Bil je čas kosila, jaz pa sem se iz službe lačen vrnil domov. Ni mi ostalo veliko časa, ker so me še naprej čakali opravki, zato sem zelo na hitro pripravil ostanek pizze, ki mi je ostala od prejšnjega dne in jo na krožniku položil v mikrovalovno pečico. Skoraj sem že pritisnil na gumb za peko, ko je na vhodnih vratih pozvonilo. To mi ni bilo všeč. Bil sem lačen, mudilo se mi je, na vratih pa bi lahko bil kdorkoli. Malo sem počakal in upal, da ne bo pozvonilo vnovič, a sem kmalu spet zaslišal zvonec. Odšel sem k vratom in pogledal skozi malo odprtinico. Neznanec. Vseeno sem odklenil in odprl. Pred menoj je stal moški, kakšnih štirideset let, visok, a zguban in razcapan, neobrit, z žalostnim pogledom.

Prijazno me je pozdravil:
»Dober dan, gospod ali mladenič, saj ne vem kako naj vam rečem.«
Ocenjeval sem ga in si ob tem mislil vse mogoče. Bo podstavil nogo med vrata, stopil noter in me oropal? V mislih sem že prebiral mastni tisk na prvi strani časopisja. Morda pa je klošar, ki prosjači za denar?
»Prosim, kaj želite,« sem mu odgovoril z grenkim nasmehom. Tudi on se je žalostno nasmehnil in nadaljeval:
»Imaš mamo doma?« Tok mojih misli in vprašanj je tekel naprej. Le kaj hoče? Potem sem zagledal belo vrečo, ki jo je držal v roki. Bila je polna, a nisem ugotovil, kaj je bilo v njej. Zaključil sem, da je pač na vratih spet nek slab prodajalec in mu namenil enega tistih pogledov »zelo rad, ampak žal mi je...«.
»Ne, ni je doma.« sem odvrnil.
»Dobro,« je dejal tiho in se počasi odpravil naprej, »Hvala vam in lepo se imejte,« me je pozdravil in se namenil k sosedovim vratom. Gledal sem za njim. Imel je strgane čevlje, umazane hlače, mnogo premajhno jakno. Morda pa le ni prodajalec, sem pomislil in zaprl vrata, ker me je začelo zebsti.


Odšel sem v kuhinjo in končno pritisnil na gumb, ki bo iz mrzle pizze v trenutku napravil topel obrok. Dvajset sekund in hrana je bila gotova. Vzel sem nož in vilico in se vsedel za mizo. A še preden sem nesel prvi košček v usta, me je v naglici prešinila misel. Hitro sem vstal in stekel v dnevno sobo, kjer sem imel denarnico. Z denarnico sem urno pridrsal v vežo, odprl vhodna vrata in čakal...

Čakal sem, da se vrne. Čakal sem, da mu stopim na pot in vzamem, kar ponuja. Čakal sem, da mu plačam. Čakal sem, da tudi njemu omogočim topel obrok. Ni ga bilo. Že dolgo se nisem počutil tako praznega. Poklapan sem se vrnil v kuhinjo. Pizza ni teknila kot bi morala. Premleval sem in imel neznansko slabo vest. Koliko beračev v tem času videvam na cesti, na pločnikih, na ulici, sem razmišljal. Zaviti so v tople odeje, a se še vedno tresejo, žalostno vdani v svojo usodo. Hodil sem mimo in čutil usmiljenje do njih. Mraz in zima jim ne prizanašata. Bog ve, če bodo jutri še tam. A denarja jim nikoli nisem dal. Ne zato, ker ga ne bi imel, ampak zato, ker sem verjel, da si mora vsak človek svoj denar prislužiti, tako kot si ga moram prislužiti sam, kot si ga mora prislužiti vsak odgovoren posameznik.

In danes mi Življenje na vrata pošlje berača, ki je za svoj zaslužek pripravljen hoditi od vrat do vrat, ubogo a še vedno z dostojanstvom in prodajati nekaj, karkoli, da bo lahko preživel naslednjo nočno zmrzal. In jaz na to nisem pomislil. Kje pa, bolj pomembno je bilo, da sem razmišljal o sebi, o tem kako me bo oropal, da sem ocenjeval njegov izgled in razmišljal o tem, kako lačen sem in kako se mi mudi. Prehitro, mnogo prehitro sem zaprl tista prekleta vrata. Želel sem si, da bi se vrnil, da bi se vse zgodilo še enkrat. Vprašal bi me, če imam mamo doma. Jaz bi mu rekel, da je ni, a ga vprašal, čemu jo želi. Potem bi mi verjetno z iskro v očeh pokazal tisto belo vrečo, iz nje povlekel ceneno zapestnico, jaz pa bi jih kupil tri, štiri, deset, celo vrečo...te sanjarije so obvisele v zraku, sedaj, ko je on verjetno že daleč proč, ko doživljal en »ne« za drugim, ena zapahnjena vrata za drugimi. Moj denar je ostal v denarnici in ni bil tam, kjer bi moral biti – da bi dal upanje in mogoče rešil življenje. Zame pomembna in poučna izkušnja. Prisegel sem si, da se to ne bo nikoli več ponovilo.

(Prispelo po E-mailu)