Krona vesolja si, tam daleč je dom tvoje duše. Utelešen si po lastni volji, tvoji bivanje je tvoj izbor, samo da si pozabil, ali so ti izbili iz spomina. Vzorce drugih in svoje lastne si sprejel in si njihov ujetnik.

Razum, tvoj sovražnik te dela nesrečnega, z občutkom da si več kot drugi. Starši in bratje in sestre so zgolj duše, samo da so ti vcepili vzorec pripadnosti, da je moč manipulirati s tvojimi čustvi. Vse duše tega sveta so tako kot ti samo Duše, ne pa boljši in slabši ljudje.

Zastrt ti je pogled od zgoraj, da bi se prepoznal in bi prepoznal tudi vse naokoli, brezpogojna ljubezen je zaradi vzorcev ustrahovanj spregledana. Pa to ni samo izziv, je edina pot, da se izpolniš. Tako imenovaane napake in porazi so dobri učitelji, ki jih izbiraš na poti rasti.

Predaj se,dokler se ne sprejmeš in s tem sprejmeš tudi vsa živa bitja tega vesolja. In zapomni si:ne želi si biti Bog, potrudi se biti Človek!

Zamolknjen sem sedel s hrbtom naslonjen na ta moj ljubi stari hrast in solze so mi močile lica. Nisem se smilil sam sebi, samo tako nemočen sem bil. Zazrl sem se v njegovo mogočno krošnjo in razprl dlani:sprejel bom, pomagaj mi, prosim!

Ničesar ni, kar bi moral prejeti, vse že imaš. Dati se nisi sposoben, zato si tak, kot kup nesreče. Namesto, da bi črpal ljubezen od Njega, ki jo daje vsem brez razlike, se bojuješ z soljudmi in jim jo kot energijo kradeš-norec! Opazuj, prisluhni in se spet nauči.

Vsi smo del stvarstva, samo da nam niso bile dane sive celice, da bi pozabili svoje poslanstvo:tu smo, da je vsem dobro, tako Veliki Materi, kot vsemu življenju na njej. Stoletja prejemamo moč od Njega in ko se napolnimo jo prenašamo vsem okoli sebe:si se vprašal čemu sediš pod mano in sprašuješ?

Zakaj nisi sedel v klop v templju in tam iskal odgovorov? Tam so simboli, nadomestki s katerimi manipulira peščica izbrancev, tu pa je resnična moč in so odgovori. Izjoči se brat, solze so pot do svobode. In pomni-eno življenje imaš, zato ga ne zapravi!