Tišina je sestavni del komunikacije. Sama po sebi je nevtralna, pozitiven ali negativen pomen ji da šele kontekst. Če sklepamo po slovenskih pregovorih, za nas tišina največkrat odraža prikrite težave, ki jih ne znamo ali ne želimo reševati.

Odsotnost komunikacije je lahko vrhunec medosebne skladnosti, lahko pa se čez odnos razširi strupeno kot gangrena in uniči živo tkivo ljubezni in zaupanja. Navade vzpostavljanja odnosov brez pristne komunikacije se pogosto dedujejo iz generacije v generacijo. Mnogo ljudi drugačne komunikacije niti ne pozna. Tudi zato, ker o njej prepogosto molčimo.

Strokovnjaki že leta opozarjajo, da imamo Slovenci slabo razvito kulturo komunikacije, tako znotraj poslovnega sveta, kjer prispeva k pomanjkanju občutka za timsko delo, kot v okviru »reševanja« psiholoških težav z molkom in vase obrnjeno agresivnostjo, ki nas vodi na vrh samomorilnosti.
Prim. Gorazd Vojteh Mrevlje, dr. med., psihiater in psihoterapevt s Kliničnega oddelka za mentalno zdravje na Psihiatrični kliniki Ljubljana, je ocenil kakovost komunikacije pri Slovencih »kot slabo, ker se ne zmoremo in ne znamo konstruktivno skregati in reševati probleme, ne da bi jih razširili na druga področja, zlasti osebna, ker smo v komunikaciji pogosto nevljudni, neprijazni in nestrpni do drugega, ker nam manjka humorja, dobronamernosti in upoštevanja različnosti, ker nas vse preveč in prehitro ogroža«.

Nacionalni komunikacijski vzorci se oblikujejo skozi dolgo zgodovinsko obdobje in prenašajo iz generacije v generacijo. To ne pomeni, da so večni, mogoče jih je spremeniti. Če obstaja želja po tem. Dr. Mrevlje namreč opaža, da pri nas tako imenovani sovražni govor celo pridobiva domovinsko pravico in se širi na vse več področij našega komuniciranja.

Vpliv molka na razvoj otroka
Neustrezna komunikacija se začne v družini. Morda se zdi po napornem dnevu naravno sesti za televizor ali računalnik, morda se zakonca, ki nista v dobrih odnosih, raje umakneta v tišino, kot da bi se prepirala, vendar za otrokov razvoj to niso nevtralne okoliščine. Dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete, je pojasnila: »Človek je družbeno bitje in dojenček že v prvih tednih po rojstvu vzpostavlja socialno interakcijo z osebami okoli sebe: obrača glavo za človeškim glasom, 'pogovarja' se z gibi telesa in gestami. Do približno petega leta starosti se govor zelo hitro razvija, tako s količinskega kot kakovostnega vidika, zato v tem času otrok še posebno potrebuje obilico govornih spodbud in občutljivo odzivanje na svoje pripovedovanje, spraševanje ali razlaganje. Umik staršev v 'tišino' pomeni odvzetje modela, ki ga otrok rabi, ko se uči govora v najširšem pomenu besede. Posebno pomemben model je odrasla oseba, na katero je otrok čustveno navezan, saj mu odpira vstop v vrstniške skupine in širše socialno okolje – v prostor medsebojnega sporazumevanja, pogajanja, dogovarjanja, posredovanja informacij, opisovanja čustev, odnosov, povezav... Naložba v otrokov zgodnji govorni razvoj je ključnega pomena tako za razvoj otrokove socialne kompetentnosti kot razvoj mišljenja.«

Verbalno nasilje
Verbalno nasilje si marsikdo predstavlja predvsem kot zvišan ton, ki ga nekateri šovinistično pripisujejo »balkanskim narodom«, ob tem pa sosedom neslišno ignoriranje velja za kulturno sprejemljiv vzorec kaznovanja. Tudi kadar doseže skrajne razsežnosti, kot v primeru matere, ki je več mesecev ignorirala svojega najstniškega sina in s tem zaznamovala njegovo samopodobo. »Molk staršev je lahko nasilje. Otroku lahko posreduje zelo negativno sporočilo, na primer, da ni vreden, da govorijo z njim, da ga nimajo radi, ga ne sprejemajo in ne upoštevajo njegovih stališč, čustev in želja. Ker ignoriranje vsebinsko ni dovolj jasna komunikacija, lahko daje otroku občutke krivde in informacijo, da je z njim nekaj narobe. To lahko negativno vpliva na njegov občutek lastne vrednosti in zaupanja v odrasle. Posebno če traja dlje časa, lahko povzroči občutke zapuščenosti in nesprejemanja ter v otroku povečuje napetost,« je pojasnila Nada Hribar, klinična psihologinja iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani.

Tišina je lahko konstruktivno vzgojno sredstvo, lahko pa je znamenje nemoči staršev, meni sogovornica. »Starši lahko molčijo, ko sami težko spregovorijo o določeni temi, ali pa molk uporabijo kot vzgojno sredstvo, da pokažejo svoje nestrinjanje. Ignoriranje je ena od oblik neuspešne komunikacije.« Po njenih izkušnjah večina staršev odkrito izraža svoja vzgojna načela, toda problem ni zanemarljiv.

Gluha tišina
Že naučenih vzorcev praviloma ne preverjamo in ne menjamo. Neustrezna komunikacija se lahko, kljub razpoložljivosti psiholoških in socialnih služb, prenaša skozi generacije, saj mnogi ne razpoznajo, da je njihov način sporazumevanja oblika nasilja. Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, opaža, da je molk med odraslimi pri nas »zelo pogosta oblika psihičnega nasilja. Kadar svoje jeze in nemoči ne znamo izraziti drugače, uporabimo ignoriranje in tišino. Konflikt razumemo kot nekaj ogrožajočega, kar se konča z zmago ali porazom, ne pa z dogovorom. O reševanju konfliktov smo ljudje pravzaprav zelo slabo poučeni.«

Opozorila je, da žrtev ignoriranje težje prepozna kot nasilje in se ustrezno odzove, »zlasti, ker ga ljudje pogosto pojasnijo kot dobronamerno – raje te ignoriram, kot da bi te prizadela«. Dejala je, da je tovrstna tišina za sogovornike naporna, saj jih sili v ugibanje o tem, kaj oseba misli in čuti. »Ljudje se začnejo pretirano ukvarjati s tem, kaj čuti partner, da ga ne bi razjezili, s tem pa sprejmejo odgovornost za preprečevanje nasilja nase, čeprav vemo, da je vsako nasilje odgovornost povzročitelja, ne žrtve.« Ignoriranje je včasih oblika iskanja pozornosti, drugič pa kaznovanja. »Kaznovanje z molkom je zelo razširjena oblika nekonstruktivnega reševanja konfliktov. Njegova moč je v tem, da si žrtve pogosto ustvarijo veliko strašnejšo podobo jeze, kot je v resnici.«

Patološka tišina
Včasih tišina prestopi bregove običajnega molka in posameznika ostro loči od okolice. Nekega dne se je Jasmin (ime je izmišljeno) odločil, da ne bo več govoril. Njegova okolica je v tem videla resen problem, morda bolezen, on pa se je prav dobro počutil, le plehkim pogovorom se je želel izogniti in si prisluhniti tistemu, česar se ne sliši, ko govorimo. Pesniška duša. Besede mu je nekaj mesecev kasneje vrnila ljubezen do dekleta, s katero je želel deliti svoja najgloblja občutja. Toda tišina je včasih resnično patološki odmik od sveta. Kdaj?

Dr. Mrevlje je odgovoril: »Predvsem kadar je odraz slabega počutja posameznika. Lahko je eden prvih znakov depresije. Patološko je lahko tudi, če z dolgotrajnim molkom nekoga kaznujemo, ga ignoriramo in ne upoštevamo. To v življenju najbolj boli. Molk in tišina v odnosu do tistega, ki naj bi ga imeli radi in on nas, nista nikoli nič spodbudnega in na dolgi rok pripeljeta do patologije v odnosu.« Poudaril je, da za odločitvijo, da bo človek umolknil, stojijo različni razlogi, zato je tudi sporočilo molka vsakič različno.

Slovenski reki in pregovori o tišini:
Srečneje živi, kdor o svoji sreči molči.
Ti njega s kruhom, on tebe z molkom.
Kdor molči, devetim odgovori.
Kdor ne dela, naj molči.
Velike bolečine so neme.
Kdor v jezi in žalosti molči, nikdar dolgo ne živi.
Koristi ni, če mlin stoji in jezik molči.
Kdor jezika špara, kruha strada.
Uboga hiša, kjer koklje pojejo in petelin molči.
Ko ljubezen govori, razum molči.
Znanje molči, neznanje kriči.
Tiha reka bregove dere.
Molk je zlato.
Dosti besed dosti dobrega ne pove.

Maša Gedrih
Vir: Revija Nika
www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nika