3. Besede so tekle. Dogodki so si sledili in slike so vstajale in se vračale med spomine. Otroštvo, mladost, poroka, diploma, materinstvo, služba, hiša, denar, ločitev, selitev, uspeh, padec. Govorila mu je o praznini, ki jo je gnala vselej drugam, osami, kazni, krivdi, ranah, strahu, boju, upiranju, begu, iskanju nečesa, kar bi še imelo kak smisel, namen..
Stari konj jo je poslušal molče. Ko je končala, se je stisnila k njemu in začutila, da ji je njegova toplota ogrela srce.
»Razumel sem, da si bila zaposlena z reševanjem,« je naposled spregovoril. »Že ko sem iskala svojo pravljico, sem bila odločena, da bom spreminjala stvari, ki se mi ne zdijo poštene. Hotela sem spreminjati, hotela sem, da bi ljudje opazili, kaj je potrebno spremeniti. Pri tem sem jim želela pomagati. Veliko sem naredila zanje in zelo sem se trudila. Še več, borila sem se, vseskozi! Morala bi vendar uspeti, se ti ne zdi?« je povedala Sanja.
»Reševati in delovati modro, ni eno in isto!« je odvrnil konj. »Kadar rešuješ stvari, se ne zmoreš ustaviti, da bi se vprašal - zakaj? Tako nimaš časa za odgovor o tem, kako bi bilo delovanje optimalno.Tako se odrečeš izbiri, resnici in namenu. Reševanje izhaja iz prepričanja, da je lahko vse izgubljeno in da je rešitev mogoča le s skrajnim naporom, bojem, ki ga drugi niso zmožni opraviti zase. Naloga tako postane tvoja in z njo odgovornost - za druge. V tem se skriva past. Vsi ostali se naenkrat zdijo strahopetni, nezmožni, nepripravljeni pomagati. Od tu izvira občutek, da moramo vse opraviti sami. A ljudje se pogosto kažejo take, da stvari opravljamo namesto njih. Zelo pogumen moraš biti, da narediš samo tisto, kar je resnično potrebno, in zelo moder, da prepoznaš, kaj je res treba narediti.«
Sanja je začutila, da jo stiska v grlu. Preplavilo jo je spoznanje, da doslej ni videla jasno. Pustila je solzam, da so sprale bolečino. »Mislila sem, verjela sem, da delam dobro,« je zašepetala.
Stari konj jo je ljubeče opazoval. »Da boš lahko izpolnila svoj namen, moraš prepoznati svoje mesto v veliki zgodbi življenja, vedeti ter razumeti, del česa si! Doslej je bila tvoja vloga preveč samosvoja in tvoj glas ni izpovedoval tvoje zgodbe. Govorila si s ponarejenim glasom tujih zgodb. Zato je zelo dobro, da si ta glas izgubila! Zelo, zelo dobro! Ni vse v delovanju. Mnogokrat je treba znati zgolj biti. Pravico imaš do tega, da zgolj si, brez vsakega boja!« je dejal. Sanja je bila mirna. Spet je začutila, da je popolno spojena s trenutkom in z utripanjem gozda, z začetkom in koncem, s koncem in začetkom. Na misel ji je prišla njena pesem iz gimnazijskih let, ko je zorela njena mladost:
»Trave, bilka za bilko pada.
Jeklena kosa reže počasi, za njo ostajajo prazne vrste.
Danes seno zapiram v krste.
Ne, ne bo pogreba.
Samo travnik nekega otroštva je pokošen…«
Nasmehnila se je spominu in pomislila, da je nemara šele zdaj čas, ko zaključuje svoje otroštvo. Da je to pravi čas, da prideta k njej resnica in namen njene poti.
Pogledala je konja v oči in mu povedala: »Pripravljena sem!«
»Prav,« je odvrnil. »Kaj torej v resnici želiš?« »Nič velikega več,« je odgovorila. »Želim si le biti z ljudmi, ki si resnično želijo biti z mano in bodo voljni slišati, kar jim imam povedati. Potlej naj ravnajo po svoji izbiri. Želim, da se mi vrne moj pravi glas, da bom zmogla z njim pripovedovati o svoji zgodbi in biti svoja pravljica…« »Težko bi rekel, da to ni velika stvar,« je odvrnil konj. »Največje stvari so tako preproste, da jih večina ljudi ne najde. Iščejo zunaj, v svetu, ne v sebi.
Najpreprostejše stvari niso lahke. Pot vase je težka, zahtevna, ker ne omogoča kopiranja, uporabe znanja drugih. Štejejo le lastna izkustva.
Ni bližnjic. Pretvarjanja se ne obnesejo in ponaredki so vselej odkriti. A drugega načina ni. Lahko te ponesem tja, kjer si želiš biti. Tam boš našla svoj glas. A vedi, v tem novem kraju boš morala ravnati povsem drugače. Živeti boš morala znati na svojem mestu in v zgodbi, ki ti jo je namenilo življenje. Vedeti boš morala, kdaj moraš delovati in kdaj moraš zgolj biti. Pred tem moraš najti v sebi tisti prostor, s katerega boš ljudem govorila tako, da te bodo lahko slišali. Morala boš znati dovoliti, da izbiro o svojem ravnanju opravijo sami.« Sanja mu je prikimala. »Torej mi povej, kar moram vedeti, potlej lahko greva!« Stari konj jo je zamišljen pogledal. »Tega, kar moraš vedeti, ti jaz ne morem povedati. Tega ne moreš slišati ali dobiti od nikogar. Potrebuješ lastno spoznanje, izkustvo. Lahko te ponesem tja, kjer lahko pridobiš ta izkustva. A pridobiš jih lahko le sama. Od tam, kamor greva, se ne boš mogla vrniti, dokler ne boš vedela, kaj potrebuješ. Vse, kar moraš za to pot imeti, imaš v sebi. Zaupaj, popolnoma zaupaj v svoje darove! In vedi, nobene potrebe ni, da se na tej poti počutiš sama. Kadarkoli lahko zaprosiš za vodstvo in vselej boš uslišana. Le prisluhniti moraš sporočilom in jih razpoznati. Biti moraš pozorna. Če ti bo sporočeno, da se ustavi, miruj v vednosti, da se bo vse uredilo drugje, na način, ki ga ne zmoreš razumeti. To je del velike zgodbe življenja! Vselej se omeji le na nalogo, za katero si poklicana! To je povsem dovolj. In to je tudi vse.«
Sanja je zaprla oči. Pred njo je torej nova pot. Ni enostavna, pravi njen konj. Nobene bližnjice. Tudi on nima bližnjice zanjo. Vse to, ker želi biti svoja pravljica ? Vprašala se je, kaj naj izbere. Vrnil se je lep občutek večernega gozda, spojenost koncev z začetki, mir. Odprla je oči, povsem prepričana o odgovoru, ki ga je slišala v sebi. Pogledala je svojemu konju v oči in rekla: »Res sem pripravljena na to potovanje. Želim in zmorem postati svoja pravljica!« »Veliko je odvisno od tega, kako se odločimo,« je odvrnil konj. »V jasni odločitvi, ki je usklajena z namenom, je silovita moč naše izbire. Ta moč je tolikšna, da zmore povzročiti vse! Lahko sproži karkoli, ustavi vojne, potrese, vulkane. Večinoma se ljudje te moči ne zavedajo dovolj. Vendar nam je vsa moč na razpolago od trenutka, ko svojo odločitev, svojo zavestno izbiro, postavimo v srce. Potlej s srcem mislimo, dihamo, delujemo, gledamo, slišimo. Delujemo tako, da iz srca prihaja najmogočnejša energija, vibracija ljubezni. Bel sij čiste energije, ki sledi čistemu namenu in temu sledi vse ostalo. Tako pač je!«
Sanja je pomislila na srebrnino luninega sija, na skrivnostno moč, ki premika morske gladine ... Brez napora. »Tako pač je!« je ponovila . Nasmehnila se je staremu konju in se mu povzpela na hrbet. »Pojdiva!« mu je zašepetala v uho in ga objela okoli vratu. In šla sta na potovanje.
Besede so tekle. Dogodki so si sledili in slike so vstajale in se vračale med spomine. Otroštvo, mladost, poroka, diploma, materinstvo, služba, hiša, denar, ločitev, selitev, uspeh, padec. Govorila mu je o praznini, ki jo je gnala vselej drugam, osami, kazni, krivdi, ranah, strahu, boju, upiranju, begu, iskanju nečesa, kar bi še imelo kak smisel, namen..
