Predstojnica samostana je nunam pogosto pripovedovala zgodbe. Nekega dne je prišla iz mesta in jim povedala, kaj je videla.
"Mačka je ulovila miš. Prijela jo je za vrat in uživala v trzanju tresočega se telesa. Naslajala se je v strahu, ki ga je čutila med zobmi. Popustila je prijem in počasi položila malo bitje med prednje tačke. Miš je najprej hlinila nemoč in negibno ležala, potem pa je z zadnjimi močmi skočila naprej in hotela uiti.
Mačka je igrivo poskočila, ji zarila kremplje v hrbet in jo potegnila nazaj k sebi. Potem jo je izpustila in spet prijela, dokler miš ni bila preveč izčrpana, da bi še poskušala zbežati. Mačje tačke so jo še nekaj časa premetavale sem ter tja, kot da bi govorile: 'Daj no! Kaj se nočeš več igrati? Pa ravno zabavno je postalo.' Na koncu je od miši ostala le še negibna mehka kepica dlake, kosti in mesa.
Mačka je to kepico močno zagrabila pri glavi, da je bilo slišati drobljenje lobanje. Olupila ji je glavo in počasi začela pospravljati košček po košček malega telesca. Še naprej je to bila le sladka igrica. V malih čeljustih je izginila glava, potem sprednje noge, prsni koš, drobovje, zadnje noge in rep. Bila je temeljita - za sabo ni pustila niti koščice ali koščka krzna. Ko je končala igro, se je obliznila, najprej okoli ust, potem pa še od glave do repa. Očitno ji je zelo teknilo.
Leno se je odzibala do bližnje hiše in se pod ograjo splazila na vrt. Ob steni je na klopci sedela starejša ženska. Veselo je pogledala mačko, jo poklicala k sebi in nato dvignila v naročje. Začela jo je božati po prsih, mačka pa se zavalila na hrbet in zapredla."
Nune so bile zgrožene, ker je predstojnica tako brezčutno govorila o nasilnosti mačke, skoraj dokumentarno. Zasuli so jo s kupom vprašanj: "Ali ni to strašno! Ne razumemo, draga predstojnica, kako si lahko tako neusmiljena do uboge miši. Ali naj ne bi nune bile sočutne do vseh živih bitij? Zakaj si nam sploh povedala tako okrutno zgodbo?"
Predstojnica je počakala, da se malo pomirijo, potem pa jih je presenetila z naslednjimi besedami: "Zakaj se zgražate nad tem mačjim dejanjem? Saj je samo mirno pojedla obrok, s katerim jo je postregla narava. Ko se je nasitila, je mirne vesti šla svojo pot. Zgražate se nad tem dejanjem, ker se ne znate postaviti v njeno kožo. Da, bilo bi odurno, če bi človek tako pospravil miš, toda ne mačka. Samo vzela je to, kar ji je ponudil Bog. Zakaj se vam ne obrača želodec ob pogledu na zavaljene debeluhe, ki se bašejo z mastnimi zrezki? Opisala sem vam njen obrok, ker sem hotela podeliti z vami lep in poučen utrinek iz narave."
Predstojnica samostana je nunam pogosto pripovedovala zgodbe. Nekega dne je prišla iz mesta in jim povedala, kaj je videla.
