|  Ali je s smrtjo zares vsega konec?
Nedavna huda prometna nesreča na dolenjski cesti, v kateri je umrlo osem oseb, med njimi tudi otrok, daje človeku misliti, da se ustavi ob vprašanju smrti.
 Vprašanje smrti je kakor duhovno oranje zanemarjene zemlje v globino njenega obstoja. Človek se vsakodnevno izgublja v mnoštvu pojavov, resnic, dobrin in ciljev, ne da bi se zavedal, da mora tudi svoje spoznanje o smrti uskladiti z življenjem. Brez vprašanja o smislu smrti je človek zelo zgovoren, to vprašanje pa je zanj bodica, ki se ji vedno izogiba. Človek je edino bitje med vsemi živimi bitji, ki ve, da bo umrl. Ne ve pa kdaj se bo to zgodilo. Morda v prometni nesreči, padcu po stopnicah, po hudi bolezni, morda iznenada, nepričakovano, tako kot se je zgodilo mladim delavkam, ki so se vračale z dela domov.
Če bi človek preveč razmišljal o smrti, bi opustil iskanje novih pobud za svoj obstoj in bi se prepustil misli: le zakaj bi se pehal, saj bom itak umrl.
Prav ob vprašanju smrti se v človeku odpira prepad, ki ga doživlja kot tujec in se tedaj sprašuje o smislu njegovega življenja. Vprašanje izziva odgovor brez njegovega izkustva, saj nihče, ki se o smrti sprašuje, še ni umrl. Zato človek beži pred njim, a se vselej vnovič sooča z njegovim zagonetnim obličjem. Človek doživlja prepad med seboj in vsem kar ga obdaja. Koliko globino misli torej posvečamo smrti za razliko od živali, ki ne ve, da bo umrla in se ne sprašuje po svojem končnem smislu. Osebe, ki so umrle v prometni nesreči niso niti od daleč mogle zavestno zreti grozi v oči in zreti svojemu koncu v obraz. Pa vendarle vsakdo izmed nas lahko pričakuje, da se mu danes, jutri ali nekdaj, ne da bi vedel kdaj in kako nekaj podobnega lahko zgodi. In sedaj se vpraša ali je s smrtjo zares vsega konec. Če ima življenje svoj smisel, zakaj ga ne bi imela tudi smrt. Logika mišljenja nas nehote postavi pred vprašanje ali imajo živa bitja eno ali dvojno življenje, eno nižje, drugo višje. Gosenica se po zabubljanju spremeni in živi naprej kot metulj. Zabubljanje ji pomeni smrt kot prehod v drugo življenje. Kako pa naj bi človek kot najpopolnejše bitje imel samo eno življenje in še to z grozo napolnjeno bivanje ob spoznanju, da bo umrl. Metulju, ki se je izlezel iz bube se ob prebuditvi v drugo življenje med živobarvnimi rožami na travniku odprejo nebesa. Kaj pa človek?
Da bi razumeli človeka kot duhovno bitje in njegovo nesmrtnost moramo imeti pred očmi tisto mejo, tisto črto, kjer se snovni svet stika z duhovnim. To misel lahko nadaljujemo v fizikalni smeri. Čim tanjše je bitje, tem večjo silo vsebuje. N. pr. v atomski fiziki so se ob razkrajanju atomov v subatomskih delih odkrile neslutene in nepojmljive sile. Dinamit in smodnik proti atomski sili ni nič. Čim manjši so delci, tem večjo silo sevajo v vesolje. Ali je to klic nazaj v našo matično domovino, tega ne vemo, lahko samo domnevamo. Tako je tudi v svetu živih bitij, čimbolj drobno je bitje (n.pr. virus) tem bolj kljubuje vsem izrednim razmeram, tropski vročini in polarnemu mrazu, v katerem zamro vsa višje razvita bitja. To daje misliti še nadalje v smeri infinitizimalne, v neskončnost stopnjevane misli.
Če imamo pred očmi drobno in tenko snov v njeni majhnosti in silnosti hkrati stopnjevano v neskončnost, je ta snov sila duha. Ta sila pa je najmočnejša, kar edinstvena. Javlja se v vseh učinkih in dosežkih, v vseh procesih nastajanja, spreminjanja in oživljanja narave. Ta sila duha je sposobna naravo na novo poganjati. Takšna je tudi sila človeškega duha, ima isti izvor. Te sile sicer ne vidimo, nekateri celo dvomijo o njej, ali je ali je ni, vsi pa osupnemo pred njeno veličino. In če se glasi zakon fizike, da je materija neuničljiva, potem velja to v največji meri za najdrobnejši svet, tisti infinitizimalno drobni svet, kjer o materialnosti ne moremo prav govoriti, ker je produkt duha ali duhovna sila, ki je po zakonu neuničljivsti tudi sam najbolj neuničljiv, to je tista meja, kjer se snovni svet stika z duhovnim. In če je ta svet živ, je njegova neuničljivost enaka neumrljivosti.
Preostane nam dvoje, ali priznanje ali zanikanje posmrtnega življenja. Če predpostavimo prvo, potem so duše žrtev te prometne nesreče na dopustu. In če je rojstvo smiselno, zakaj ne bi bila tudi smrt. Tako bi osvojili nazor o duši. Bisto duše sega v temnine onkraj naših razumskih kategorij. Duša vsebuje toliko ugank, koliko svet s svojim galaktičnim sistemom.
Če nekdo v skladu s svojo najintimnejšo potrebo razmišlja, ali iz skladnosti s prastarimi nauki človeštva ali iz psihološkega dejstva, da doživlja telepatične zaznave, pride do sklepa, da je duša v globini deležna brezprostorne in brezčasne bitne forme in sega tja, kjer nezadostno in simbolično označujemo večnost, proti temu kritični razum ne more postavljati nobenega protidokaza, ta ima neprecenljivo vrednost, ker se bo znašel v soglasju z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnine. Ko smo materijo postopno delili do infinizitimalnih limit, kjer pridemo sicer praktično do ničle, kjer pa teoretično ostane "nenič", smo prišli dejansko do "nič" materije, ne pa do "nič" bitja, ker ta "nenič" je sedaj lahko življenje v poljubno intenzivni stopnji, najsibo zgolj rastno, čutno, ali tudi celo duhovno.
Te zgoraj navedene ugotovitve imajo neprecenljivo vrednost v tem, ker smo se znašli z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnin. Kdor temu nasprotuje iz upora, dvoma, pomanjkanja poguma, iz plitvosti psihološke izkušnje ali nevednosti, ima zelo malo možnosti, da bo postal pionir duha, stoji v protislovju z resnicami lastne krvi. Če je smrt deležnost neminljivosti, potem je v smrti smisel življenja celo dopolnjen.
Preprost dokaz, da duša obstaja: Človek ne doživlja sebe kot istega s svojim telesom, duša ni identična s telesom, jaz nisem telo, imam telo, telo je nekaj zunanjega, duša nekaj notranjega, iz nje prihajajo želje, v njej so shranjeni spomini iz preteklosti. Če ti amputirajo nogo, duša ostane cela. Človek se zaveda svoje telesne in duševne enote, človek je v telesu. Duša in telo sta eno in nista eno. Telo se spremeni v materijo, duh ostane in nadaljuje svoje večno življenje.
|
NE ZAMUDITE
Razmišljanje ob prometni nesreči na dolenjski cesti
Prispeval/a: titanic dne četrtek, 28. april 2005 @ 10:32 CEST
Razmišljanja o koncu nečesa, seveda pomenijo razmišljanje o nekem začetku, ki pa je nedefiniran. Sami si na podlagi svojih izkušenj, vzgoje, vpliva okolja in lastne duhovne poglobljenosti, ustvarimo neko predstavo, ki naj je razumljiva.
Morda se um upira, ko želimo nekaj sprejeti za svojo predstavo, pa je ne znamo poimenovati. Z umom, razumom tu nimamo kaj početi. Analize, raziskovanja in iskanje neke predstave, ki bi nam bila blizu, gre lahko v nedogled, ali pa najdemo tisto, ki nam je po meri. Različno od posameznika, saj smo si v tej srčiki modrosti, ki je v nas, pa le različni. Nekdo potrebuje dokaz, da ga lahko prime, drugi hitro verjame nekaj ko prebere, tretji spet ne verjame ničemur, ker je njegova predstava zamotana in drugačna od vseh "dokazov" . Lepo se je pogovarjati o tem, kaj bo, ko bo, zanimivo je prisluhniti strokovnih razlagam in prav bi bilo, da bi vsak imel neko predstavo o tem, kaj nas čaka po naši fizični smrti. Lažje se živi, če človek ne išče razlago, ki jo lahko prime, saj vse stvari res ne moremo prijeti. Tako naprimer čustva, vemo, da so, imamo jih, pa jih ne moremo prijeti, mnogokrat tudi ne definirati zakaj so prišla, še manj pa kam potem gredo. Kam gredo naše misli tudi ne vemo. Ko pridejo, kar so in ravno v poglablanju v sebe, v meditaciji je to skoraj za "prijeti". Tako so resnične naše misli in čustva, ki nas ovirajo in opraviti moramo z njimi na nematerialnem nivoju kakor pač ve vsak posameznik, ki meditira.
Analize in poglobljeno iskanje dokazov za neke stvari, ki se jih ne da prijeti, pa vseeno večina ljudi ve, da jih ima in da obstaja, motijo človekov mir, ki prebiva v srcu in je tu in sedaj. Ko razmišljamo o prihodnosti, se spominjamo preteklosti, nas ni. Takrat ne živimo, ker se ne zavedamo trenutka v katerem smo sedaj.
Vse je prav tako kot je, vse ima svoj namen. Lahko se učimo lepega, srečnega življenja iz izkušenj, ko poslušamo svoje telo in svoje srce, kaj nam govori, lahko pa poslušamo znanstvene dokaze, jim nasprotujemo in iščemo protidokaze le zato, da se potrjujemo, da imamo mi prav in želimo druge tudi o svojem "prav" prepričati.
Vsak je svoje sreče kovač, vsak želi lepo, mirno živeti, ne ve pa, kako to doseči. Lahko pade večkrat na nos, lahko mu je pa dovolj enkrat, ko je ponižen do stvari, ki jih ne more doumeti.
Verjamem, da so stvari nam dosegljive, da pridejo v naš um, le takrat, ko smo dovolj zreli, da jih transformiramo s svojim prepričanjem. Nič nam ne more pomagati neko dejstvo, če ga slišimo, pa ga ne moremo "razumeti" s srcem. Začutiti moramo informaciji, ki jo dobimo od zunaj in jo prepoznati. Ni pa mogoče, da razumemo stvari, ki so na višjem duhovnem nivoju, kot je naš razvoj. Ne moremo, ne zmoremo, ker ne razumemo. Lahko si dovolimo to, da pač vsega pa res ne morem razumeti, čeprav nekdo drug lahko. Tako pač je. Jutri, pojutrišnjem, morda v naslednjem življenju, če se bom tako močno upiral glasu svojega srca in ga ne bom želel slišati in prepoznati, bom tudi sam spoznal univerzalno Resnico o življenju po tem fizičnem bivanju tu na Zemlji. Do takrat pa bom čakal, molil in upal, da se mi um razsvetli, da bom preko angelov in božje hierarhije dobil toliko znakov in take, da jih bom prepoznal in se po njih ravnal.
Draga Tatjana, to je moje razmišljanje, ker sem bila včasih zelo analitičen tip človeka, pa sem se utrudila. Sedaj mi je lepo, zaupam in imam srce odprto za angele, da mi pomagajo in me vodijo po poteh fizičnega življenja, da se učim premagovati ovire, ki so na poti brez večjih bolečin in trpljenja in le sem, tu in sedaj. Več resnično ne zmorem in časa se mi zdi škoda za razmišljanje o stvareh, ki jim analitično nisem kos.
Lepo te pozdravlja prijateljica Titanic
Razmišljanje ob prometni nesreči na dolenjski cesti
Prispeval/a: kanna dne četrtek, 28. april 2005 @ 12:22 CEST
Potem pa sem pomislila nase, zakaj tako drugace dojemam smrt (tudi lastno). Kako sem si nekajkrat celo zelela smrti.
Kot povsod, pri vsaki stvari, je tudi tu kljucno, kaksno predstavo imamo sami o vsej stvari. Smrt zame ne pomeni nic vec kot zgolj konec zivljenja na Zemlji. Jaz bom zivela se naprej, le da ne bom vec clovek, ne bom imela telesa, ne imena. Ampak bom, kar pomeni, da v resnici ne bom umrla - umrla bo moja osebnost, umrla bodo custva in obcutki, kot jih poznam na Zemlji, ampak jaz se vedno bom. Zakaj bi se potem bala smrti same? Ne, ne bojim se smrti, bojim se edino trpljenja, bolecine, ki me lahko pred smrtjo morda doleti - edino tega se bojim. Niti se ne bojim, da bi izgubila odnose z drugimi - ne, le spremenili se bodo, izgubili pa ne. Ne, ne bojim se smrti in tudi vsako smrt (koga drugega) sprejmem s spostovanjem, z upanjem in z zeljo, da tisti, ki je umrl, ne pogresa zivljenja na Zemlji, ampak da mu je tam, kjer je, cim lepse.
Imam torej svojo poredstavo smrti, ki niti ni pomembno, ali je resnicna ali ne - pomembno je, da mi pomaga sprejeti smrt, da se ne obremenjujem zaradi nje, ampak da znam kvecjemu zaradi te svoje predstave lazje in celo polnejse ziveti. Res pa je, da je zato potrebna vera, ob kateri izgine potreba po cisto razumskih dokazih (ki jih v veliko primerov ni).
Ob tem se spomnim besed svoje profesorice na faksu, ki je ze veckrat poudarila, kako lazje je ljudem, ki verujejo, saj gredo velikokrat lazje skozi zivljenje, se lazje soocajo z razlicnimi tegobami zivljenja ipd. Pri tem pa mi je bilo vedno najbolj zanimivo, ko je potem vedno dodala, da sama pa niti slucajno ni verna. In potem se zamislim nad tem, kako kruto je res, ce ne damo v svojem zivljenju prostora veri, ki bi nas vsaj malo osvobodila, zgolj zato, ker trmasto vztrajamo pri razumu, pri dokazih in argumentih... Zal.
Ampak sama nocem biti ujetnica razuma, ker sem to ze bila in vem, kako tezko mi je bilo ziveti v teh okovih. Hocem svobodo in hkrati hocem meje - ampak ne razumskih! Razum je tu zaradi cisto drugih stvari, ne pa zato, da bi diktiral nasemu zivljenju.
Upam, da bo vse vec ljudi, ki jih smrt ne bo po nepotrebnem ogrozala in ovirala, ki bodo lahko spregovorili o njej lahkotno in hkrati z dolocenim spostovanjem.
Rada vas imam,
Klavdija
Razmišljanje ob prometni nesreei na dolenjski cesti
Prispeval/a: asta dne četrtek, 28. april 2005 @ 15:28 CEST
Kabir pa je nekoč dejal:
Smrt, katere se mnogi zelo bojijo,
je zame le val radosti.
Pozdrav, asta
Razmišljanje ob prometni nesreei na dolenjski cesti
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 28. april 2005 @ 17:53 CEST
ugotavljam, da je moje razmišljanje o smrti sprožilo v vas različne odmeve in premisleke. Glavni skupni imenovalec pa je življenje za čas življenja, v katerem je vključena tudi smrt. Človek je privezan na golo življenje, "jaz" je zastrt in skrčen na gonskov vzmet za preživetjem. Smrt se nam izkaže kot specifičen pojav takrat, ko izgubimo svojca, prijatelja in ko žalujemo za nekom, ki smo ga imeli radi. Pravimo, da ima vsak človek drugačno osebno stavbo, eni so žilavi, odporni, kljubujejo vsaki težavi, znajo prenesi bremena in zlepa ne klecnejo, drugi pa so bolj šibki, malo odporni, v njih je slabotna življenjska energija, nekateri od slednjih celo naredijo samomor. Pomanjkanje življenjske sile zahteva celega človeka, ne samo dušo, tudi telo, celotno konstitucijo, prek nje pa še življenje. Vendar tudi tisti, ki imajo svojo konstitucijo psihično in telesno močno kot armiran beton in so malodane neuničljivi, utegnejo zboleti, jih utegne prizadeti nesreča in se soočijo s smrtjo. Človek vse svoje življenje pusti odprto za prihodnost. Moderni človek zvečina nima trdne vere v posmrtno življenje, čeprav izpoveduje vero v Boga. Noče si priznati konca svojemu obstoju. Smrt odlaga vedno bolj pod tabu. Čimbolj se govori o smrti, tembolj človek išče alibi: smrt zadeva druge, ne njega, ne tu, ne v tej situaciji in ne zdaj. Človek, ki priznava posmrtno življenje, razširja svoj "zdaj" spontano tudi onstran telesne smrti, "zdaj" mu je večen. S smrtjo se "zdaj" ne konča, temveč se mu odpira ta "Zdaj" v večnost ali vekotrajnost. V tem človek doživlja nadčasovnost dogajanja, "zdaj" ni samo "trenutek" na črti minljivosti, temveč je ta "Zdaj" večen, se dviga nad vse menjave časa. To dvignjenost nad čas hoče vsaka človeška zavest. To ne velja samo za civiliziranca in izobraženca, prav vsak najbolj preprost človek se dviga v vekotrajnost nad čas. In prišli smo do zanimivega odkritja: človek je tudi bitje, ki nosi v sebi zavest neminljive vekotrajnosti, v katero je naravnan z vsem svojim mišljenjem in čustvovanjem. To ne samo na smrtni postelji, ko se poslavlja od svojih domačih. Smrt je hkrati obrnjena proč od življenja in hkrati v življenje. Po smrti ljubljene osebe se radi z njo pogovarjamo, jo čutimo ob sebi, nas sredi noči zbudi nek čuden ropot, kot da je v sobi še nekdo, to osebo vprašamo kako se ima in smo srečni, da nas je obiskala. Jaz sem prepričana v to, da po fizični smrti ljubljene osebe, ostane neka nepojasnjena energija, nek nov vzgon za življenje, ki nas spremlja vse življenje in se iz neskončnosti, neuničljiva in večna projecira v nas. Moj ded me je imel izjemno rad. Njegova ljubezen ali njegova vekotrajna duhovna energija mi je že nekaj krat rešila življenje. Navedla bom samo dva specifična primera: ponoči me ded zbudi, njegova prisotnost mi je nekaj sporočala, videla sem ga, ki je stal ob oknu in me opozorilno pogledal. Tedaj zbudim moža in mu rečem, da sem videla deda, ki me je opozoril. Rekla sem, da čutim, da me je opozril pred neko nevarnostjo, ki mi morda preti. Naslednji dan sem na to že pozabila. Odpeljala sem se s kolesom in na ostrem ovinku sem se znašla med dvema tovornjakoma, ki sta se srečala eden tik ob drugem, bočno. Jaz, vozeča na kolesu sem se znašla vmes, obstala kot vkovana v tla na mestu in ostala živa. Bila sem v kleščah smrti. Prepričana sem bila, da me je neka dedova neuničljiva energija obvarovala smrti. Naslednji tak primer je bil, ko nisem več čutila svojih nog, imela sem občutek, da se bom sesedla. Komaj sem prišla do kauča. Čutila sem, da težko diham, kot bi mi zavezal vrv okrog vratu. Pomislila sem na infarkt. Nato sem se vlegla in gledala dedovo sliko na steni, nad njegovo staro uro na gong, ki sem jo kot otrok vedno navijala, ded mi je to dovolil. Počutila sem se zelo slabo. Dedu sem v mislih govorila: "Reši me ded, reši tvojo deklico!" Čutila sem, da prihaja od nekje odrešilna energija (elan vital), ki mi vrača moč življenja in kriza, ki bi se morda zares končala z infarktom, je prešla in naslenji dan sem se počutila kot prerojena.
Morda je zmaterializiran svet slep in gluh za takšna sporočila in zaznave, vendar čutiti in biti podzavestno povezan z nekimi sporočili duha, ki obstajajo in segajo globlje kot abstrakten razum, je bila in je zame resničnost. Neke telepatične povezave z duhom umrlih obstajajo, kar si skušam razložiti z sevalno hipotezo, po kateri naj bi informacije večno živega duha prenašali elektromagnetični valovi ali posebna psihična energija. Razvile so se tudi razne teorije o duševnem polju, te spoznavne zveze so nad mislijo, časom, snovjo, energijo in prostorom, objektivno in subjektivno. Gre za skrajno stopnjo duhovnega ozaveščanja. Futurologija duhovnega sveta, vključno s svetom umrlih duš, je za človeka področje, ki ga ni mogoče utemeljiti z znanstvenimi dokazi, vendar vsi občutimo, da obstaja. Eni smo bolj dojemljivi za to od drugih. To je tako, kot šiba bajanica, ki pomaga občutljivemu in izkušenemu iskalcu odkriti vrelev vode ali rudo pod zemljo. Sama se brez vpliva njegove volje začne nagibati v smeri vrelca ali iskane snovi. To sem tudi sama preizkusila in je delovalo. Tako je občutljivemu in izkušenemu iskalcu mogoče vzpostaviti zvezo z duševnim poljem umrlega, s katerim je bil ozko povezan.
Moje razmišljanje ne nakazuje odgovorov in razlag, temveč vprašanja, na katere si ne znam odgovoriti z znanstveno razlago, gotove stvari le občutim, da obstajajo.
Lep pozdrav
Tatjana
Razmišljanje ob prometni nesreei na dolenjski cesti
Prispeval/a: asta dne četrtek, 28. april 2005 @ 21:48 CEST
Obstaja le vera, če jo imaš ali pa ne.
Pozdrav, asta