Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050424135658154

Razmišljanje ob prometni nesreči na dolenjski cesti četrtek, 28. april 2005 @ 06:10 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Ali je s smrtjo zares vsega konec? Nedavna huda prometna nesreča na dolenjski cesti, v kateri je umrlo osem oseb, med njimi tudi otrok, daje človeku misliti, da se ustavi ob vprašanju smrti. Vprašanje smrti je kakor duhovno oranje zanemarjene zemlje v globino njenega obstoja. Človek se vsakodnevno izgublja v mnoštvu pojavov, resnic, dobrin in ciljev, ne da bi se zavedal, da mora tudi svoje spoznanje o smrti uskladiti z življenjem. Brez vprašanja o smislu smrti je človek zelo zgovoren, to vprašanje pa je zanj bodica, ki se ji vedno izogiba. Človek je edino bitje med vsemi živimi bitji, ki ve, da bo umrl. Ne ve pa kdaj se bo to zgodilo. Morda v prometni nesreči, padcu po stopnicah, po hudi bolezni, morda iznenada, nepričakovano, tako kot se je zgodilo mladim delavkam, ki so se vračale z dela domov. Če bi človek preveč razmišljal o smrti, bi opustil iskanje novih pobud za svoj obstoj in bi se prepustil misli: le zakaj bi se pehal, saj bom itak umrl. Prav ob vprašanju smrti se v človeku odpira prepad, ki ga doživlja kot tujec in se tedaj sprašuje o smislu njegovega življenja. Vprašanje izziva odgovor brez njegovega izkustva, saj nihče, ki se o smrti sprašuje, še ni umrl. Zato človek beži pred njim, a se vselej vnovič sooča z njegovim zagonetnim obličjem. Človek doživlja prepad med seboj in vsem kar ga obdaja. Koliko globino misli torej posvečamo smrti za razliko od živali, ki ne ve, da bo umrla in se ne sprašuje po svojem končnem smislu. Osebe, ki so umrle v prometni nesreči niso niti od daleč mogle zavestno zreti grozi v oči in zreti svojemu koncu v obraz. Pa vendarle vsakdo izmed nas lahko pričakuje, da se mu danes, jutri ali nekdaj, ne da bi vedel kdaj in kako nekaj podobnega lahko zgodi. In sedaj se vpraša ali je s smrtjo zares vsega konec. Če ima življenje svoj smisel, zakaj ga ne bi imela tudi smrt. Logika mišljenja nas nehote postavi pred vprašanje ali imajo živa bitja eno ali dvojno življenje, eno nižje, drugo višje. Gosenica se po zabubljanju spremeni in živi naprej kot metulj. Zabubljanje ji pomeni smrt kot prehod v drugo življenje. Kako pa naj bi človek kot najpopolnejše bitje imel samo eno življenje in še to z grozo napolnjeno bivanje ob spoznanju, da bo umrl. Metulju, ki se je izlezel iz bube se ob prebuditvi v drugo življenje med živobarvnimi rožami na travniku odprejo nebesa. Kaj pa človek? Da bi razumeli človeka kot duhovno bitje in njegovo nesmrtnost moramo imeti pred očmi tisto mejo, tisto črto, kjer se snovni svet stika z duhovnim. To misel lahko nadaljujemo v fizikalni smeri. Čim tanjše je bitje, tem večjo silo vsebuje. N. pr. v atomski fiziki so se ob razkrajanju atomov v subatomskih delih odkrile neslutene in nepojmljive sile. Dinamit in smodnik proti atomski sili ni nič. Čim manjši so delci, tem večjo silo sevajo v vesolje. Ali je to klic nazaj v našo matično domovino, tega ne vemo, lahko samo domnevamo. Tako je tudi v svetu živih bitij, čimbolj drobno je bitje (n.pr. virus) tem bolj kljubuje vsem izrednim razmeram, tropski vročini in polarnemu mrazu, v katerem zamro vsa višje razvita bitja. To daje misliti še nadalje v smeri infinitizimalne, v neskončnost stopnjevane misli. Če imamo pred očmi drobno in tenko snov v njeni majhnosti in silnosti hkrati stopnjevano v neskončnost, je ta snov sila duha. Ta sila pa je najmočnejša, kar edinstvena. Javlja se v vseh učinkih in dosežkih, v vseh procesih nastajanja, spreminjanja in oživljanja narave. Ta sila duha je sposobna naravo na novo poganjati. Takšna je tudi sila človeškega duha, ima isti izvor. Te sile sicer ne vidimo, nekateri celo dvomijo o njej, ali je ali je ni, vsi pa osupnemo pred njeno veličino. In če se glasi zakon fizike, da je materija neuničljiva, potem velja to v največji meri za najdrobnejši svet, tisti infinitizimalno drobni svet, kjer o materialnosti ne moremo prav govoriti, ker je produkt duha ali duhovna sila, ki je po zakonu neuničljivsti tudi sam najbolj neuničljiv, to je tista meja, kjer se snovni svet stika z duhovnim. In če je ta svet živ, je njegova neuničljivost enaka neumrljivosti. Preostane nam dvoje, ali priznanje ali zanikanje posmrtnega življenja. Če predpostavimo prvo, potem so duše žrtev te prometne nesreče na dopustu. In če je rojstvo smiselno, zakaj ne bi bila tudi smrt. Tako bi osvojili nazor o duši. Bisto duše sega v temnine onkraj naših razumskih kategorij. Duša vsebuje toliko ugank, koliko svet s svojim galaktičnim sistemom. Če nekdo v skladu s svojo najintimnejšo potrebo razmišlja, ali iz skladnosti s prastarimi nauki človeštva ali iz psihološkega dejstva, da doživlja telepatične zaznave, pride do sklepa, da je duša v globini deležna brezprostorne in brezčasne bitne forme in sega tja, kjer nezadostno in simbolično označujemo večnost, proti temu kritični razum ne more postavljati nobenega protidokaza, ta ima neprecenljivo vrednost, ker se bo znašel v soglasju z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnine. Ko smo materijo postopno delili do infinizitimalnih limit, kjer pridemo sicer praktično do ničle, kjer pa teoretično ostane "nenič", smo prišli dejansko do "nič" materije, ne pa do "nič" bitja, ker ta "nenič" je sedaj lahko življenje v poljubno intenzivni stopnji, najsibo zgolj rastno, čutno, ali tudi celo duhovno. Te zgoraj navedene ugotovitve imajo neprecenljivo vrednost v tem, ker smo se znašli z naravnanostjo človeške duše, ki je vesoljno priznana že iz davnin. Kdor temu nasprotuje iz upora, dvoma, pomanjkanja poguma, iz plitvosti psihološke izkušnje ali nevednosti, ima zelo malo možnosti, da bo postal pionir duha, stoji v protislovju z resnicami lastne krvi. Če je smrt deležnost neminljivosti, potem je v smrti smisel življenja celo dopolnjen. Preprost dokaz, da duša obstaja: Človek ne doživlja sebe kot istega s svojim telesom, duša ni identična s telesom, jaz nisem telo, imam telo, telo je nekaj zunanjega, duša nekaj notranjega, iz nje prihajajo želje, v njej so shranjeni spomini iz preteklosti. Če ti amputirajo nogo, duša ostane cela. Človek se zaveda svoje telesne in duševne enote, človek je v telesu. Duša in telo sta eno in nista eno. Telo se spremeni v materijo, duh ostane in nadaljuje svoje večno življenje. Komentarji (5) www.pozitivke.net