Glasba nekega preteklega življenja, v katerem so bila »astralna potovanja« del vsakega mojega dneva. Ko začenjam tole pisati, se energija tistega časa zgošča okrog mene. Opazuje me in ne ve točno kaj bi z mano, ker jaz ne vem točno kaj bi z njo. Bo že prišlo. Nek pozabljen in še ne na novo občuten del mene se je vrnil v sedanjost, da se poslovi, da si izmenjava še zadnja darila… in da gre. Živet svoje življenje v paralelni svet.
V Kopru sem, v neki slaščičarni (menda prvič sama) na pivu. Paše mi. Gledam morje, na ušesa pa se mi Morrison dere:« I hear a very gentle sound…«
Nič nimam za narest. Privoščila sem si nekaj dni dopusta. Ustavila sem čas, da si oddahnem, da se spočijem. Od svojega običajnega prostora, od svojih mej, od ljudi in vezi, od same sebe, od mucka Jetija, od čiščenj in načrtov in znanih poti. Da zberem energijo za nov premik, da »premešam zrak« okrog sebe.
V Kopru sem pri ljudeh, ki živijo malo drugačno življenje kot sem ga vajena. Študentje so, ki jih zanima intelekt, ki se ukvarjajo predvsem s svojo glavo, s svojim osebnim karakterjem (ne z zunanjo lepoto, pa tudi z dušo ne) in s problemi sveta. Ker pa so včasih tudi sproščeni in odprti, so mi všeč. Rada se zabavam z njimi. V nekem drugem filmu so, jaz pa sem lahko samo opazovalec. Vendar pa jaz želim stvari tudi začutiti, zato grem not v njihov svet in potem ven. Kadar hočem, nič me ne veže nanj.
V tem »time out-u« mojega življenja, pa se je vrnil ta ljubi del mene. Nekoč sem poslušala Doorse in kadila travo. In pustila muziki, da me nosi v globoka občutenja svojega vesolja. Padla sem v nekakšen trans in tam samo bila. V ekstazi. Sem bežala? Ne, takrat sem samo DOŽIVLJALA.
Intenzivnost čutenja, življenje. Kdaj sem postala tako »čustveno uravnotežena«, tako… mlačna? Ha! V stari duhovnosti sem zatrla intenzivnost. Omejila sem si krog ljudi s katerimi sem se družila. Omejila sem hrano, ki sem jo jedla. Omejila sem svoja čustva, na to »kar je primerno«. Omejila sem sebe.
»Break on through the other side,« poje James Douglas Morrison.
Skozi občutke, stvari, bitja, teče življenje. Ko nekaj časa bolj slabo teče, potem enkrat (ko mu dovoliš) prebije, podre jezove in razširi svojo strugo preden se umiri v širšo in bolj globoko reko živosti.
Ples mi pomaga, da ostanem tekoča. Tudi ta večer ob morju. Kakršnakoli hrana (ki mi zapaše), cigareta, sprehod, potovanje, prežurana noč, Oliver Shanti ali The Doors. Nižine, višine, globine. Skozi življenje potujem varna in svobodna. V tem trenutku še divja in strastna. Čutim vso neskončnost, v katero morje pelje moj pogled.
Glasba nekega preteklega življenja, v katerem so bila »astralna potovanja« del vsakega mojega dneva. Ko začenjam tole pisati, se energija tistega časa zgošča okrog mene. Opazuje me in ne ve točno kaj bi z mano, ker jaz ne vem točno kaj bi z njo. Bo že prišlo. Nek pozabljen in še ne na novo občuten del mene se je vrnil v sedanjost, da se poslovi, da si izmenjava še zadnja darila… in da gre. Živet svoje življenje v paralelni svet.
