Komentar:

Objektivne resnice o drugi svetovni vojni še dolgo ne bo, ker so rane ene in druge strani še vedno nezaceljene. Z objavljenim odgovorom PrimozaS ob 60-obletnici konca druge svetovne vojne glede vloge partizanov in domobrancev v njej, ki še vedno razdvajajo slovenski narod, se v velikem delu strinjam, ne morem se pa strinjati v celoti. Kar me danadanes najbolj moti je to, da se ta tema izrablja za politične manipulacije in za razdvajanje naroda in rušenje narodove sloge ter podžiganje strasti in sovraštva. Ob obravnavi te teme, se je treba zavedati, da absolutistične, diktatorske in totalitaristične vladavine slonijo na širokih ljudskih množicah, ki jim vdano, onemoglo, navdušeno ploskajo in jih tako ohranjajo. Pokorna masa ljudstva so vselej samo druga stran diktatorske ali totalitaristične vladavine. Psihologija mas in vstaja mas sta pravzaprav neizčrpljivi v svojih oblikah dogajanja in vzmeteh, ki jih poganjajo. Mase se razlikujejo. Nacionalno socialistična je bila pod vplivom iluzije o veličini in narodnostni dolžnosti, socialistična ali komunistična pa se je hranila z iluzijami o utopiji prihodnosti, ki izvira iz mita preteklosti. Masa je odločilna tudi v vojskovanju. Dovolj je, da eden pritiska na pedal. Hitler in totalitaristični voditelji, ki so se uveljavili, so nedvomno to počeli. Največje strahote sta zapustila za seboj fašizem in nacizem, tudi komunizem ni zaostajal.

Pomen partizanstva ima svojo svetlo in svojo temno stran. Partizanstvo je zapustilo svoj pečat v osvoboditvi domovine izpod okupatorja in je postalo vrednota in takšni vrednoti se izkazuje največje spoštovanje in časti. Svetla stran partizanstva je patriotizem, odpor proti okupatorju in padle žrtve v boju za osvoboditev domovine. Temna stran je nasilje, poboji, revolucija in prevzem komunistične oblasti pod taktirko totalitarnega režima. Zavedati se moramo, da sta se svetla in temna stran prepletali. Objektivne resnice ni, če ne vidimo in priznamo stvarnost obema. Povojnemu navdušenju nad svobodo je sledila napadalnost na "notranje sovražnike", sledili so povojni poboji brez sodnih procesov, dachauski procesi, Kočevski Roig, Teherje, Goli otok, kraška brezna, itd... Delovali so v afektu, z zamahom posebne čustvene prizadetosti in sovraštva, napadalnosti do drugače mislečih. Niso bili vsi, ki so bili pobiti brez sodnih procesov zločinci in izdajalci. Med njimi je na tisoče in tisoče nedolžnih žrtev. Za poboje in grozodejstva so odgovorni isti ljudje, kot nosijo na prsih odlikovanja in so heroji. Ideal popolne človeške osebnosti, pokočnega in pravičnega človeka, ki ima samo zasluge, je utopija. Razumeti je treba, da je sleherni človek, ki se je znašel v vojni in težkih preizkušnjah ravnal tako, kot je menil, da je najboljše. Malokdo je v svoji duši tako pokvarjen, da bi se zavestno zoprstavil zoper lastni narod, zoper materinščino in hotel sprejeti prostovoljno suženjstvo okupatorja. Bile so rzalične usode in vsaka za sebe je zgodba zase. Tu ni mogoče postavljati enega pravila, ene matrice o "izdajalcih" za vse. Vsak po svoje se je, največkrat glede na položaj v katerem se je znašel, bolj kot v skladu s svojim zavestnim mišljenjem, odločil kot se je in doživel tudi zmote. Meni se mi zdi najhujša brezobrzirnost, da ne zmoremo več do pietete tragičnih človeških usod.


Tako partizani kot belogardisti pripisujejo zločine eden drugemu. Obe strani se imata za žrtve, ena je žrtev vojne in zmagovalka, druga je žrtev vojne in poraženka. Obe strani očitajo druga drugi krivice, zločine in preganjalstvo. Vsaka stran se doživlja kot mučenica in se poveličuje. Žrtve ljudi, ki ne živijo več, neglede na to na kateri strani so bile, z vso ljubosumno pieteto prištevjo med svoje, ki še živijo in si jih ne dovolijo odtujiti. Mislim, da je dandanašnji problem priznavanje dostojanstva mrtvim kot eksistencialne temeljne vrednote, ki pripada človeku in človeški skupnosti. Čas, ki je sledil po 60 letih pripada pieteti do vseh žrtev, ker vse žrtve so bile del narodovega telesa. Moti me, da ob postavljanju mejnikov časov, se premalo vprašamo kaj vse je bilo vmes.

Odgovor PrimožaS temelji na 60 let ponavljajoči se "resnici" zmagovalca. Odgovoru bi očitala vznesenost in pomanjkanje objektivnosti in celovitosti.

Glede vloge domoljubov, ki so šli v partizane in se borili proti okupatorju ter izpostavljali svoja življenja in življenja svojih družin, predani visokim idealom o svobodi in ohranitvi slovenstva, ni dilem, se v celoti strinjam. In prav ti, ki so padli in ki več ne živijo, odločajo o usodi slovenskega naroda danes.

Moji družini so nacisti požgali dom, moj oče je bil dachauski interniranec, na njem so nacisti vršili medicinske preizkuse.
Dom mojih tet in stricev je bil do tal zrušen ob bombnih napadih, stric je bil tudi v nacističnem taborišču. Moj oče je bil kot 17-letni dijak že leta 1930 Črni brat. To je bila protifašistična ilegalna organizacija (podobno kot Tigr, o tem piše knjigo dr. Mira Cenčič in bo izšla skupaj s povestjo Franceta Bevka o črnih bratih). Leta 1940 je moj oče zbežal pred fašističnim nasiljem v Maribor (Stara Jugoslavija), po vrnitvi je bil v zaporih v Gorci in Kopru pretepan in mučen, nato je bil leta 1943 deportiran v Dachau in bil medicinski osebek. Po vrnitvi iz Dachaua ga je napadla sabotažna skupina OZNE in bi ga usmrtili (vsi ki so preživeli Dachau so bili izdajalci, zmontirani Dachauski procesi in druge okoliščine), nato se je zdravil nad 6 let v vojaški bolnišnici v Rimu, v domovino se ni nikoli več vrnil. Umrl je za posledicami mučenja po zaporih in taboriščih star komaj 56 let. Bil je žrtev fašizma, nacizma in komunizma.

Žal, ne morem poveličevati prav nikogar, neglede na kateri strani se je boril, če je sedel za krmilnimi ročicami oblasti in jo na grozovit način zlorabljal. Običajno nosijo največje zasluge za domovino tisti, ki so pod zemljo.

Moja pesem:

VIROS PATRIAE AMANTES

Razmetana opeka na križpotju besed
v brezredju, ki umu prostor zapira,
ni vidcev za spravo, ne misli vzlet,
le jutro za jutrom v vojni umira.

Brezčasje se v sivi kamen zajeda,
v košček sveta, kjer plemenitost v uboštvu
s suhim glasom brezimna v veter jeclja
z dedinjsko popotnjo, dano v otroštvu.

Čas se odmika. V pregnanstvo ga žene.
Z zravnanjem tal noči' usločeno obzorje.
Sveča bedi. Črna svila plamen odene,
ki raztočen skapljal je na krvavo mahovje.

Resnica človeške podobe je biti, živeti,
pa ji v posesti ciljev življenje ni mar.
Slepilo ugaša, obred je končan. Oditi!
Viros patriae amantes! V osarju je mir gospodar.

Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]