To je del iz knjige: TEBI, MOJA DRAGA MAMA, ki bo kmalu zagledala luč sveta in nosi posebno poslanstvo. Samo ljudje odprtega srca jo bodo vzeli za svojo, ker nosi v sebi vsa moja razmišljanja, upanja in tudi strah, vendar me skozi to preiskušnjo spremlja pozitivno razmišljanje in upanje.
Knjiga bo pomagala ženam obolelim za rakom, da bodo dvignile glavo in šle naprej.
********************************

Nekaj dni pred novo dozo kemoterapije natančno 10. decembra je mama ugotovila, da bo izgubila svoje lase.

Z roko je nežno segla skozi lase in med prsti ji je ostal zajten kup las. »Poglej. Sedaj bom pa res potrebovala lasuljo, če hočem med ljudi« je rekla mirno, saj je to izgubo pričakovala. Morda ne tako kmalu, pa vendar.

»Bo ti pa Božiček letos prinesel rutko, za drugi božič pa morda že obisk pri frizerju. Si brala, da so eni gospe zrasli potem kodrasti lasje? Počakaj pa boš videla kakšni bodo, morda boš imela lepše kot jih imamo ostali« sem ji v smehu dejala.
Tisti dan si je želela, da ji jaz lase postrižem na kratko. Tako se ji morda ne bo zdelo, da jih je toliko izpadlo.


To sem tudi storila, pa nisem frizerka, ampak želela je, da to naredim jaz.
In znova je prišel ta 16. december, ko je prišla na vrsto nova doza kemoterapije. Odločila sem se, da bom ostala ta čas z njo v bolnici.
Čakalnica je bila zamorjeno tiha, ko sem tiho vstopila. Skoraj neslišno sem vstopila. Na koncu hodnika sem jo zagledala, sedla je zraven očeta, ki jo je pripeljal. Na glavi je imela zavezano črno rutico z belimi rožicami, ki so se trudile, da vsaj malo popestrile zamorjenost. Njen obraz sem mi je zdel utrujen, bled in zadnji mesec ji je zarisal nekaj novih gubic. Tiho sem prisedla in vprašala, če so že začeli delati.
Ura se je nagibala že krepko proti deseti, ko je končno vstopila zdravnica, ki je bila tisti dan dežurna, da pregleda izvid krvi, ki jo je dala prejšnji dan.
Prisedla sem na levo stran zdravnice, bila je dobro razpoložena in prijazno je odgovarjala na moja vprašanja.
Po končanem pogovoru smo jo mahnili v drugo nadstropje ginekolškega oddelka mariborske bolnice.
Mama je bila dobro razpoložena, pozdravljala je sestre in pokukala je v sobo številka 6 in pozdravila še tiste ženske, ki so še vedno ležale v tej sobi, katero je še pred kratkim delila z njimi.

Očeta sva pustili v čakalnice kjer se je nervozno presedal, se jezil, ker se zamuja.
Vstopili sva v sobo v kateri bolnice dobijo kemoterapijo.

Soba je imela šest postelj, bila je svetla na oknu so bili prilepljeni novoletni motivčki, ki kažejo na to, da se ne glede na vse pribljižujejo novoletni prazniki.

Na postelji pri oknu je ležalo mlado dekle kakih petindvajset let. Mirno je spala medtem, ko ji je v žilo tekla infuzija. Zmaknjeno sem jo gledala in nisem mogla dojeti, da je mogoče, da je življenje tako nepredvidljivo in ta bolezen udari ne glede na to koliko let šteješ.
Lasje so ji zakrivali obraz, ki je bil videti čisto brez barve. Prebudilo jo je piskanje naprave, ki je opozarjala, da se bo tekočina počasi iztekla. Postala je nejevoljna in jezila se je, da vse skupaj tako dolgo traja. Prijazna sestra jo je potolažila naj še malce potrpi, da bo kmalu konec. Prinesla ji je čaj v katerega je pomočila gazo in ji položila na najene ustnice, ki so željno iskalo tekočino.


Topel pozdrav!