hitro tekla naravnost, padla, se hitro pobrala in tekla naprej. Pred koncem sem se ustavila sama. Nisem zaupala Fosterju, da me bo ustavil; takrat nisem zaupala nikomur. Kasneje se je izkazalo, da je tisti padec pomenil raka. S to jasnostjo sem zdaj dovolj dobro odtekla svojo črto, na koncu malo na desno in dokler me ni Foster ustavil. Bravo jaz! No, moje zadovoljstvo ni dolgo trajalo, saj smo zvedeli, da bomo tekli še enkrat. Dobila sem slab občutek.
Zdaj boste tekli prihodnost, je rekel Foster.
Ups!?? Zdaj sem pa tam!
Čutila sem in vedela, da bom nekaj pomembnega morala še doživeti. Nekaj neprijetnega je pred mano!

Vedela sem, da posebno jasne vizije prihodnosti nimam. Preteklost je bila tako enostavna - vse sem počela zaradi in v imenu boga (na oltarju)! Bog je bil zame dovolj dober razlog, namen in opravičilo. In vsega tega nimam več. V letu 03 tudi jaz sem Bog! Pred mano je prazna knjiga, velik prazen prostor in kaj naj z njim? No, za začetek bom tekla...

Vsak izmed nas je edinstven, neponovljiv in preprosto čudovit. Imejte se radi!
Le tako boste lahko ljubezen delili tudi z drugimi, ker jo boste znali in premogli. Težko daš nekaj drugemo, če sam tega nimaš in ne poznaš.
Bodite dobri in delajte dobro. Zagotovo se Vam bo ta trud enkrat povrnil. Ni lepšega in boljšega občutka kot takrat, ko si nekomu pomagal. Lahko je to samo nasmeh, srečanje pogleda, stisk rok ali beseda. Lahko je to nekaj tako malega, lahko pa so to konkretna dejanja.

Ne smilite se sami sebi, ker Vam to nič ne koristi in ne pomaga!

Dvignite glavo in pojdite naprej!
Zagotovo Vas nekje na Vaši poti čakajo dobre in prijetne stvari. Naj Vas to žene naprej, vedite, da je upanje tisto, ki nikoli ne umre. Ostaja. Tako kot ostajate Vi!

Življenje je pač sestavljanka, ki si jo vsak sproti sestavlja. Včasih bi radi kakšen del dali tja kamor ne sodi, vendar potem ugotovimo kje je njegovo mesto.

* Slovenija bi morala imeti status termitov, brez kast, s prepoznavanjem svojih mravelj.

* Strah me je časa, ki prihaja. Na eni strani so samo bogati, na drugi pa samo revni. Bog in Hudič ne vladata uravnoteženo. Hudič je zavladal svetu!

* Postavljam si vprašanje: ali je uničljivo neuničljivo in neuničljivo uničljivo, in razodene se mi odgovor: tam, kjer se ustavi tvoja uničljiva misel, je neuničljiv odgovor.

* Umaknila sem se iz časa, da bi našla večnost v brezčasju. Ker večnost ni merljiva sem vstopila nazaj v čas, da sem čas vključila v svoje načrte.

* Skoz ena vrata so prihajali modreci, skoz druga vrata so prihajali klovni. Jaz sem bila nekje med njimi. Kjer sem odhajala, so bila samo ena vrata.

* Po soparci si boš zaželel poletne nevihte, a ker bodo oči malo oslabele, bo zapadel sneg in boš deležen mraza.