Balkanske države so se zadnje čase spoprijele z vprašanjem restavracije predsocialističnih monarhij. Nasledniki monarhov ne skrivajo želja, da bi se vrnili na oblast. Tako naslednik srbskega kralja Karađorđevića, bolgarskega prestolonaslednika Simeona II, črnogorskega princa Nikole Petrovića, romunskega kralja Mihaela, grškega kralja Konstantina in albanskega kralja Leke I. Lahko se zgodi, da bodo te balkanske države tudi restavrirale monarhijo tako, kot so Španci po Francovi smrti 1975. leta okronali Juana Carlosa.

Kolektivni spomin poudarja izbrane dogodke in osebnosti kot čustvena in vrednostna središča pomnenja. Ta boom spominjanja na zastarele ustanove nacionalne države, ki je tudi v Srbiji postal nova čustvena religija, ki zlahka politizira preteklost. Vsako pretirano slavljenje preteklosti pa hromi prihodnost. Sodobno hrepenenje po monarhiji je samo poizkus obuditi mitično osvoboditeljsko slavo v sedanjosti, v Srbiji s slavnim ozadjem kosovske bitke.

Duhovni otrok, predsednik srbske vlade Vojislav Koštunica je pisal črnogorskemu metropolitu gospodu Amfiohiju Radoviću: »Prevzvišeni, zahtevamo, da naj se Vaša beseda, kot beseda duhovnika in pastirja, ker so predvolilne manipulacije s kosovsko zavezo in izročilom prekoračile vsako mero, ker se to, kar je srbskemu narodu najsvetlejše, tako pači, da se že spreminja v skrunjenje srbskih svetnikov in svetinj. Ne bi bili tako vznemirjeni in ne bi iskali Vaše pomoči, ko skrunilci ne bi bili iz vrst najvišjih državnih voditeljev, Vam zelo bližnjih ljudi, tako da lahko eno in drugo tj. tako visoki duhovniški položaj kakor sorodniška bližina v Vami, zavede ne povsem obveščene vernike, tako da bodo tudi oni, čeprav nezavedno, skrunjenje svetega sprejeli kot pohvalno in kot kažipot v življenju.

Cerkveno in za njim ljudsko izročilo govorita, da je knez Lazar pred kosovsko bitko izbiral in da je zavestno izbral poraz in smrt v bitki za zemeljsko kraljestvo, zato da bi dobil nebeško. Ravno zaradi te izbire, pravi izročilo, da je postal svetnik, voditelj svojega naroda in njegov zgled, saj ga je pozval, naj zavrže vse zemeljsko in si prizadeva za zedinjenje s Kristusom v žrtvi na križu To je bila stoletja temeljna postavka srbske cerkve, po njej se je srbski narod videl v podobi bogonosca in Srbija nebeške Srbije.«

Nato je Vojislav Koštunica nagovoril še državljane Srbije, da je Vlada, ki je sprejela najusodnejšo odločitev v zgodovini srbskega naroda, zasedala v Kruševcu, starodavni srbski prestolnici, v kateri je stoloval sveti knez. Ni Srba, ki ne bi poznal imena svetega kneza Lazarja in leta, v katerem se je to zgodilo, kakšna odločitev je bila takrat sprejeta in zakaj je obveljala za vse čase. Tako kot takrat in v vseh stoletjih se mora glasno izreči in daleč slišati. Ta sklep pa sestavljajo tri besede: Ne damo Kosova!

Pavle Rak, ki se ukvarja s srbsko ikonografijo (Nova revija, št. 292, letnik XXVI), meni, da to nizko, vendar v danih političnih okoliščinah zvito podtikanje ponižuje svetega kneza Lazarja na raven običajnega ravnanja vladarjev njegovega časa: če že ne zavzema tujih ozemelj kot njegova neposredna nasprotnika Murat in Bajazit, pa tudi daje ne, .tj. fantastično brani ozemlja, ki so jih drugim zavzeli njegovi predniki na srbskem prestolu, na primer sveti kralj Milutin ali njegov ne ravno sveti potomec Dušan (Ali mislite, da so Srbi od zmeraj živeli na ozemljih od Subotice do Peleponeza – poglejmo samo zemljevide današnje Srbije in Dušanovega cesarstva!). Pri tem meni, da je velika srbska politika tako tedaj kot danes pogosto temeljila na argumentu moči, ropanju in zločinu in le redko na mirnem doseljevanju. Na ropanju tujega in naropanem se gradijo osebne svetosti vladarjev in duhovnega substrata naroda.

Srbska cerkev je bila modra, saj je zgradila svetost kneza Lazarja na odpovedi pozemske posesti in vladarskem pohlepu. Na zemlji ne more biti večne posesti, težnja po vladanju nad pripadniki drugih narodov vodi v duhovni propad. To nam menda sporoča z neba sveti knez Lazar, ne pa, da ne damo Kosova. Kdo sprevrača torej cerkveno izročilo o svetosti kneza Lazarja? Kdo ima prav Vojislav Koštunica ali sveto izročilo? Če naj bi tako rekel knez Lazar, kot je rekel Koštunica, da ne damo Kosova, potem je treba razglasiti na svetnika tudi kralja Aleksandra, ki je rekel: Branite mi Jugoslavijo! in seveda tudi svetega Slobodana, ki je rekel: Naredite mi Veliko Srbijo!.

In če to štorijo nadaljujem, vam povem, da naj bi bila tudi jaz v daljni žlahti s knezom Lazarjem in carico Milico. Vsaj izročilo tako pravi. Kdo bi vedel? Družina Jug izhaja iz Srbije. Žena kneza Lazarja, ki je bil ubit na Kosovem polju (njegova glava leži v Carigradu) je bila Milica, hči Bogdana Juga. Ciklus iz narodne epike je pesnitev Jug Bogdan in devet sinov Jugovića i majke Jugovića, ki opeva odhod na vojsko, bojevanje in izgubo devetih sinov in kaj se je dogajalo med boji na Kosovem polju. Kosovski junaki so bili sprejeti v rodbinsko zvezo kneza Lazarja, ki je imel za ženo Milico, hčer Bogdana Juga.

Despot Štefan Lazarevič je leta 1404 sestavil napis na Kosovskem stebru v verzih, ki je poleg drugih besedil v slavo Lazarja, postal temelj za kosovsko legendo in za kosovski epski ciklus. Njegošev »Gorski venac« - 1847, ki je spoj pripovednih in junaško lirskih prvin ljudskega pesništva.

Verzi o majki Jugovića in njenih devetih padlih sinovih govorijo:
»Ako su odljeteli ždrali,
ostali su ptiči ždralovići.«

Moj oče mi je pripovedoval, da njegova babica Magdalena Jug, poročena z njegovim dedom Bartolomejem Gašperčičem iz Famelj, ki izhaja iz Jugove družine iz Žabjega Kraja v Solkanu, naj bi po starem ustnem izročilu izhajala od potomcev po Bogdanu Jugu in njegovih devetih kosovskih junakih.

Zapisi iz leta 1936 govorijo: Kosovska bitka je bila 15. 06. 1389 po Julijanskem koledarju med Srbi in Turki na obalah reke Labe. Turki so prišli do Plovdiva prek Čustendila, Kumanova in Prištine, Srbi pa so prišli iz Kruševca, Jankove Klisure prek Kuršumlije. Nasprotniki so se postavili eden napram drugemu, Turkov je bilo okrog 100.000, Srbov pa je bilo le 35.000 mož. Srbsko desno in turško levo Krilo je bilo na Sitnici. Nasprotno krilo se je naslanjalo na planine. V srbskem centru je bil knez Lazar, desno krilo pa je sestavljal Dimitrij Vojinović s konjenico. Vuk Branković, zet kneza Lazarja je imel šest do sedem tisoč ljudi in je bil v rezervi izza centra. Turški center je branil car Murat, desno krilo pa je branil Bajazit, levo krilo pa princ Jakob. V začetku so se Srbi držali defenzivno. Turki so 15. junija zjutraj pršli iz levega krila preko reke Labe. Srbi so odbili napad in pregnali Turke preko Labe in s svojim desnim krilom prišli za njimi. Uspeli so prebiti levo turško krilo, približali so se carju Muratu, ki ga je Miloš Obilić, zet kneza Lazarja, ubil. Srbi so prodirali z desnim krilom in izpostavili levi bok krila proti turškemu centru. Bajazit je napadel izpostavljeni levi bok Srbov in istočasno dal povelje za rezervni frontalni napad. Srbska rezerva z Vukom Brankovićem, zetom kneza Lazarja ni uspela premagati. Levo krilo (V.Vuković in Horvat) je ostalo neaktivno. Tako je bilo desno srbsko krilo uničeno, kneza Lazarja pa so Turki ujeli in obglavili ter odnesli glavo v Carigrad, kjer je še danes. Vladko Vuković se je umaknil prek Mitrovice, Vuk Brankovič pa pred Gradeča.

Ptiči ždrali so padli na bojišču, ostali pa so ptiči ždraloviči (potomci rodbinske veje Jug).
Bizanc je bil odločujoča sila na Balkanskem polotoku od leta 1018, odtlej se je krepil tudi turški fevdalni jarem. Srbijo so pustošili Madžari, Normani in križarji, vsi bizantinski sovražniki.

Turki so leta 1459 odpravili despotovino in Srbijo razdelili na sandžake. Podjarmljeno ljudstvo je občutilo družbeno, nacionalno in versko zatiranje turških fevdalcev. Del srbskih fevdalcev je padel v boju proti turškim osvajalcem, drugi del pa je pobegnil čez mejo pred vojaško fevdalnim turškim sistemom. Turki so naseljevali v Srbiji svoje ljudstvo. Bili so veliki nemiri in vstaje. Velika selitev Srbov je bila v 16. stoletju. Srbi so se razselili po pokrajinah Avstrije in Ogrske. In tako naj bi prišli potomci Bogdana Juga (ždralovići) tudi v Solkan. Ustno izročilo govori, da so prišli prek Ukrajine (Vuga A.) in germanskih dežel (vir: Gašperčič Jožef) k nam. Kronologija beleži prvega Juga, župnika v Solkanu (Štefan Jug * 04. 4.1635), verjetno so se Jugi naselili v Solkanu že prej. Ob pustošenju v prvi svetovni vojni so bili arhivi uničeni tako, da se opiramo bolj na ustna izročila.

Potomce rodbinske veje Jug zaznamujejo vztrajnost, človeškost, delavnost in druge vrline pokončnih in sposobnih mož, ki so se izkazali v posameznih zgodovinskih obdobjih in družbenih razmerah. Nekateri od teh so:

* Štefan Jug (04.04.1635 – 28.8.1700), premisarij v Solkanu
* Štefan Jug (+ 23.02.1687), začel je službovati kot solkanski premisarij 1684. leta
* Blaž Jug (*1688), solkanski kaplan
* Andrej Jug (*1778, posvečen 12. 09.1802, + 27.02.1840, Dobra vas, Koroška
* Anton Jug (*16.01.1836), redovnik, Franičiškanski brat, tretjerednik
* Alfred Jug (*20.12.1909, Solkan, redovnik večne zaobljube pri Selezjancih 1935 v Torinu, mašniško posvečenje 05.07.1936, Torino, nova maša 12.07.1936 Solkan.

Drugi znani predniki iz rodu Jugove družine:

* Tomaž Jug (1841-1927), solkanski nadučitelj, pevovodja, vodja solkanske čitalnice, vodja športnega društva »Sokol«, ustanovitelj solkanskega vrtca in ustanovitelj Hranilnice in posojilnice v Solkanu (1897 – 1941);
* Dr. Rihard Jug (26.01.1875 – 04.04.1949, sin Tomaža Juga, pesnik in publicist, utemeljitelj urologije ter bolezni prostate in ledvične TBC na Slovenskem, velikan učenosti in kulture, sorodnik po dedovi materi Magdaleni Jug;
* Dr. Klement Jug (19.11.1898 – 11. 08.1924), sin Antona Juga in Karoline Poberaj, filozof, pesnik, vrhunski alpinist in utemeljitelj slovenske alpinistike, biramanski boter mojega očeta Ivana Gašperčiča, bratranec mojega deda Jožefa Gašperčiča po materi Magdaleni Jug;
* Klement Vuga, dipl. inženir strojništva, raziskovalec, konstruktor dvokolesnih vozil v Tomosovem inštitutu, sin matere Antonije Jug (07.06.1896 – 08.02.1952);
* Iz Jugove družine izhaja tudi nek znameniti konstruktor cest in mostov v Italiji, vendar imena ne vem. Iz družine Jug izhaja veliko znanih osebnosti, kot so prof. glasbe, dr.medicine in še bi lahko naštevala.

Solkanske Juge povezovati s kosovsko zgodbo zgolj na osnovi ustnega izročila je nekoliko mitično, pa vendar nekaj resnice že mora biti v tem. Jaz v izročila, ki se prenašajo iz roda v rod, verjamem. Za srbske zgodovinske razmere pa je kosovska bitka in celotna zgodba spletena okrog smrti kneza Lazarja in carice Milice, hčere od Bogdana Juga, rojene 1335, ki se je leta 1353 poročila s knezom Lazarjem Hrebeljanovićem in je dobila po moževi smrti ime Jevgenija, a preden je umrla še ime Jefrosinija, torej z vso Kosovsko zavezo predstavlja- preneseni osnovni kalk evangelija. Pri carici Milici je pomembno tudi to, da je bila prva ženska v Srbiji, ki je bila diplomatska posrednica pri sultanu Bajazitu 1398. leta. Umrla je 11.11.1405 in je pokopana v samostanu na Ljubostinji. Srbska zgodovina pravi, da je bila Milica Jug od Bogdana, besno in oholo dekle, kakor so bili vsi Jugi, ki so znali vihteti sabljo, ki so jo dobili do carja Dušana. Car Lazar je bil zaščitnik Jugovih in jim je podelil tudi knežje naslove, a po kosovski bitki so izginili vsi, ki so carici Milici nekaj pomenili – mož Lazar, devet bratov in oče Bogdan Jug. Potomci bratov pa so se razbežali pred turškim terorjem po svetu.

Na sliki tri Dr. Klement Jug (19.11.1898 – 11. 08.1924)