Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050516142004357

se odzivamo na različna vprašanja, ki so naslovljena na nas. Eno izmed njih, ki je zelo aktualno, objavljamo tudi tukaj. VPRAŠANJE Ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne se pojavljajo dileme glede vloge partizanov in domobrancev v njej. Ker to zelo razdvaja Slovenski narod in v tem vidim tudi duhovni nacionalni problem, me zanima, kaj o tem meni Duhovna univerza. ODGOVOR: Slovenski narod je lahko upravičeno ponosen na partizanski boj in NOB. To je bila epopeja naroda, ki se je golorok uprl takrat najmočnejšemu vojaškemu stroju, ki je mlel vse pred seboj in podjarmil Evropo. Partizanski upor je herojstvo, pred katerim se lahko samo priklonimo. Težko si predstavljamo to narodovo samozavest, uporniškega duha in vero v svobodo ter socialno pravični svet. Ljudje so šli v gozdove, slabo oboroženi, slabo oblečeni, tudi bosi, večinoma so živeli pod milim nebom, lačni, premrzli, izpostavljeni vsem težkim vremenskim razmeram, nenehno ogroženi in v nevarnosti. Utrujeni in neprespani, pogosto na pohodih, premikih. In ob vsem tem so grizli v sovražnika, ga napadali, mu prizadejali izgube. To niso bile izurjene, dobro hranjene enote, na toplem v vojašnicah, z vso vojaško podporo in logistiko. In vendar so se ljudje uprli organizirani vojski ter s krvavimi žrtvami zmagali. Izborili so sebi in nam pravico do svoje države, najprej kot republike, nato kot samostojne države. Idejni in krvni nasledniki domobrancev hočejo danes rehabilitirati zmote svojih očetov ali dedov, ki so pristali v kolaboraciji. Domobranstvo naj bi bilo obramba doma? Domovino so branili tako, da so prisegli Hitlerju, ki je razkosal Slovenijo, ki je dejal, "naredite mi to deželo spet nemško", ki je takoj začel z razseljevanjem, potujčevanjem, deportacijami v suženjstvo ali v uničevalna taborišča, kmalu pa tudi z izvensodni poboji - streljanjem talcev. To je bilo udinjanje zli sili, ki je imela zapisano v programu zasužnjenje ali uničenje vseh nearijskih ras, tudi slovanskih in odstranitev Židov, Romov, duševno prizadetih, homoseksualnih ... Kaj sta bila nacizem in fašizem ni bilo neznanka že nekaj let pred napadom na staro Jugoslavijo in kaj so bili njuni cilji, pav tako ne. Sodelovanje z nacifašizmom zato večinoma ni bila posledica nevednosti, marveč odločitve. Pravijo, da je bil razlog za domobranstvo komunizem in komunistična revolucija. Vendar ne smemo pozabiti, kdo je odprl Pandorino skrinjico totalnega nasilja in kdo se je tem silam pridružil. Kdo je po drugi strani bil sposoben organizirati upor, ko se je tedanja vladajoča politika izkazala kot popolnoma brezglava in povsem nedorasla situaciji? Povojni poboji brez sodnih procesov so nedvomno bili huda napaka povojne oblasti, ni pa prav mešati tega z medvojnimi dogodki z namenom oblatiti partizanstvo in OF ter opravičiti kolaboracijo z zlom, ki je hotelo izbrisati slovenski narod. Nekateri menijo, da so vsi totalitarizmi enaki. Vendar je socialno revolucijo vodila težnja po socialno pravični družbi in nihče ne more zanikati, da se je Slovenija v socializmu, navkljub nekaterim napakam, v tej smeri tudi razvijala. Primerjajte te svetle ideale (pravičnost, enakost, bratstvo, enotnost) in njihovo uresničevanje z mračnjaškimi, rasistično iztrebljevalskimi idejami nacifašizma. Zato so povsem nesprejemljive težnje, ki želijo relativizirati in revidirati zgodovino, ter povrniti vpliv idejam in silam, za katere je edino prav, da so bile poražene in da so izgubile svoj moralni ugled pred narodom in svetom. Boriti se proti čistemu zlu, ki ga je predstavljal nacifašizem, je globoko duhovno dejanje, ravno tako je globoko duhovna hrabrost, ki so jo izražali predstavniki OF in NOB, ko so se spopadli z neprimerno močnejšim sovražnikom. Zato je edino prav, da stopimo v bran spominu partizanskega boja, njegovim pridobitvam in idealom, ki jih je gojilo. Komentarji (4) www.pozitivke.net