Piše: Nara Petrovič

Šesti dan bivanja na Irskem se mi zdi, kot da sem tu že celo večnost … toliko tega se je zgodilo! Gostoljubje Ircev je res izjemno. Prav veliko dežele še nisem videl, do zdaj sem si lahko privoščil le en sprehod po Dublinu in obisk veleposestva Townley Hall nedaleč od Droghede, kakih 70 km severno od prestolnice.

Kontrast med obrobjem gozda, od koder sem prišel iz Slovenije, in velemestom, kakršno je Dublin, je pretresljiv. Pa še pri bogataših živim, ki se vozijo v dobrih novih avtomobilih in živijo v ogromnih razkošnih hišah ter imajo jahte in obilo razkošja. Zame je to povsem druga realnost. V trenerki se ne počutim najbolje med kravatami … Prav tako mi je težko hoditi bos v šolo, kjer so vsi moški v pološčenih čevljih, ženske pa v visokih petah; kjer je povprečna starost študenta okrog 45 let, če ne več; kjer je učenost enakovredna polni glavi informacij in sledenju tehnik tega ali onega.

Šola filozofije, v kateri bom en mesec poučeval pogovorni sanskrt in za katero bom tipkal predavanja pogovornega sanskrta, je zelo zanimiva institucija. Že pred mnogimi leti so jo ustanovili bogati Angleži, kasneje pa se je razširila po vsej državi in tudi po Irski, ZDA in Avstraliji. V tej šoli se na tisoče ljudi vsako leto poglablja v indijsko advaita filozofijo, sanskrt, grško filozofijo (zlasti Platonova dela). V okviru podrobno razdelanega učnega načrta, po sistematičnosti podobnega učnemu načrtu na Duhovni univerzi, učenci spoznavajo praktično filozofijo, meditacijo in duhovna spoznanja starodavnih svetih spisov.

Pred in po uri je seveda čas za skodelico čaja … tu se zame praktičnost filozofije konča, kajti filozofija, ki ne seže do nezavednih navad, ni prava filozofija. Tudi o tem sem včeraj spregovoril pred 30 udeleženci retreata v mega-razkošni dvonadstropni vili na podeželju iz leta 1799, h kateri je nekoč spadalo skoraj 4000 juter zemlje (skoraj 1000 ha)!! To je bila last enega zemljeposestnika!! Danes spada k posesti še “samo” 16 ha zemljišč.

Hiša je zgrajena zelo pametno, navkljub starosti izgleda kot nova. No, stopnice so nekoliko zlizane, nekaj tramov je začelo trohneti … toda vhodna veža, denimo, je bila nazadnje prepleskana pred 42 leti, pa je barva sijoča, kot da bi bila prepleskana lani. Zanimivo je to, da je vežo prepleskal potomec pleskarja, ki jo je prepleskal, ko je bila zgrajena. Barv ni kupil v supermarketu, temveč jih je zmešal sam. Potomci tega zadnjega pleskarja žal ne bodo nadaljevali očetove obrti, znanje bo izgubljeno …

Kakšna škoda! si mislim. Toliko koristnih znanj, ki so jih nekoč obvladali vešči obrtniki, bo šlo v nič, ker mislimo, da bodo lahko stroji pametnejši od nas. Tudi vrata so neverjetna … stojijo brez pantov s posebnim patentom, ki omogoča, da jih snamete brez vsakega mučenja, pa še za vrati ni špranje, skozi katero bi se lahko videlo iz sobe v sobo.

No, na predavanju v tej velikanski hiši sem se dotaknil temeljev ayurvede. Čeprav med poslušalci ni bilo nikogar, ki ne bi bil vsaj 10 let starejši od mene, so me poslušali pozorno in na koncu izrazili veliko zadovoljstvo nad tem, kar so slišali. Tudi večerja, ki sem jo skuhal zanje pred predavanjem, je žela same pohvale.

Danes je dan za počitek, nekaj “sedečega” dela in sprehod po mestu. Tipkam 12. lekcijo, uživam v novem domeku in upam, da ne bo spet začelo deževati …