Boštjanu je postajalo mrzlo, ko je sedel na dvorišču v snegu. Ni imel obutih škornjev, ni jih maral, res je tudi, da jih ni imel. Tanki copati, ki jih je nosil, so bili preluknjani in pred mrazom ga niso kaj prida varovali. Boštjan je tako sedel že kakšno uro. In bolj se je trudil, manj idej se mu je utrnilo, kaj bi lahko podaril mami za božič.

Zmajeval je z glavo in razmišljal: “Nima smisla, tudi če se spomnim kakšnega darila, nimam denarja, da bi ga kupil.” Odkar mu je pred tremi leti umrl oče, se je petčlanska družina le stežka prebijala iz meseca v mesec. Kljub temu, da se je mama trudila, delala je celo v nočni izmeni, v bolnišnici, denarja ni bilo nikoli dovolj. Vendar so pomanjkanje denarja in materialnih dobrin nadomeščali z ljubeznijo in družinsko harmonijo.

Krona vesolja si, tam daleč je dom tvoje duše. Utelešen si po lastni volji, tvoji bivanje je tvoj izbor, samo da si pozabil, ali so ti izbili iz spomina. Vzorce drugih in svoje lastne si sprejel in si njihov ujetnik.

Razum, tvoj sovražnik te dela nesrečnega, z občutkom da si več kot drugi. Starši in bratje in sestre so zgolj duše, samo da so ti vcepili vzorec pripadnosti, da je moč manipulirati s tvojimi čustvi. Vse duše tega sveta so tako kot ti samo Duše, ne pa boljši in slabši ljudje.

Predstojnica samostana je nunam pogosto pripovedovala zgodbe. Nekega dne je prišla iz mesta in jim povedala, kaj je videla.

"Mačka je ulovila miš. Prijela jo je za vrat in uživala v trzanju tresočega se telesa. Naslajala se je v strahu, ki ga je čutila med zobmi. Popustila je prijem in počasi položila malo bitje med prednje tačke. Miš je najprej hlinila nemoč in negibno ležala, potem pa je z zadnjimi močmi skočila naprej in hotela uiti.

Mačka je igrivo poskočila, ji zarila kremplje v hrbet in jo potegnila nazaj k sebi. Potem jo je izpustila in spet prijela, dokler miš ni bila preveč izčrpana, da bi še poskušala zbežati. Mačje tačke so jo še nekaj časa premetavale sem ter tja, kot da bi govorile: 'Daj no! Kaj se nočeš več igrati? Pa ravno zabavno je postalo.' Na koncu je od miši ostala le še negibna mehka kepica dlake, kosti in mesa.

»Če me želiš spoznati, potem me vsaj poslušaj in se pogovarjaj z mano, če že nočeš prebrati mojih najljubših knjig.

Ne postavljam ti nemogočih pogojev, niti se ne precenjujem, če še vedno oklevam in ne storim usodnega koraka.
Če res želiš najboljše zame, potem te prosim za potrpežljivost in prizanesljivost. Daj mi dovolj časa, da dozori prava odločitev.

Piše: Nara Petrovič

Šesti dan bivanja na Irskem se mi zdi, kot da sem tu že celo večnost … toliko tega se je zgodilo! Gostoljubje Ircev je res izjemno. Prav veliko dežele še nisem videl, do zdaj sem si lahko privoščil le en sprehod po Dublinu in obisk veleposestva Townley Hall nedaleč od Droghede, kakih 70 km severno od prestolnice.

Kontrast med obrobjem gozda, od koder sem prišel iz Slovenije, in velemestom, kakršno je Dublin, je pretresljiv. Pa še pri bogataših živim, ki se vozijo v dobrih novih avtomobilih in živijo v ogromnih razkošnih hišah ter imajo jahte in obilo razkošja. Zame je to povsem druga realnost. V trenerki se ne počutim najbolje med kravatami … Prav tako mi je težko hoditi bos v šolo, kjer so vsi moški v pološčenih čevljih, ženske pa v visokih petah; kjer je povprečna starost študenta okrog 45 let, če ne več; kjer je učenost enakovredna polni glavi informacij in sledenju tehnik tega ali onega.

Jane se je poslušalcem prijazno nasmehnila, nato pa sedla za klavir. Nekaj časa je molče gledala v vence belih in rdečih nageljnov, potem pa odločno odigrala uvodne takte ter zapela.
Dvorano je napolnil globok in krasen glas.

Poslušalce je zajela spoštljiva tišina. V tej tišini je bil vsak zlog oblikovan tako mehko in ljubko, da so še tisti, ki jim je bil svet glasbe deveta dežela, začutili nekaj takega kot pobožno ganjenost. Tisti, ki so bili zmožni globljih doživetij, pa so kar zadrhteli ob čaru te pesmi:

Vsi smo se že kdaj soočili s stvarmi, ki nam niso bile povšeči, a smo jih morali opraviti. Seveda bi bilo idealno, če bi imeli na izbiro samo stvari, v katere se radi poglabljamo.

A včasih naletimo na kak trd oreh, neljubo opravilo, kateremu se ne moremo izogniti. Pridejo dnevi, ko se nam zdi, da po nepotrebnem zapravljamo energijo, da ni učinka, itn. Ampak te “nebodigatreba” stvari lahko spremenimo v prijetne, zgolj z nekaj preprostimi prijemi.

Joel Spolsky pravi, da ima vsaka služba, vsako dejanje, svoje dolgočasne trenutke. Trik leži v motivaciji samega sebe. Dejanje, nalogo bomo opravili bolje in hitreje, če bomo uživali v samem procesu izvajanja.

Vprašanje, ki je v zadnjih dneh kar povsod v ospredju. Ljudem se dogaja. Kar je bilo potlačeno, hoče na svobodo, kar smo odrivali na stran, se vrača z dvojno močjo. Ko že mislimo, da je vse prav, nas preseneti kakšna nova, drugačna informacija in nam spet da misliti: kaj je zdaj to?

Kakorkoli se trudimo, da sledimo sebi in svojemu srcu, kakorkoli čutimo, da delamo dobro in soustvarjamo lepši svet, vedno bolj moramo biti potrpežljivi, vedno bolj zaupati, da je vse prav, da se stvari kljub vsemu le sestavljajo tako, kot je v najvišje dobro prav vsakega posebej in vseh skupaj.

Drejček, To Je ZATE!

ČE BI TE LAHKO ŠE KDAJ OBJELA,
OBJELA BI TE KOT ANGEL SVOJEGA BOGA,
OBJELA BI TE KOT MATI SVOJEGA OTROKA.
ČE BI TE LAHKO ŠE KDAJ OBJELA.

Bilo je v začetku meseca maja tega leta, ko se je obnovitvena rehabilitacija pričela odvijati s polno paro. Andrej je imel določen termin šele septembra, a globoko v sebi sem imela zelo čuden občutek. Prej slab kot dober. Zato sem stisnila zobe in napela vse moči, da sem v Ljubljani, na Društvu distrofikov Slovenije, in tukaj, v Izoli, s priprošnjami uredila vse potrebno za premik Andrejeve rehabilitacije iz septembra v maj. Najlepši mesec.

Prvi sončni žarki so luščili iz megle vrhove gora, ko so Nagličevi že sedeli pri zajtrku. Vsak je imel pred sabo latvico s koruznimi žganci in mlekom.

Med tem, ko so zajemali, so jim pogledi uhajali skozi okno proti gozdu, po katerem se je razlivala sončna svetloba, da je ves prepoln pestrih jesenskih barv zažarel v vsej svoji lepoti. Po zajtrku sta otroka pospravila mizo. Punči je odnesla posodo v pomivalno korito, Matjaž pa je zložil bel prt in ga zamenjal s pisanim.

Ko je bilo to opravljeno, sta si oblekla vetrovki in si nadela stara klobuka, ki sta bila tu nepogrešljiv del njune garderobe. Vzela sta košari, ki jima ju je pripravila mama, in odšla v gozd po štorovke. Čez dobro uro sta se že vrnila zardela in nasmejana s polno košaro gob. Tako sta ta dan sama poskrbela za okusno kosilo in bila na to nemalo ponosna.

Zgodba Rigoberte Menchu´ Nobelove nagrajenke za mir, ki se že leta in leta bojuje za reveže in obrobneže, zlasti pa za staroselska ljudstva na planetu.
Z nakupom njenih del, bo avtohtono prebivalstvo Amerike prenešalo svoja bogata sporočila do belega človeka in morda zaživelo  življenje izven obrobja...Pomagajmo drug drugemu.

Zgodba o Palu de Hormigu

Gospod Pablo de Hormigo se je prebudil žalosten. Ni imel razloga za žalost. Jutro je bilo čudovito, druga drevesa so se pretegovala, zadovoljna s svojimi listi in vejami, veverice so skakljale z veje na vejo; ptiči so najavljali sonce in so prepevali že pred zoro, kakor da bi bil vsak dan praznik. Gospod Pablo de Hormigo ni imel razloga za žalost, pa vendar se je zbudil žalosten.

Neko dekle je na velikem letališču čakalo na polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko piškotov. Sedla je v čakalnico, da bi lahko v miru brala.

Poleg nje je sedel mož, ki je odprl revijo in tudi začel brati. Ona je mirno brala in si postregla prvi piškot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je:"Kako je nesramen. Če bi bila bolj odločna, bi mu eno prisolila, da bi si zapomnil za vedno."

Prejšnji dan me je mlada oseba vprašala, kako se počutim biti star. Bil sem osupel, kajti nimam se za starega. Po videnju moje reakcije, ji je postalo nenadoma nerodno, ampak sem razložil, da je bilo zanimivo vprašanje in ga bom premislil in ji sporočil.

Stara leta, sem se odločil, so dar.

Zdaj sem verjetno prvič v mojem življenju človek, kakršen sem vedno hotel biti. Ah, ne moje telo! Včasih obupam pri svojem telesu, gube, viseče oči in povešena rit. In pogosto sem osupel ob tem človeku, ki živi v mojem ogledalu ( ki izgleda kot moja mama!) , ampak se ne mučim dolgo s takimi stvarmi.

Jože Štiglič je imel dvoje strasti: cvetličarstvo in geometrijo. Delal je svojih osem ur v prodajalni elektronike in ves preostali čas preživel doma. Pohajkovanje po gostilnah ga ni zanimalo, pa tudi izleti v hribe ne. Najraje je bil doma. Ob lepem vremenu je obrezoval živo mejo, pulil plevel z gredic tulipanov in gnojil vrtnice. Ko je deževalo, pa se je zavlekel v svojo sobo in proučeval geometrijske like. Verjel je, da je možno narisati kompleksen, simetričen lik, ki odraža bistvo narave, resnico, Boga.

Edini prijatelji v tem iskanju so mu bili nageljni, gladiole, lilije, narcise, forzicije, astre, hiacinte, rododendroni in vsi drugi oblački barv med zelenjem. Zgodaj spomladi se je hitel pogovarjat z narcisami. Malo kasneje je svoje teorije delil s tulipani in nageljni. V poletnih mesecih je radostno skakal po vrtu in se veselil skupaj s pisano množico cvetičkov in cvetov. Jesen je bila zanj žalostna, saj mu je z vrta počasi odnašala radost. Njegove najboljše prijateljice, vrtnice, so z njim pretrpele novemberski mraz. Velikokrat je s toploto dlani topil ivje na njihovih žametnih lističih.

Angel brez kril je stopil z oblaka na zemljo in se napotil med ljudi. Rekel jim je: "Poglejte me, angela, prišel sem oznanjat Božjo besedo."

Ljudje so hodili naprej in se niso ozirali na samozvanega mesijo. Nič čudnega; v parku nedaleč stran je bilo že petdeset Jezusov in Marij, ki so jih vsak dan klicali k sebi.

Angel je hodil naprej in nagovarjal ljudi. Nihče ga ni poslušal.

"Beži stran, tečnoba! Saj zmorem sam!" ga je grobo odvrnil neobrit pijanec, ko mu je angel poskusil pomagati, da se dvigne iz jarka.

Angel brez kril je hodil naprej in nagovarjal ljudi. Nihče ga ni poslušal.

Ko se je večina predajala sladkim sanjam, se je ob četrti uri zjutraj poln avtobus mladih odpeljal morju naproti. 4. avgusta smo namreč animatorji letošnjega enotedenskega oratorija in nekateri avtorji člankov, ki jih prebirate v Mariji na jezeru odšli na izlet na največji otok v Jadanskem morju, otok Krk.

Kljub temu da je bilo jutro mrzlo in nebo polno oblakov, ki so naznanjali vse prej kot lepo vreme, pa nas je ob prihodu v Punat že pričakalo sonce in nekoliko toplejša klima kot smo je vajeni doma. Medtem ko se je domači kaplan odpravil proti marini in se dogovoril za vkrcanje na ladjico, smo si ostali pretegnili noge po štiriurni vožnji ter se malo sprehodili ob obali.

Zjutraj ležim v postelji. Počivam po dihalnih vajah Naenkrat nad menoj meglica. V meglici se prikaže obraz JEZUSA KRISTUSA. Premikajo se ustnice. Razumem, kaj mi govori: »Sporoči papežu, da ukine celibat!« Nato vse izgine. Trajalo je samo trenutek.

Skočim pokonci. Moja prva misel je bila: »Kako naj to sporočim papežu?« Ves dan in še naprej se ukvarjam s tem vprašanjem. Kristus, težko nalogo si mi dal. Do papeža priti, četudi le pismeno, ne bo lahko, saj ima močne barikade v svojih predpostavljenih.

Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam kako zaspiš, bi te pokril mnogo bolj nežno in molil bogu, da čuva tvojo dušo.
 
Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata, bi te objel, poljubil in poklical nazaj za še en objem in še en poljub.
 
Če bi vedel, da danes zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in spodbuja, bi vzel kamero in posnel vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajal vedno znova, dan za dnem.
 
Če bi vedel, da je danes zadnjič, potem bi si vzel minuto več, se ustavil in rekel "Ljubim te", namesto da bi predpostavljal, da to že veš.

Stari kamnosek je zidal kamniti zid, ki je bil še posebej lep zato, ker je bil videti tako naraven. Lastnik posestva, ki je šel na sprehod po svoji zemlji, je opazil, s kakšno pazljivostjo je kamnosek polagal majhne kamne med velike. Stopil je k njemu in rekel:

»Prijatelj, mar vam ne bi šlo delo hitreje od rok, če bi zidali samo z velikimi kamni?«

»O ja, gospod, gotovo,« je odvrnil kamnosek. »Le da jaz zidam zato, da bo lepo in močno in ne zato, da bi hitro opravil.«

Bila sta najboljša prijatelja v srednji šoli. Nato sta šla študirat vsak na svojo fakulteto, Matej pravo in Aleš filozofijo. Seveda sta še naprej prijateljevala, drug drugega spodbujala pri študiju in se skupno veselila uspehov. Tako so minila tri leta.

Oba sta blestela med svojimi kolegi na fakulteti, saj sta sproti opravljala študijske obveznosti. Tedaj je Matej, ki je stanoval v študentskem domu, spoznal Lano, dekle s sosednjega štuka. Ona je študirala pedagogiko, bila je še tedaj neizkušena brucka. Ne vem več točno, zakaj je postal pozoren nanjo.

Zgodilo se je na deževen avgustovski ponedeljek, ko se je Ivana z družino iz Ljubljane peljala proti domu. Naenkrat so se znašli na repu kolone, ki ni obetala nič dobrega.
»Spet kakšna nesreča,« je pomislila Ivana, »Sicer pa je čudno, da se jih ne pripeti še več glede na moralne in etične navade slovenskih voznikov.«

Kolona se je počasi premikala in v daljavi so že zagledali policijski avto. Očitno je bilo, da promet poteka izmenično po enem pasu. Ivane se je v notranjosti polotil nenavaden nemir, skoraj panika, ki ga do sedaj še ni poznala. Napeto je gledala v daljavo in skušala razločiti kaj se dogaja. Seveda je pričakovala, da bo zagledala ljudi in kakšen razbit avto, toda…ne.
»Saj to je vendar kuža!« je zaklicala Ivana. Kuža je ležal na tleh pred policijskim avtom in se nemočno premetaval po asvaltu. Avtomobili pa so kar vozili mimo.

Ura je 5:53, 23. avgust 2007.
S kanujem se po morju odpravljam iz rta Zidine otoka Raba na otok Sv. Grgur. To je majhen otok, ki se dviga dobrih 200 m nad morjem, velik je nekaj deset kvadratnih km, sosed bolj poznanega Golega otoka. Na otoku je včasih domoval ženski zapor za politične zapornice iz naše bivše države. V tem obdobju so na južnem delu otoka zasadili kakšnih 500 fig. Odpravljam se po sveže fige, ki so v tem času že zrele.

Morje je razburkano, polmetrski valovi premetavajo moj šest metrski kanu kot majhno lupino. Piha jugo zahodnik. Zmeraj močneje. Ne dam se, vztrajam v nasprotnem vetru, tako da poskušam voditi kljun kanuja čim bolj v smeri, ko s kljunom režem sunke vetra. Kakor se malo odmaknem od idealne smeri me takoj obrne po strani, kar mi vzame dodatne moči za potrebne zavesljaje, da zopet lahko napredujem v smeri cilja. Več kot polovica poti je že za mano.

Balkanske države so se zadnje čase spoprijele z vprašanjem restavracije predsocialističnih monarhij. Nasledniki monarhov ne skrivajo želja, da bi se vrnili na oblast. Tako naslednik srbskega kralja Karađorđevića, bolgarskega prestolonaslednika Simeona II, črnogorskega princa Nikole Petrovića, romunskega kralja Mihaela, grškega kralja Konstantina in albanskega kralja Leke I. Lahko se zgodi, da bodo te balkanske države tudi restavrirale monarhijo tako, kot so Španci po Francovi smrti 1975. leta okronali Juana Carlosa.

Kolektivni spomin poudarja izbrane dogodke in osebnosti kot čustvena in vrednostna središča pomnenja. Ta boom spominjanja na zastarele ustanove nacionalne države, ki je tudi v Srbiji postal nova čustvena religija, ki zlahka politizira preteklost. Vsako pretirano slavljenje preteklosti pa hromi prihodnost. Sodobno hrepenenje po monarhiji je samo poizkus obuditi mitično osvoboditeljsko slavo v sedanjosti, v Srbiji s slavnim ozadjem kosovske bitke.