Zgodilo se je na deževen avgustovski ponedeljek, ko se je Ivana z družino iz Ljubljane peljala proti domu. Naenkrat so se znašli na repu kolone, ki ni obetala nič dobrega.
»Spet kakšna nesreča,« je pomislila Ivana, »Sicer pa je čudno, da se jih ne pripeti še več glede na moralne in etične navade slovenskih voznikov.«
Kolona se je počasi premikala in v daljavi so že zagledali policijski avto. Očitno je bilo, da promet poteka izmenično po enem pasu. Ivane se je v notranjosti polotil nenavaden nemir, skoraj panika, ki ga do sedaj še ni poznala. Napeto je gledala v daljavo in skušala razločiti kaj se dogaja. Seveda je pričakovala, da bo zagledala ljudi in kakšen razbit avto, toda…ne.
»Saj to je vendar kuža!« je zaklicala Ivana. Kuža je ležal na tleh pred policijskim avtom in se nemočno premetaval po asvaltu. Avtomobili pa so kar vozili mimo.
Tudi njihov avto je zapeljal po nasprotnem pasu mimo policijskega, v katerem sta sedela dva varuha reda.
»Ustavi!« je Ivana zaklicala možu, ki je sedel za volanom.
»Kužka ne moremo kar tako pustiti!«
Izstopila je iz avta in najprej vprašala policista, če sta poklicala pomoč oz. veterinarja. Prikimala sta. Nato se je obrnila k ubogemu kužku. Srce se ji je trgalo in tresla se je po celem telesu. Kuža se je ves čas premetaval in butal z glavo ob tla. Ni si ga drznila vzeti v naročje, saj ni vedela kakšne so njegove poškodbe. Bala se je, da bi mu s tem prizadejala še več bolečine. Zaščitila pa ga je s svojim telesom, tako, da so bili avtomobili prisiljeni ustaviti se, saj se je kuža ˝premetal˝ že na sredo drugega voznega pasu. Svoje dlani je položila nad kužka in z vsem srcem in bitjem pričela moliti. Medtem se ji je pridružil še mož. Ivana je z vsem srcem prosila naj se psičkovo trpljenje konča, na tak ali drugačen način. Nenadoma je začutila prisotnost Kristusove zavesti. V tistem trenutku se je kuža popolnoma umiril. Življenje in smrt sta se zlila v vseobsegajočo Svetlobo.
Čez nekaj trenutkov je prišel psičkov lastnik.Vzel je popolnoma umirjenega kužka v naročje. Ivana mu je ponudila, da ga skupaj odpeljejo k veterinarju, pa je rekel, da ga bo odpeljal sam. Gledala je za njima ko sta se oddaljevala. Nenadoma se je kužkov lastnik obrnil in se ji zahvalil za pomoč. Ivana mu je pomahala v slovo.
Kaj se je zgodilo s psičkom Ivana še danes ne ve. Ali je preživel, ali pa se je njegova dušica poslovila od tega sveta, najbrž ne bo nikoli izvedela. Vedela pa je, da bo z njim, pa naj se zgodi karkoli, vse v redu.
Šele doma se je Ivana docela zavedla tega, kar je pravkar doživela. Preko tega dogodka ji je življenje neposredno sporočilo svojo globoko resnico. Ivana je spoznala, da kadar se človeka kak dogodek globoko dotakne, takrat se njegovo bitje odpre in začuti povezanost z vsemi živimi bitji, z vsem življenjem. Tako je Ivana začutila trpljenje in bolečino povoženega psička kot nemir, skoraj paniko v svoji notranjosti. In kadar živo bitje trpi, takrat se življenje pokaže v svoji najbolj nepotvorjeni podobi. Bolečina namreč ne laže, temveč samo je. Resnična in neizprosna človeka opozarja, da je zašel s prave poti. Bolečina je klic na pomoč, zadnje opozorilo človeku pred smrtjo, naj se vendarle zbudi iz spanca in zaživi iz svojega bistva. Pregloboke rane pa prikličejo smrt. Življenje je izčrpalo vse svoje možnosti in smrt mu omogoči, da na novo zaživi v bolj celostni obliki.
Čeprav se je Ivana zavedala, da je smrt pravzaprav neke vrste ˝odrešenje˝, pa ji je psičkova bolečina povedala tudi, da je vsako življenje sveto in v sebi je začutila odgovornost, da mora življenje, ki je v nevarnosti, poskusiti rešiti, če je le v njeni moči. To spoznanje ji je odkrilo njeno lastno sočutje do vseh živih bitij. Nenadoma je razumela starodavno modrost, ki jo učijo vsi veliki modreci: «Če pomagaš drugemu, pomagaš samemu sebi in če raniš drugega, raniš samega sebe.«
Mali kuža je v Ivaninem srcu zavzel prav posebno mesto. Večno mu bo hvaležna, ker je Življenju dopustil, da je s pomočjo njegove bolečine, neposredno spregovorilo z njo in ji tako podarilo neprecenljiva spoznanja. Kuža, bodi srečen kjerkoli že si!
Vredno si je zapomniti, da življenje nenehno neposredno komunicira z nami, če smo ga le pripravljeni slišati.
Zgodilo se je na deževen avgustovski ponedeljek, ko se je Ivana z družino iz Ljubljane peljala proti domu. Naenkrat so se znašli na repu kolone, ki ni obetala nič dobrega.
