|  Prejšnji dan me je mlada oseba vprašala, kako se počutim biti star. Bil sem osupel, kajti nimam se za starega. Po videnju moje reakcije, ji je postalo nenadoma nerodno, ampak sem razložil, da je bilo zanimivo vprašanje in ga bom premislil in ji sporočil.
Stara leta, sem se odločil, so dar.
Zdaj sem verjetno prvič v mojem življenju človek, kakršen sem vedno hotel biti. Ah, ne moje telo! Včasih obupam pri svojem telesu, gube, viseče oči in povešena rit. In pogosto sem osupel ob tem človeku, ki živi v mojem ogledalu ( ki izgleda kot moja mama!) , ampak se ne mučim dolgo s takimi stvarmi.
Nikoli ne bi menjal svojih čudovitih prijateljev, mojega čudovitega življenja in moje ljubeče družine za manj sivih las in ploski trebuh. Med staranjem sem postal prijaznejši do sebe in manj kritičen. Postal sem sam svoj prijatelj. Ne grajam se zaradi dodatno pojedenega piškota ali nepospravljene postelje ali nakupa tega neumnega cementnega gekona, ki ga nisem rabil, ampak izgleda tako prednostno na mojem dvorišču. Opravičen sem ravnanja, da sem neurejen, ekstravaganten. Videl sem toliko dragih prijateljev zapustiti ta svet prezgodaj; preden so razumeli veličastno svobodo, ki prihaja s staranjem. Koga briga, če se odločim brati ali igrati na računalnik do 4 zjutraj in spati do poldneva?
Plesal bom sam s sabo na te čudovite melodije 60- ih & 70- ih in, če si v istem času zaželim jokati čez izgubljeno ljubezen… bom. Prehodil bom plažo v kopalkah, ki so raztegnjene skozi izbočeno telo in potopil se bom med valove s sproščenostjo, če se tako odločim, kljuboval sočutju blišča od izliva zahoda. Tudi oni se bodo postarali.
Vem, da sem včasih pozabljiv. Ampak spet, nekaj življenja je prav tako pozabljenega. In se sčasoma spomnim pomembnih stvari. Seveda, čez leta je bilo moje srce zlomljeno. Kako se ti srce naj ne zlomi, ko zgubiš ljubljenega ali, ko otrok trpi ali celo kadar avto zbije čigavo ljubljeno žival? Ampak zlomljena srca so tisto kar nam daje moč, razumevanje in sočutje. Nikoli zlomljeno srce je primitivno in neplodno in ne bo nikoli okusilo veselja nepopolnosti.
Blagoslovljen sem, da sem živel dovolj dolgo, da so se mi posivili lasje in da imam svoj mladostni smeh vedno narisan v globokih brazdah na mojem obrazu. Toliko se jih ni nikoli smejalo in toliko jih je umrlo preden so se jim lahko posivili lasje.
Ko se postaraš, je lažje biti pozitiven. Manj se obremenjuješ, kaj drugi ljudje mislijo. Ne sprašujem se več. Celo zaslužil sem si pravico, da se motim.
Torej, odgovor na tvoje vprašanje; rad sem star. Osvobodilo me je. Všeč mi je človek, ki sem postal. Ne bom živel večno, ampak dokler sem še zmeraj tukaj, ne bom zapravljal časa z objokovanjem, kaj bi lahko bilo ali s skrbenjem kaj bo. In jedel bom slaščice, prav vsak dan. (Če bom tako hotel.)
Prevedla: SanjaP
|
NE ZAMUDITE
Stara leta so dar
Prispeval/a: titanic dne ponedeljek, 22. oktober 2007 @ 08:32 CEST
Z leti se pojavijo drugačna gledanja, saj imamo več izkušenj. Če le hodimo z odprtimi očmi po svetu vidimo, da se nam situacije ponavljajo, predvsem tiste, zaradi katerih smo nesrečni. Zakaj ? Da se naučimo, utrdimo in sprejmemo drugačen pogled na življenje. Ni nam potrebno več graditi samozaupanja, pride z leti. Ni nam potrebno več iskati ljubezni pri partnerju in naklonjenosti drugih. Ni nam več potrebno dokazovati, da smo vredni spoštovanja. Vse to z leti odpade, če hodimo po svetu počasi, opazimo kaj je okrog nas, tako ljudi kot dogodke in se iz njih učimo.
Enostavno- priložnost imamo, kaj pa z njo naredimo, je naša izbira. Lahko si zatiskamo oči, hitimo za materialnimi dobrinami, da se nam ni potrebno soočiti se s samim seboj ali pa ne naredimo nič in čakamo, da se samo zgodi. Odgovornost prenašamo sami in odgovarjamo le sebi, brez možnih izgovorov in prelaganjem krivde ali odgovornosti na druge ljudi ali situacije. Vsi, prav vsi imamo priložnosti in to prav vsak dan, da se soočimo in sprejmemo dejstvo, da se naše telo stara in s tem sprejmemo minljivost vsega, tudi našega življenja ter vse navezanosti na stvari in ljudi.
lp Titanic
Ustvarjalna leta so dar
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 22. oktober 2007 @ 10:55 CEST
tvoj komentar bi dopolnila še s svojo izkušnjo.
Človek se rodi in postaja vsaki dan starejši za dan, teden, mesec leto ali desetletja. Ta proces bi imenovala življenje, dozorevanje in stopnjevanje zorenja duha. Za moje pojme je popolnoma napačno človeka soditi po letih in mu zato lepiti etikete kot so mlad ali star. Beseda »star«, ki jo zalepimo na leta, je popolnoma zgrešena oznaka. Človek, ki z odprtostjo v smisel in pomene prodira v spoznavanje svojega bistva in sveta in s svojim ustvarjalnim delovanjem spreminja temnino v svetlobo, razkriva svojo podobo dejavnega človeka.
Bolj kot se nam odkriva smisel stvari, skrit za pajčolanom dražljajev, bolj se nam zarisuje razdalja med nami in svetom. Dokler živimo, smo povezani v nekakšno mrežo, v katero je zajeta na tako ali drugače razširjenem biološkem kokonu svojega obstoja naša duša, ki je ne glede na leta lahko dejavna, odprta v svet in človek lahko vnaša v svetovno dogajanje in njegove pojave smisel, ustvarjalnost in svetlobo svojega delovanja. Rekla bi, da leta odmerjajo različne funkcije in vloge človeku v različnih obdobjih, vendar ob vsem tem je edino merilo, s katerim lahko označimo človeka, njegova ustvarjalnost.
Človek je bitje z zavestjo o smiselnosti bivanja, je edino bitje, ki ozavešča s svojim smislom, da živi. Človek torej ne glede na leta osmišlja samega sebe, prek sebe pa tudi svet in pojave okoli sebe. Človek je tako kot cvet, ki se daruje sadežu, ki zmezi sladko snov. Dokler ima človek cilje, je mlad. O starem človeku bi govorila takrat, ko človek doseže eksistenčni vakuum, da živi brezciljno, pesimistično in nedejavno. Takšen pa lahko postane človek v vseh starostih svojih let. Ali ste že kdaj videli, da bi kdo rekel sadežu, ki se lesketa v skledi na mizi, da je star. Običajno rečemo, da je sadež zrel in ga s slastjo užijemo.
V vakuum se zaraščajo razne strasti, kot so pohlep in druge, ki so le surogat za zapolnjevanje življenjske praznine, ki zija v ljudi. Včasih srečam kakšno sovrstnico svojih let in ko se začnem pogovarjati z njo,imam občutek, da govorim s svojo prababico. Tako se mi zdi stara po duši, nobenega cilja in ustvarjalnosti ne vidim več v njej. Kar naprej toži o prenizki pokojnini, o vseh mogočih boleznih,mi pove kakšne tablete vse uživa in kako jo vse boli, kako je nesrečna, ker se z nikomer ne razume in ga ni človeka na svetu, da bi jo razumel. Pove mi, kako je naveličana življenja, da ne vidi pred seboj nobene svetle točke več in kje bo pokopana, itd. Nato jo skušam razveseliti, ji podarim knjigo, začnem kakšen zanimiv pregovor, a ona se na to ne odziva. K njigo pospravi v torbico in dadaljuje s svojimi "lementelami". Bog pomagaj si smislim, kako si ti duša bolna in stara. Mislim si, da sva dva različna svetova in od take pesimistke se hitro oddaljim stran in se usedem k svojemu ustvarjalnemu delu: dobri knjigi, pisanju, pesnjenju, poslušanju glasbe, prijetnemu pogovoru s človekom, ki mi napolni dušo.
Žalostno je, da človek ni sposoben preoblikovati bolečine in trpljenja, ki vsakega kdaj zadene, v pozitivno življenjsko izkušnjo in ustvariti iz tega nekaj pozitivnega. Stvaritev. Kakršno koli že. Življenja enostavno brez tega ni. Iz te izkušnje naredi nekaj zase in presezi takšno negativno stanje v sebi. Mladost ima višji pomenski red. je v duši, nikoli v letih. Leta nosijo vsebine nižjih pomenov. Trpeče je živeti z mladimi leti v stari duši. Lahko pa je živeti z več leti v pomlajevani duši.
Človek zori vse do svoje dopolnitve življenja. Če vprašate moja leta kako se počutijo, vam bodo odgovorila, da se počutijo izvrstno, da so polna življenja in ustvarjalnosti, da se počutijo dobro tudi zato, ker nosijo v rokah košarico izkušenj, ki so pravo bogastvo, kot bi bili košarica zlato rumenega, lepo dišečega muškatnega grozdja. Z mladimi po letih in po duši ter mladimi po duši ne glede na leta, se vselej dobro razumem, ker odkrivamo pomene svojih različnih mladosti v sebi.
Meni se leta vrtijo nazaj. Kaj pa je življenje drugega kot duh neprestanega pomlajevanja v telesu. Bodimo mladi po duši. Leta niso pomembna, enim se vrtijo na števcu naprej, drugim nazaj! Končno se nam tako tudi človekova osebnost izkaže kot poseben pomenski krog ali sistem v svojih duševnih oznakah. Človek je prišel zato na svet, da ko odide dopolnjen, zapusti za seboj svoje zrele sadeže. Tudi narava nam pove, da tudi po letih starejše drevo cveti in obrodi sadeže. Vsak sadež, ne glede na starost drevesa pa ima svoj poseben okus. Še nikoli nisem pomislila koliko je bilo staro drevo, ki je obrodilo sadež, ki sem ga imela v rokah in s slastjo zaužila.
Lep pozdrav
Tatjana