Morda včasih ni največjega pomena svoboda zunaj nas, temveč v nas.

Svobodni smo, če se tako počutimo, še bolj če dovolimo to drugim. Prav gotovo je ta beseda za vsakega drugačnega pomena.

Ni nujno, da smo fizično zadržani proti svoji volji; huje je, ko se čustveno in duševno omejujemo.

(Tomaž:) Servus, stari. Zadnjič si mi pa dobro naložil. Seks brez ejakulacije je čista teorija! Sem poskusil, kako bi to šlo, pa je bila totalna polomija. Tale taoistična zadeva zahteva ful ful vaje in samoobvladovanja, če ne še česa drugega.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Če se slona lotiš s fračo, nimaš veliko možnosti, kajne? Očitno se nisi predhodno poučil o tau in negi seksualne energije. Verjetno se brez slehernega predznanja in vaje ne bi lotil krotitve divjega konja. Tu pa ni nič drugače. V spolnosti se skriva ogromna moč, ki je ne moreš obvladati, če ne poznaš njenih mehanizmov in metod, pa tudi skrivnosti. Včasih je potrebno leta ali mesece truda, da doženeš nekaj, kar bi si lahko prebral iz knjige. Zato sem ti priporočil knjigo Mantak Chie, ki bi morala biti obvezno branje, če hočeš upati na uspeh.

Ne, nismo svobodni!

Seveda lahko trdimo, da smo svobodni. Svoja mnenja in prepričanja o naši svobodi lahko delimo z ostalimi posamezniki, vendar pa v resnici nismo svobodni. Naša ujetost je celo znanstveno potrjena.. Nismo samo osebe, smo tudi mikrokozmos v velikem zaporu.

Mnogo ljudi svojo ujetost, svoj zapor mnogokrat prekrivajo s kulturo. Taki ljudje so kulturno zelo aktivni. Mnogi svojo ujetost prekrivajo z ideali, možnostmi v prihodnosti, z religijo in raznovrstnimi oblikami različnih magij.

Je danes takšen dan, da lahko naredim nekaj izlivov svoje duše. Ko sem v dneh, ko moj korak odmeva še bolj hitro in imam včasih občutek, da sem se v enem ovinku celo prehitela. In se za sekundo povprašam, le kam bom z vso to naglico.

Pa samo sebe pomirim, da se bo že vse upočasnilo, da se bo tempo umiril. Le vprašanje ostaja, nekje v zraku.

Ko me vsak dan sprašuje, le kdaj se bo to zgodilo?

Zato kradem trenutke v dnevu tako, da diham bolj globoko in počasneje. Da si na dan vzamem pol ure, da se sprostim v šumenju gozdov in opazujem transformacijo narave. Da se skušam zliti z drevesi, ki potrpežljivo čakajo, da jim pomlad spet nadene zelen obraz.

Včeraj je bil res prekrasen sončen dan in na naši kmetiji se je zbrala zanimiva druščina. Sociolog, poslovnež, kmet, ljubiteljski umetnostni mizar, Indijanec oz. Šaman po duši in znanju, in še nekaj različnih profilov ljudi. Sprožil sem pogovor in ga nekako usmerjal, o svobodi in medsebojnem sodelovanju, ki ga imamo ljudje, ki živimo v tem pretežno s kmetijami posejanem delčku Raja.

V kolikor bi želel nekaj ur pogovorov združiti v nekaj besed bi lahko rekel, na vasi, vsaj v tem našem koncu deluje nekakšna čudovita zrelost in modrost, ki pa je v veliki meri v nasprotju z zakoni ki veljajo v naši družbi. Vsak profil človeka, če vzamem prisotne, pa bi to naše življenje rad po svoje uredil. Hvala tistemu, bili so tudi taki, ki bi popolnoma vsa pravila in zakone takoj ukinili. Mogoče težko za razumeti, ampak stvari bi, v tem primeru, padle na svoje mesto.

Življenje - tako dragoceno, a včasih tako grenko. Le kam nas vodi, kaj nam prinaša? Morda srečo, ljubezen ali samo pogubo? Kdo ve.

Vendar vsak si ga kroji sam po svojih načelih in vrednotah. Vsakdo izmed nas je lahko snovalec svojega življenja. Za to ni potrebno veliko, kanček dobre volje, samostojnosti in poguma. A nekateri žal tega ne zmorejo, so le opazovalci, ki spremljejo kako dobri in uspešni so drugi, se sprašujejo zakaj sami ne morejo imeti vseh teh dobrin, ko pa si jih vendarle zaslužijo. Življenje jim ne predstavlja užitka in radosti, izgubljeni so namreč v krogu lastnih destruktivnih misli, iz katerega ne morejo oziroma ne znajo izstopiti. So ujetniki lastnih misli.

Za današnji dan sem se odločila, da mislim o miru.

O vseobsegajočem miru v nas in okrog nas. Morda zato, ker ga nikoli ni dovolj in si vedno želimo, da bi obstajal, tako v naši zavesti, ob vseh stikih z ostalimi ljudmi in navsezadnje tudi na celotnem svetu.

Zato sem danes ZA mir.

Vedno se je potrebno osredotočati na pozitivno v smeri besede, misli, dejanja miru, ki ga nameravamo tisti dan izvesti, torej, da ne rečemo nisem sovražna/sovražen..temveč sem za mir, sem mirna, miren...NE sem proti vojni, temveč sem ZA mir.

Zadnje zatočišče človeka je njegova misel. In če ta temelji na zdravem razumu, ti to zatočišče nudi vsaj dostojanstvenost, če ga že ne moreš pojesti ali si z njim kupiti klobaso. In prav zdrav razum se človeku spodnaša skozi dogme, religijo, tradicijo in še z vrsto stvari s skaljenim razumom, ki jih neusmiljeno podpihujejo religija, mediji, politika, žal tudi znanost.

Dobro in zlo je že ena od stvari, ki jo je človek sprejel kot neispodbitno dejstvo. Pa je temu, namreč, da v osnovi obstajata dobro in zlo, res tako?

(Tomaž:) Zdravo, stari. Moram ti povedati, da mi je najin zadnji pogovor ful pomagal. Spremenil sem prepričanje, da me na vsakem koraku ogrožajo bacili in virusi in da moje telo ni kos boju z vso to nesnago. In veš, kako sem zdaj drugače razpoložen do svoje odpornosti! Prej je kdo le omenil kako virozo in jaz sem že fantaziral, da se bo zdaj verjetno kaj lotilo tudi mene, ker je okrog mene že toliko bolnih.

(starec:) Pozdravljen, mladi mož. Vesel sem, da si spregledal nekaj pasti, ki si jih nastavljamo sami. Če malo pomisliš, je z boleznimi povezanih kopica običajnih izjav, ki nam rušijo imunski sistem. Veliko je ljudi, ki se slabo počutijo takoj, ko v biovremenski napovedi slišijo, da bo vreme slabo vplivalo na počutje ljudi. Ob takšni informaciji prav prežijo, kdaj bodo opazili na sebi prve znake.

Torej, sedaj točno veste, kaj si želite od vesolja. Prebrali ste vse knjige, poslušali predavanja in razumete ta proces. Tudi predstavljate si lahko scenarij svojega idealnega življenja v živih barvah. Samo ena stvar vam še leži na srcu – to je, da ste še daleč od uresničenja svojih sanj in povzroča dvome in strah. V resnici si želite vedeti, kako dolgo bo trajalo, da boste dosegli svoj cilj. Samo vaša intuicija pozna ta odgovor, zato se boste morali poglobiti vase.

Vendar morate pred tem vedeti še nekaj. Vaš cilj bo sledil naravnem vzorcu kjer mu vladajo določeni zakoni (to velja za vse ljudi). Veliko ljudi nikoli ne doseže svojih sanj, saj pozabijo, da zakon privlačnosti vedno dela za njih.

Brez pretiravanja lahko rečemo: ČLoveštvo postaja malodušno. Ker živimo živimo in dihamo v zastrupljeni atmosferi, je razumljivo, da to velja tudi za druga naravna kraljestva. Z nami vdihujejo strupene vplive popolnoma gnilih in propadlih etrov in onostranskih-astralnih žarčenj tudi rastline in živali. Izgleda, da se ta psihična poguba samo še povečuje in izgleda da temu ne bo nihče ušel. Predvsem pa je prizadeta mlajša generacija in ta pritisk bo vedno močnejši.

Priče smo, kako se v našem času vedno bolj širijo takoimenovane "duševne bolezni". Na prvem mestu je zagotovo stres. Stres biča vedno močneje. Stanje je po zadnjih podatkih že kar alarmantno. Občutki, čustva in bolečina niso zaznava našega telesa, tmeveč so povsem duševne narave.

Profesor je prinesel v svoj kabinet lončnico in jo postavil na okensko polico. Čez nekaj dni je roža vzcvetela in profesor je posodo, v kateri je bila cvetlica vsajena, obrnil tako, da je cvet gledal v prostor, da bi ga lahko občudoval med svojim delom. Toda cvet se je kmalu obrnil nazaj proti svetlobi.

Profesor je lončnico znova in znova obračal proti svoji delovni mizi, ta pa je vedno znova obračala svoj cvet proti svetlobi.

Koliko sem močen, včasih bolj, včasih manj. Pomembno je, da me drugi vidijo, da sem močan. Joj, bojim se, da jim ne bom všeč, da bom naredil kakšno napako, da bom kaj slabo naredil ali narobe rekel. Morda se bom nerodno in neotesano obnašal. Ali bom zmogel? Ali bom znal? Bom dovolj dober, lep, sposoben, privlačen, pameten,...?

To so vprašanja, s katerimi se je vsak od nas že večkrat srečal. Ne, ne bom priznal, jaz že ne. Ja, ja, le priznaj si človek, sebi, ne drugemu, drugi ni pomemben tako kot si ti. Drugi ima svojo resnico, lahko misli o tebi, da si slab, neotesan, nesposoben, grd, neprivlačen, neumen in kaj vem še kaj slabega.

Pri nas doma se že čuti praznično vzdušje, čeravno smo šele v začetku decembra. Sklenili smo, da se letos ne bomo obdarili z dragimi darili, ampak smo si obljubili, da bomo preostanek dni, ki nas še loči do novega leta, izkoristili za to, da si bomo radi vzeli čas drug za drugega ter si izkazali čisto vsakdanje pozornosti.

Petletna Maja, prava mala gospodična, ki se najraje zadržuje v kuhinji in me opazuje pri raznih gospodinjskih opravilih, me je prosila, če mi bo lahko pomagala napraviti vanilijeve rogljičke in z ročnim strojčkom izdelane kokosove kekse. Njene dobre volje sem se razveselila bolj kot če bi slučajno zadela glavni dobitek pri igranju Lota (to pa ni izvedljivo, ker nikoli ne kupim srečke!).

Usedla sem se k pisanju božično – novoletnih voščil. Tako kot še vsako leto doslej sem tudi letos zelo komplicirala. Še najmanj težav sem imela z izbiro voščilnic, ki sem jih seveda kupila, čeprav sem jih sprva nameravala izdelati lastoročno. Pazila sem le, da ne bi bila preveč kičasta in osladna pri izbiri motivov. Nisem se kaj dosti ozirala na cene, ampak sem bolj gledala na to, ali bom našla kaj takšnega, kar ustreza mojim pričakovanjem in mojemu okusu.

Trši oreh pa je bila izbira primernega voščila. Sprva nisem imela navade pošiljati serijsko sestavljenih voščil, čeprav bi bilo to še najbolj praktično. Tako bi želeno voščilo samo ali prepisala ali razmnožila in poslala vsem enako vsebino. Vendar se mi tak način ne zdi najbolj fer do prejemnikov, ki jih sploh ne gre metati vseh v isti koš, saj imamo ljudje zelo različne okuse. Ker ponavadi pišem več prejemnikom, se kaj hitro naveličam ponavljanja enega in istega vzorca, iste vsebine, pa tudi samo sebe hočem prisiliti k malce učinkovitejši kreativnosti.

Diamant je idealna prispodoba za pritisk in stres, ki ga vsak dan doživljamo. Včasih nam gre vse narobe v življenju, takrat pa lahko pokažemo iz kakšnega testa smo.

Diamanti se naredijo samo pod pritiskom
Ko se nam vse podre, imamo pravzaprav odlično priložnost, da se izkažemo. Težki izzivi v življenju so lahko pokazatelj, da lahko začnete iskati svoje notranje odlike – svoje diamante. Ko začnemo na izzive v življenju gledati s strani priložnosti, pridobimo moč in jo odvzamemo ljudem, okoliščinam ali usodi.

Jaz sem SVOJ LASTEN DOM in kar je zunaj mene, je znotraj mene.
Vse moje projekcije krivde in strahu, ki jih ustvarim proti dejanjem drugih ljudi, so pravzaprav proti meni. Jaz sem tisti del sebe, ki ga tam zunaj ne maram. Edini način, da se osvobodim, je, da odpustim. Ali bi kdajkoli obsojal svoje brate in sestre, ki so ‘jaz’? Ni izjeme k tej resnici. Vse sovraštvo na tem svetu je pravzaprav klic k ljubezni, tako lahko ljubim tisto, kar ‘mislim’, da vidim, tako da temu odpustim.

Skozi odpuščanje spreminjam cel svet. Majhno dejanje odpuščanja nekomu bo povzročilo valovanje v večnem SEDANJEM trenutku skozi vse ‘časovne linije’. Moje duhovno prebujenje je v tem, da izstopim iz časa, tako da izberem odpuščanje in da spoznam, da ni nikogar tam zunaj, ki je naredil karkoli narobe, da bi ga moral obsojati.

Ameriški farmer je bil na robu propada. Zemljo je prizadela katastrofalna suša. Pridelek na polju se je sušil, v vodnjakih je zmanjkalo vode. V tej stiski se je pogodil z veliko naftno družbo, ki je domnevala, da so pod njegovimi polji ležišča nafte. Po pogodbi bi kmet začel s poskusnimi vrtinami na stroške naftne družbe. Če bi kmet našel nafto, bi mu pripadal visok odstotek dobička od črpanja in prodaje. Če pa nafte ne bo, mu bo propadla še tako skromna žetev.

Kmet ni imel nikakršne izbire. Globoko je zabredel v dolgove in iskal je rešitev. Na svoje veliko začudenje je v nekaj mesecih vrtanja prišel do nafte.

Iz smešne gledališke igrice - Opis sebičnega miru.

Dekle pravi, ne najdem smisla življenja v tem svetu, grem do puščavnika, on mi bo pomagal. In se odpravi.
Pride do njega in mu začne na glas tožiti o svetu in vsem. Puščavnik pa začne tarnati: Že leta leta ohranjam mir, le kdo mi je poslal to kričečo babo, kdo jo bo poslušal in prenašal.

Glede nesebičnega miru.
Človek, ki se ni niti sam odločil, da bo puščavnik, ki ne išče takega miru, kjer bi rad prilagodil vse sebi ali ne dela umetnega miru, ker ga je tudi ohraniti nemogoče, ter dozori v spoznanju, da to ne gre, najde vsaj drobec nekega drugega miru in če ga z vsem veseljem tudi prav uporablja, se v njem naseli in utrdi.

(Vprašanje: Trudim se, da bi svojo partnerko ljubil brez strahov in pričakovanj, vendar ugotavljam, da kljub temu, da druge lahko ljubim brez strahu, nje ne zmorem ljubiti na ta način.)

Ljubezen in strah se izključujeta. Ne morete hkrati ljubiti in se bati. Kot tudi ne morete se bati in hkrati ljubiti. So trenutki, ko ljubite svojega partnerja. To so trenutki, ko ga želite podpirati. Veselite se njegove rastoče moči. Njegova ranljivost v vas zbudi najbolj ljubečo skrb. Takšni bi naj bili drug z drugim. Naravno je ljubiti.

So pa tudi trenutki, ko ste prestrašeni. Bojite se, kaj bo rekel ali naredil, ali kaj boste vi rekli ali naredili. Želite ostati skupaj z njim in bojite se, da se bosta ločila. Bojite se, da mu ne boste mogli dati tega, kar potrebuje, ali da on tega ne bo mogel storiti za vas.

Tik pred koncem leta praznujemo največji praznik, praznik luči, hkrati pa tudi največji družinski praznik v letu.

Nemogoče je, da nas ne bi zajele zunanje priprave, kajti povsod se srečujemo s predbožičnimi znaki. In vsako leto se zdi, kakor da bi prejšnje hoteli prekositi z obilico luči. Morda pa se vedno bolj zavedamo, da se nas ob tej zunanji in neutrudni prizadevnosti polašča neznanski pritisk, da bi izpolnili normo, in v nas zbuja nemir. Otroci imajo rdeča lička zaradi veselega pričakovanja, odrasli pa večinoma zaradi stresa.

Ta nemir išče med vsemi temi lučmi in pesmimi tisto edino luč, ki nas lahko raszsvetli, ki lahko v našem srcu ustvari blagost in milino ter ozdravi našo notranjo osamljenost in otrdelost, ki odpravi"mraz noči".

Ne obstajajo negativna čustva; poznamo pa čustva, ob katerih se ne počutimo dobro. Zaradi njih vemo, kdaj je čas za spremembo.

Pred kratkim je bil moja stranka gospod, ki se je moral soočiti s tem, da ga je zapustila žena. Imel jo je zelo rad. Na začetku je bila njegova bolečina tako huda, da ni mogel ne jesti, ne spati; počutil se je brez energije in volje do življenja. Zjutraj se je težko spravil iz postelje, da bi odšel v službo.

Tam se je vsaj malo zamotil. Zvečer, v praznem domu, pa se ga je polaščala huda žalost. Odšel je k zdravniku, ki je v njegovem stanju prepoznal simptome depresije in mu predpisal antidepresiv. Bolečina se je omilila, občutek praznine pa je ostal. Gospod je pomoč začel iskati tudi drugje in tako sva se srečala.

Mravljinci v rokah - sindrom karpalnega kanala - SCC

Če vam ponoči mrtvijo roke, čutite bolečin ali mravljinčenje prstov na roki imate po vsej verjetnosti tako imenovani sindrom karpalnega kanala.
Sindrom karpalnega oziroma zapestnega kanala (SCC) prizadene zapestje in roko. Kadar se vnamejo tkiva in ostale strukture, ki potujejo skozi  karpalni kanal, lahko nastane kompresija oziroma stisnjenje živca. Posledice so mravljinčenje prstov in roke, občutek olesenelosti v roki in/ali bolečine, ki se lahko pojavljajo v celi roki. Običajno je več mravljincev in bolečin ponoči, pri nekaterih se mravljinčenje pojavlja tudi čez dan.

Bolečina je včasih tako huda, da bolnika prebudi iz spanja. Če s prizadeto roko dela nepravilno oz. jo preobremenjuje, se težave še poslabšajo. Lahko pride do izgube moči v mišicah dlani, največkrat v mišicah palca in prijemanje predmetov postane vse bolj oteženo. Če je živec stisnjen dlje časa, lahko določena živčna vlakna odmrejo. Pri takšnih težavah je potreben kirurški poseg.