To ni zgodba o nočnih morilcih v grozljivki po kakšnem Hitchochovem filmu. To je resnična zgodba o nočni uri, ko kazalec ure drsi navzdol in se ura približuje jutru. Nočni oblaki nad mestom se razkadijo in spodbujajo sonce, ki se lenobno privleče izza hriba in opozarja petelina, da s kikirikikanjem oznani zgodnjo jutranjo uro. V takšni uri se lahko zgodijo kaj nenavadne stvari. Tedaj ljudje še spijo in bi lahko rekli, da je še vedno noč tista, ki prevladuje in temni prostore ter pritiska temo k tlom.
Noč se je nagibala jutru in utišala prepire med ljudmi. V ulici je naposled bilo ustvarjeno ozračje prave ubranosti med ljudmi in stvarmi. Čutiti je bilo harmonijo in ubranost med kozmičnimi prvinami noči in tisto lepoto, ki je manifestacija naravnih zakonov in bi bili brez njene pojavnosti večno skriti v temi. Ležala sem zbujena v svoji postelji in razmišljala. Vsa moja misel, ki jo po času njenega nastanka presojam, je bila posvečena vprašanjem kako je kozmos s svojimi ozvezdji zgrajen iz ene ali več prvin in ali je vesolje tako harmonično in lepo tudi v meni. Tedaj je v temi zasijala luč in v nekakšni impresionistični podobi sem pred seboj zagledala podobo, ki je izražala neko stanje popolnosti, ki ni bilo samo moj domišljiski um, pred menoj se je pojavil človek vednosti in prečiščene občutljivosti. Bilo je doživetje, ki mu ne morem presoditi konstitutivnih znakov, izven logike, ki bi me pustila indiferentno in ravnodušno. Tedaj sem se spomnila Baumgartenove misli: "Iz noči čutnosti gre spoznanje prek jutranje zarje lepote v popoldan spoznanja."
Pred menoj je stal moški in izžareval lepoto, ki bi ji lahko rekla slutnja resnice. Iz vsega povedanega bi logično sledilo, da je moje videnje bilo znak moje omejenosti, ker so mi misli skonstruirale nekaj, kar je praktično nemogoče. Vendar ni bilo tako.
Proti tej moji trditvi se da reči, da ne doseza dostojanstva razumskega človeka in da so izražanje čustev, domišljije, vznemiranje strasti pod razumnim obzorjem. Vendar tudi človek, ki se ponoči zbudi in razmišlja je prav tako človek kot je tisti, ki ponoči celo noč spi. Prava misel mora hitro in natančno zaznati stvari, kakršne v resnici so, jih primerjati in pretehtavati zazanave in razsojati kaj oči vidijo in kaj duša občuti in končati sklep o vsem skupaj. Izumljati novo, dotlej še nevidno so duševne sposobnosti in temeljna značilnost umetniške ustvarjalnosti.
To noč sem torej v impresionistični podobi pred seboj zagledala lepotca. Vendar to ni bil lipicanec, niti Pegaz s krili, niti črtast živobarvni metulj, niti osamljeni redeči lepotec med rumenimi tulipani, tudi novi Poeugeot 1007 s striptizeto ali kakšen kul moški iz videospota ni bil. Bil je Apolnon in persona, ki se mi je predstavil kot predstavnik rajske lepote, dobrote in umetnosti. Rekel mi je, da s svojimi prstnimi konicami tipa območja, kjer se poraja navdih, ker se bavi z modernim razsvetljenstvom in išče takšne prijateljice, ki dopuščajo same sebi avtorefleksije. Povedal mi je, da je predstavnik estetskega duha in lepote, da se je prebil do mene skoz gostoto teme in na smrt zdolgočaseno človeško hordo, ki jo vodijo sinovi in hčere teme. Povedal mi je, da je človekova zavest hkrati izraz in projekt, v katerem je udeležen in da ugotavlja, da je človekova resničnost šele v nastajanju.
Z zanesljivostjo vem, da to noč v svojih očeh nisem imela nobenih prividov. Apolon je bil resnična podoba človeka, ki sem ga zagledala, ko sem sredi noči nameravala prižgati luč, risati vinjete in postavljati ločila svoji poeziji. V rokah sem držala svinčnik in s prsti pritiskala na stikalo nočne svetilke. Tedaj je stikalo okamenelo in ni hotelo prižgati luči. Z zobmi sem si ugriznila spodnjo ustnico, saj se mi je čudno zdelo, da se je pred menoj v soju svetlobe pojavil nekdo, ki me izziva s svojo popolnostjo. Zavita v tančico svojih rojstnih podatkov in izkušenj sem strmela vanj. Le kako si upam sanjati po vseh življenjskih izkušnjah: o križišču, kjer se križata težnja po videnju telesne lepote in povzdigovanju svoje imaginacije, da bi napravila iz svojega miselnega estetičnega uma telesno lepoto, ki jo zazna moje oko in otipa moja roka. Mar res ne vidim, da je moj razum nadomestila volja kot hotenje, da ustvarjam. Vendar jaz lahko ustvarjam le poezijo, ki se kot objekt izkaže za simbol absolutnega; ne morem pa ustvariti Apolona iz krvi in mesa. Tega lahko ustvari le moja domišljija. Ne, to kar sem videla, niso bile moje sanje, to je bila resničnost, ki je vredna občudovanja že zaradi svoje nočne ure in svoje domiselnosti. Vprašala sem se kako je mogoče, da me je obiskal Apolon in se mi vsiljuje v prostor moje spalnice ter mi prinaša darilo, skrito v svileni šatulji z rožnato pentljo.
Le kakšno sporočilo je v njej?
Kako se je moglo to zgoditi meni, ki sem vedno imela opravka le z zamišljenimi, problematičnimi in zagrenjenimi ljudmi in sem jih morala tolažiti in opogumljati, jim pomagati ter razdajati samo sebe. Apolon me sedaj hoče obrniti k radostim življenja, hoče me iztrgati iz običajnega človeškega sveta in me pospremiti v svet, ki mu je nadel obleko raja. Lepota je tista, ki vodi človekovo nemirno dušo pri njenem beganju od doma v raj in nazaj. Človekova duša je razpeta med duhom in telesnostjo. Človekovo hrepenenje po lepem je hrepenenje po nespoznanem. Lepota ima svojo hierarhijo in človek teži vedno k višji hierarhiji v kozmos. Lepota so ideje, ki se dodajajo naravi in življenju, da ga olepšamo.
Pred menoj je bila neukročena slika mojih skritih želja. Pred mano je stal Apolon, ki sem ga vedno želela srečati in še darilo mi prinaša v čarobni šatulji.
Moram priznati, da sem občutila najvišjo mero svoje zadoščenosti. Njegova lepota me ni puščala hladne. Nasprotno, dobila sem razloge za novo občutenje same sebe, spoznanje, kaj so moji resnični sentimenti in potrebe. Iztegnila sem dlan in si jo položila na srčno stran kot je moji navadi, ko sem notranje zadovoljna in moje zadovoljstvo hoče preraščati v srečo.
Apolona pa sem se kljub svojim osrečujočim željam na nek način branila, kajti poznati sem ga hotela z vidika jasnosti in razločnosti, ki ni le zunanji videz, temveč njegova duhovnost in globina razmišljanja ter njegov človeški značaj. Srce pa ima zakone, ki se ne ujemajo z zakoni razuma, je dejal Pascal. Lepota mojega Apolona je resnično krasna, če je lepota in misel, ki jo izraža resnična. Na eni strani me vodi premoč strogega, v logiko zapredenega razuma, na drugi strani me pa vodijo čustva, ki v svoji globoki zmotnosti lahko pozabijo na lepoto višje ravni in red, ki jo resničnost sama po sebi ima. Takšen lepotec je lahko resničen le kot kip iz marmorja, ki sodi v bližino boginj Afrodite in Demetre. Resnična ženska iz krvi in mesa bi Apolonu ponudila premalo. Takšna lepota se pri običajnih ljudeh navadno ne obnese. Proti nadnaravnim silam je človek brez moči. Je že res, da ima človek mitski odnos do bogov. Apolon pa je grški bog lepote in umetnosti. Pred mano je stal kakor Kristusov kip nad Riom de Jeneirom. Le kaj bom s to utelešeno lepoto, se sprašujem. Kako naj se odzivam na to nočno presenečenje. Le kakšno sporočilo mi Apolon prinaša, da je to noč izbral prav mene in me obiskal. Cena za to preizkušnjo in skušnjavo obenem zna biti visoka. Lahko mi prinese srečo, lahko pa tudi razočaranje. Je to domišljija ali vizija? So to morda sanje, želje, privid ali kakšen nepredvidljiv čudežni dogodek, ki se zgodi prebujenim sanjačem sredi noči.
Če mladeniča poistovetim z mogočnim brazilskim Kristusovim kipom nad Rio de Jeneirom, ga zaradi oddaljenosti ne morem nagovoriti, se ga ne morem dotakniti in on se ne more dotakniti mene. Svojo lepoto sprošča kot vsemogočnost in vsevednost in si pri tem misli, da je za srečo človeka to dovolj. Pred tistimi, ki so enaki kot si ti, se lahko pogovarjaš, se lahko pred njimi braniš, uveljavljaš svoj prav. Vendar z bogovi ni tako. Kaj če se mi ta Apolon ponuja kot potrošniško blago in hoče z menoj spretno trgovati. Bogve kaj ima za bregom. Spoloh ne vem kaj je v okrašeni šatulji, ki mi jo je prinesel v dar.
Po temeljitem premisleku ali potrebujem Apolona ali ga ne potrebujem in kaj mi ta Apolon pomeni pri razložitvi in razumljenju same sebe, se mi je nenadoma zazdelo modro, da velja tvegati. Vedno lahko Apolona zavržem, se pritožim svojemu Bogu in si oskrbim svojo domišljijo z novim Apolonom, ki me bo obdarjal še z večjo milino in lepoto, ki mora biti tudi dobrota. Obstala sem pred njim z razcepljeno zavestjo. Bil mi je všeč, zdel se mi je zanimiv, vendar nisem natančno vedela kaj bom z njim in kaj bo on z menoj. Svilena šatulja z rožnato pentljo pa se mi je zdela zagonetna in se mi je zdelo, da je v njej skrito počelo vsega pravičnega in lepega, ki me navdaja z vzhičenjem in ekstazo tako prepričljivo in prijetno, da mora biti v njej skrito spoznanje ideje in čutno spoznanje posameznih stvari na višji vrednostni stopnji. Ker so bogovi podobni ljudem, se mi je ob tem porodil dvom, da Apolon morda celo brije norca iz mene, ker nekoliko preveč razdaja svojo prijaznost, kar ljudje brez pomislekov razglašajo za lastnost, ki ni vredna zaupanja. Le zakaj bi bolj zaupala Apolonu kot zaupam sebi? Živeli so tudi ljudje, ki so se razglašali po svojem značajskem razcvetu, duhovnosti in ustvarjalnosti za nadnaravna bitja in se lotijo eksperimenta ustvarjanja boga iz samega sebe. Ti branijo le svoje lastne koristi, zaščiteni s svojo ideološko varnostjo, zoper katere je resnični Bog popolnoma nemočen.
Ob takšnih dvomih sem v svoji duši pridobila neko novo spoznanje in nekaj tudi izgubila, saj pogled na lepoto učinkuje tudi tako, da v nas budi neko stopnjo ljubezni. Svoje počutje sem izravnala s kupino za nekaj malih trenutkov sreče in poredkega veselja, ki dobro dene človeški naravi. Sanjarila sem in jutro se je nagnilo na mojo posteljo. Na nočni omarici sem zagledala svileno šatuljo z rožnato pentljo, ki mi jo je pustil Apolon.
Razvezla sem pentljo in v šatulji našla zapis: "Te učinke ustvarja domišljija, in ta je spretnejši umetnik od posnemanja in resničnega življenja. Imitacija lahko prikaže samo to, kar je videla, domišljija pa tudi to, česar ni zares videla. Lepota v stvareh je nižjega reda. Dodaj lepoto v besedi tam, kjer manjka, da boš s svojo poezijo zbudila v ljudeh občutek veselja in zadovoljstva ter občutek nežnosti in ljubezni!
To ni zgodba o nočnih morilcih v grozljivki po kakšnem Hitchochovem filmu. To je resnična zgodba o nočni uri, ko kazalec ure drsi navzdol in se ura približuje jutru. Nočni oblaki nad mestom se razkadijo in spodbujajo sonce, ki se lenobno privleče izza hriba in opozarja petelina, da s kikirikikanjem oznani zgodnjo jutranjo uro. V takšni uri se lahko zgodijo kaj nenavadne stvari. Tedaj ljudje še spijo in bi lahko rekli, da je še vedno noč tista, ki prevladuje in temni prostore ter pritiska temo k tlom.
