Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20050509220305853

Pot 1.del sreda, 11. maj 2005 @ 06:15 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Majda Ortan UVOD Vsaka življenjska pot izpoveduje svojo zgodbo. V večini od njih najdemo tudi iskanje odgovorov o stalnih vprašanjih - kdo smo, kam gremo in kakšno je naše poslanstvo. Bogastvo naše različnosti potrjuje, da enoznačnega odgovora nanje ni. Prijazne domišljijske podobe so mi pokazale deželo, znotraj katere opisujem svoja iskanja in svoje odgovore nanje. Pravljična zgodba pušča odprta vrata, skozi katera lahko vsakdo vstopa in izstopa po lastni izbiri. Želim Vam, da bi ob njenem prebiranju doživljali lepe občutke! Majda Ortan 1. Tanke niti porajajočega se večera so se lepljivo raztegovale nad odhajajočim dnevom. Vse je dišalo po čudoviti pomladi. Igriva radoživost novega zelenila je voljno tonila v svileno mehkobo počitka. Sanja je sedela v mladi travi, s hrbtom naslonjena na deblo borovca. Njene oči so se stapljale s pordelimi odtenki oddaljenih obrisov gozdnih obronkov. Vse, kar je občutila, je bilo ognjeno, rdeče in zdelo se ji je, da ognjeni zublji znotraj nje vztrajno oblizujejo votlino opustošene notranjosti. Ničesar več ni bilo, kar bi lahko pogorelo v njej. Ničesar, kar bi bilo še treba obvarovati pred uničenjem. Izmučena se je predala pohlepni bolečini. Misli so oblikovale jasno sporočilo o koncu in vztrajen, šepetajoč glas je samodejno spregovoril: »Vse, vse je šlo… Res, čisto vse! Kaj, le kaj mi je še ostalo?« Čutila je, kako je njena bolečina utripala z vijolično svetlobo, ki se je širila in pokrila nebo s plaščem svojega sija. Trenutek se je zlil s tišino in trajal, trajal … Prepustila se je. Občutki so izginili. Topa praznina je zatrla tudi misli, ki so pred tem še švigajoče begale v preteklost ter brskale po starih slikah otroštva, sinov, doma, ločitvi, selitvi, poslih… Vse se je umaknilo v koprenast mrak in kjer je bilo še pred kratkim vse polno barvite lepote ter obetajočega se brstenja, se je zdaj bohotila siva, gosta koprena zdrizaste praznine. Stegnila se je v nahrbtnik po volneno pregrinjalo, da bi se pokrila pred mrazom. V tistem trenutku ji je skozi utrujen um z vso silovitostjo šinila misel. Odgovor jo je napolnil z jasnino, z močjo in njen glas je samodejno izrekal odgovor: » Ti, ti, ti..!« Iz Sanjinega telesa so se vzdigovali valovi neznosne bolečine in se silovito zaletavali ob zategnjen vozel v njenem grlu, ga napenjali, cefedrali, trgali… Naenkrat se je iz njenega grla vzdignil predirljiv, hripav krik: »Tiii!« Preparal je spokojno tišino gozda, se zlil z večerno zarjo, s podrhtavanjem dreves in praproti, z vlažnim zelenilom mahov - vse je valovalo v istih vibracijah in jasni, glasni »Ti!« je napolnil sleherno vlakno njene biti. Sanja se je zavedla svojega diha, tišine, blagega gozdnega spokoja. Jeklena napetost v njej je bila strta in mrtva. Opazovala je dolge sence in lunin sij, začutila je enost, stopljena s koncem dneva in z začetkom večera, z začetkom in koncem hkrati. Zaznala je dolge drevesne sence, prilepljene na vznožja mogočnih debel in prešinilo jo je spoznanje, da pri njej ni nič drugače, da je njena senca prišita nanjo. »Čemu še bežati, ko je moč zgolj sprejeti? Saj ta lunin sij, nežna srebrnina, v resnici s svojo močjo premika morske gladine, pri tem pa je mirna, potopljena v svojo skrivnost. Nevidna, silna moč, ustoličena v miren, navdihujoč srebrni sij z neba.« Globoko je zavzdihnila in v tistem trenutku je začutila, da ni več sama. 2. »Zdravo!« jo je pozdravil star, bel konj. Sanja se je nasmehnila in ga pobožala po beli dlaki. »Zdravo!« mu je odgovorila. »Že dolgo te iščem,« je nadaljeval konj, »ampak vedno se ti je mudilo in odkar si postala veliko dekle, me nisi več povabila k sebi.« »Veliko pomembnih stvari sem morala postoriti, vse sem urejala sama in nisem imela časa. Zdaj je vseeno, zdaj je vsega konec,« je šepetaje odvrnila Sanja. » Je pravi čas za delovanje in čas, ki je potreben, da zgolj si. Vedenje za izbiro pravega, sodi med nauke življenjskih modrosti!« ji je odgovoril konj. Sanja je molčala. Bila je vesela, da jo je spet našel. Prvič sta se srečala, ko je mala punčka Sanja iskala svojo pravljico. Domači so bili prestrašeni in začudeni. Dobro vzgojeni otroci so vendar koristni, ne hodijo spraševat po svoji lastni pravljici. Škrati in vile so bili ogorčeni. Niso se strinjali, da Sanja ni izbrala njihove pravljice za svojo. Princese in graščaki so bili zgroženi: » ta otrok je v resnici nemogoč!« Potok je žuborel svojo pesem, »Deklica naj bi poslušala, ne spraševala…« Drevesa so molčala, ko je pri njih poizvedovala o tem in vse bolj se ji je zdelo, da bo najbolje, če o svoji pravljici ne sprašuje nikogar več. O njej je mala Sanja razmišljala na starem podstrešju, kadar se ji je dokončno uprlo da bi bila poslušna in koristna. Tu in tam se ji je še vedno zazdelo, da njena pravljica nekje mora biti in da jo ima pravico najti. Nekega dne je na kmetiji o tem skrivaj povprašala belega konja. Konj je bil star, utrujen od dela. Odrasli so bili mnenja, da je svoje odslužil, da ni več koristen. Nasmehnil se ji je in ji rekel: »Ti iščeš pravljico? Ne išči pri drugih, kar imaš sama! Sanja, ti si pravljica, ki jo iščeš! Pojdi na svoje popotovanje in pripoveduj svojo pravljico. Da, to je vse, kar moraš storiti! Daj, zdaj mi povej pravljico o srečnem konju!« Sanji je bilo zelo nerodno. Na to, da bi bila pravljica ona, ni pomislila nikoli, niti v svojih najdrznejših sanjah. Pobožala je starega konja in mu pričela govoriti o sončnih pobočjih, kjer galopira s čredo lepih, divjih konj, o potoku, kjer se rad odžeja, o sočni, mehki travi, ki ga sama vabi, o sončnih vzhodih in zahodih, o prostranih pobočjih, ki ga čakajo, da jih obišče… Stari konj jo je poslušal in oko se mu je rosilo. »Vedel sem,« ji je rekel, »ti si pravljica, ki jo iščeš! Uporabljaj svojo drugačnost, preizkušaj jo in zaupaj svojim darovom. Svet bo brez sanj in brez pravljic umrl. Poiskati moramo znati svoje mesto miru v sebi in slediti svojim sanjam in pravljici. Da, Sanja, dobro je, da si se odločila poiskati svojo pravljico. Zdaj bodi pogumna in ji sledi!« Vse to je bilo res daleč nazaj. Po dolgih letih, ko je bila že sama mama, je v knjigarni odkrila zgodbico o njej in o starem konju, o tem kako je iskala svojo pravljico in izvedela, da zares obstaja, da jo nosi v sebi. Nekdo jo je napisal. Bila je presenečena in to zgodbico je pogosto brala svojima sinovoma. Govorila jima je, naj poiščeta svoji pravljici! To pa je bilo tudi vse, kar je v zvezi s svojo pravljico v resnici storila. Bel konj jo je opazoval, ko je zdrsnila med spomine. »Zakaj si skrila svojo pravljico, zakaj je ne živiš?« jo je naposled vprašal. »Oh, ljudje s katerimi sem živela, me niso želeli poslušati. Zelo sem se trudila zanje, saj če imaš ljudi rad, zanje res delaš dobre stvari. Verjemi, vse sem poskusila, garala sem in se razdajala! Izgubila sem vse, tudi svoj glas…. Ne, ne živim prave pravljice, moje pravljice ljudje ne marajo, ne potrebujejo je!« mu je povedala Sanja. Stari konj jo je gledal. Začutil je njeno krhko nežnost in mirno predanost. Konec boja! Vedel je, da se ni motil. Ona, Sanja, je prava pravljica! »Resnično delovati v dobro drugega je težka naloga, ker mnogokrat pomeni, da ne narediš nič,« je nadaljeval. »Če ostaneš brez vsega, celo brez svojega glasu, imaš pred seboj čudovito priložnost. Lahko, da moraš poiskati povsem drug prostor, od koder boš iz sebe zmogla govoriti tako, da te bodo drugi lahko slišali.« Njegove besede so se je globoko dotaknile. Spomnila se je dolgih senc v večernem gozdu, ki jih je videla prišite na drevesna debla in svoje lastne sence, ki se je vlekla ob njej in ji nemo sledila. Nobene možnosti več ni videla, da se ji ogne, da opravi z njo. Kako naj za sabo vlači vso to težo? Zagledala se je v srebrnino luninega sija, v skrivnostno, magično moč, ki premika morske gladine in hkrati polni noči z veličastnim srebrnim mirom - zgolj je in deluje brez naprezanja … Vedela je, da jo stari konj posluša. Zazrla se je v svojo senco, prišito k nogam in mu jo pričela opisovati. Komentarji (0) www.pozitivke.net