Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Pesem_Dveh_Src_Nasmeh_Song

Pesem dveh src ponedeljek, 19. november 2007 @ 05:01 CET Uporabnik: Pozitivke Jane se je poslušalcem prijazno nasmehnila, nato pa sedla za klavir. Nekaj časa je molče gledala v vence belih in rdečih nageljnov, potem pa odločno odigrala uvodne takte ter zapela. Dvorano je napolnil globok in krasen glas. Poslušalce je zajela spoštljiva tišina. V tej tišini je bil vsak zlog oblikovan tako mehko in ljubko, da so še tisti, ki jim je bil svet glasbe deveta dežela, začutili nekaj takega kot pobožno ganjenost. Tisti, ki so bili zmožni globljih doživetij, pa so kar zadrhteli ob čaru te pesmi: »Vse ure, ki sem jih prebila s teboj, moj ljubi, se mi zdijo kot biserne jagode, nanizane na vrvici… Vsak dan jih prebiram, eno za drugo, kot bi molila rožni venec… svoj rožni venec…« Naravnost pobožno, sladko in nežno sta bili odpeti zadnji besedi, kot da nosita s seboj neskončno spominov; kakor zvesti odmev ženskega srca, ki se spominja sladkih ur preteklosti… Poslušalcem je zastal dih… Čutili so, da ne poslušajo kako navadno pesem, ampak bitje živega srca in vsak udarec je bil tako pretresljiv, da so se vsem orosile oči. Prvo kitico je Jane odpela z umirjenim glasom. Potem pa je narastel v bolečino trpečega človeka: »Vsaka ura je biser, vsak biser molitev, da bi moja osamljena duša našla svoj mir. Biser za biserom – prebiram ves venec, dokler se na koncu ne ustavim pri križu.« Zadnjo vrstico je pevka izpela s tako močnim glasom, da se je poslušalcem v dvorani zdelo, kot da je skozi njih šla elektrika. V oddihu po teh vrsticah je bilo videti, kako močan vtis je pesem napravila nanje. Spet se je oglasila z odra z odločnostjo ognja, ki se nikdar ne more pogasiti, z močjo srca, ki ga nobena bolečina ne bo ustavila: »Spomini so sladki in bridki obenem, srce žaluje za vsem, kar izgubi. Vsak biser poljubljam, pri tem se učim poljubljati križ… poljubljati križ…« Način, kako je Jane Champion izgovarjala vsako besedo, je z neugasljivim hrepenenjem razodeval tisto pristno žensko ljubezen, lepo in nežno. Osebnost pevke je povsem izginila. Tem besedam je sledilo še nekaj taktov spremljave, ki se je končala z odločno odsekanim akordom. Jane ga je zaigrala mehko, kakor da ji je žal za to, kar se je pravkar končalo. Nato je vstala od klavirja, se priklonila in hotela z odra. Tedaj je v dvorani nastalo viharno ploskanje. Jane je obstala kot vkopana in gledala te ljudi, kakor da se čudi, odkod so prišli. Nato je v njenih očeh zažarel nasmešek, na ustnicah ji je zaigral smehljaj. Nekaj časa je molče stala na odru, potem se rahlo priklonila in odšla dol. Poslušalci v dvorani so vzklikali kot nori: »Še! Še!« Ona pa je že šla po stopnicah. Tam za odrom pa jo je v polmraku čakalo novo presenečenje, še bolj nenavadno, kot tisto, ki so ga ji pripravili poslušalci v dvorani. Tam je namreč stal Garth Dalmain. Njegov obraz je bil mrliško bled, oči pa so mu bleščale kot dve zvezdi. Dokler Jane ni prišla do njega, se še ganil ni. Ko pa je dekle prišlo do njega, jo je odločno prijel za ramena in jo prisilil, da se je obrnila. »Vrnite se nazaj na oder!« ji je rekel ukazovalno in obenem tako proseče, da ga je Jane začudeno pogledala. »Vrnite se na oder in ponovite pesem! Od začetka do konca, od besede do besede, od note do note! Kaj stojite, kaj čakate? Ali ne razumete, da morate narediti to?« Jane je pogledala v te oči, ki so žarele kot ogenj in opazila v njih nekaj, kar je opravičevalo to odločnost. Ne da bi črhnila besedico, se je obrnila, šla nazaj na oder in ponovno sedla za klavir. Ko so ljudje v dvorani opazili, da se je Jane vrnila, navdušenemu ploskanju ni bilo ne konca ne kraja. Jane pa je mirno sedla za klavir, kot da bi bila v dvorani čisto sama. V njenem srcu se je dogajalo nekaj novega in nenavadnega. Nikdar v življenju se še ni tako molče podvrgla strogemu ukazu. Ko je bila otrok, so njene vzgojiteljice kar kmalu spoznale, da jo najlaže pripravijo k pokorščini, če so do nje kar se da obzirne in če se sklicujejo na njena plemenita čustva. Ta poteza njenega značaja se tudi kasneje ni spremenila in vojvodinja ji je zmeraj rekla: »Lepo vas prosim.« Zdaj pa, glejte, jo ta mladenič bledega obraza in žarečih oči tako brezobzirno prisili, da se obrne in da znova zapoje pesem, njej pa še na misel ne pride, da bi mu rekla ne! Še preden je dobro sedla, je sklenila, da ne bo spet pela »Rožnega venca«, saj je znala še celo vrsto drugih pesmi. Povabljenci pač pričakujejo še česa drugega in noče jih razočarati. Začela je torej igrati krasen Händlov preludij, toda že pri prvih taktih se je v njej oglasil tisti prirojeni čut za pravičnost. Ne, ko se je vrnila na oder, ni poslušala želje muhastega otroka, ampak voljo globoko pretresenega moškega, ki je bil nekam čudno ganjen. To, da je Gartha Dalmaina ganila tako zelo, da je pozabil celo na svojo običajno vljudnost, je bilo zanjo največje priznanje. Ko je igrala Händlovo skladbo, je vse njeno bistvo ponavljalo tisti Garthov »morate!« in čutila je, da ga mora ubogati. Ko je končala skladbo za kvavir, je za nekaj hipov umolknila, nato pa ponovno udarila začetne akorde »Rožnega venca«. Ubogala je Gartha in drugič zapela. (…) Ko je odigrala in šla z odra, je Garth še vedno nepremično stal tam pod stopnicami. Njegov obraz je bil še vedno tako bled, v njegovih očeh pa ni bilo več tistega nepotešenega hrepenenja. Zdaj je v njih sijala neka druga, čudovita svetloba, svetloba občudovanja, ki je Janino srce globoko pretresla, kajti še nikoli ni videla česa takega. Ko je šla po stopnicah dol, se je mlademu možu nasmehnila in mu ljubeznivo prijateljsko podala obe roki. Garth je pristopil in vzel njene roke v svoje dlani. Nekaj časa sta oba molčala, potem pa je Garth ves pretresen zaječal: »O Bog, o Bog!« »Ne izgovarjajte tega imena brez potrebe!« ga je opomnila Jane. »Brez potrebe! O ne, nikoli nisem mislil resneje… Vsak dober dar prihaja od zgoraj… Zakaj se čudite, da kličem Njega, od katerega prihaja dar, ko ne najdem besed, da bi ta dar pohvalil sam?« Jane je mirno pogledala Gartha naravnost v oči in v njenih očeh je bilo brati izraz zadovoljstva. »Torej ste bili z mojo pesmijo zadovoljni?« »Če sem bil zadovoljen z vašo pesmijo?« je ponovil Garth in na njegovem obrazu se je pokazala neka zadrega. »Ne vem…« »Čemu pa potem vsa ta laskava priznanja?« je rekla Jane smeje. »Ker ste mi odgrnili zastor, Jane,« je pripomnil Garth. Še vedno je obdržal Janine roke v svojih. Ko je izgovarjal zadnje besede, je njeni roki rahlo obrnil, z največjim spoštovanjem in nežnostjo poljubil najprej eno, potem drugo, ju spustil in odšel, Jane pa je šla sama na teraso. Danijela Premzl (Vir: Florence L. Barclay: PESEM DVEH SRC. Iz šestega poglavja: Zastor se odgrne. Žepna knjižica Ognjišča 13. Koper, 1974.) Komentarji (0) www.pozitivke.net





 

Domov
Powered By GeekLog