Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Krk_Otok_Punat_Zupnija_Samostan

Utrip z izleta na Krk sobota, 29. september 2007 @ 05:01 CEST Uporabnik: Doroteja Jazbec Ko se je večina predajala sladkim sanjam, se je ob četrti uri zjutraj poln avtobus mladih odpeljal morju naproti. 4. avgusta smo namreč animatorji letošnjega enotedenskega oratorija in nekateri avtorji člankov, ki jih prebirate v Mariji na jezeru odšli na izlet na največji otok v Jadanskem morju, otok Krk. Kljub temu da je bilo jutro mrzlo in nebo polno oblakov, ki so naznanjali vse prej kot lepo vreme, pa nas je ob prihodu v Punat že pričakalo sonce in nekoliko toplejša klima kot smo je vajeni doma. Medtem ko se je domači kaplan odpravil proti marini in se dogovoril za vkrcanje na ladjico, smo si ostali pretegnili noge po štiriurni vožnji ter se malo sprehodili ob obali. Seveda ni manjkalo niti peciva za dobro jutro, ki je krožilo od rok do rok in od ust do ust… Kmalu se je kaplan vrnil in skupina dvajsetih mladih je že veselo korakala proti malemu pristanišču, polnem čolnov, jadrnic in ribiških bark. Počasi smo se vzpeli na mali katamaran in vsak je našel udoben kotiček zase. Ko smo izpluli, so se že zaslišali poletni ritmi iz zvočnikov, katere pa je vsake toliko časa prekinil kapitan, ki je ob določenih zanimivostih poznavalsko razlagal o vegetaciji, stavbah, samem otoku Krk in še marsičem. Ker člani leskovške župnije nismo bili edini turisti, pač pa se je poleg peljalo tudi nekaj nemško, francosko in italijansko govorečih, je bila na ladji prava nacionalna raznolikost. Nekaj časa smo pluli dokaj blizu obale, ko sta se naša koža in pljuča že privadila morskega ozračja, toplega sonca in rahlega vetra, pa smo pot nadaljevali proti otočku Košljun. Na prvi pogled res ni nič posebnega, saj se iz marine v Punatu vidi le posejanost z drevesi, vendar pa se nam je odprl povsem drugačen svet, ko smo sestopili na kopno tega okoli 6 hektarjev velikega otočka. Na njem je namreč že od začetka 14.stoletja frančiškanski samostan, ki ima poleg verskega vloge tudi kulturno, saj v njem najdemo knjižnico starih knjig in rokopisov ter muzejsko zbirko starih oblek in noš. Najprej smo si dodobra ogledali vse te zanimivosti, potem pa v njihovi kapeli imeli sveto mašo, ki jo je vodil naš kaplan. Tudi bogoslužje je bilo precej drugačno od običajnega, ne le zaradi drugega okolja, temveč tudi zato ker nas je bilo prisotnih samo dvajset, poleg tega pa z nami ni bilo nikogar izmed domačih ministrantov in je to nalogo prevzela pripadnica nežnejšega spola. Ob sprotnih napotkih kaplana, seveda. Po končani maši smo se še malo sprehodili po otočku in se preoblekli v kopalke, nato pa ob prihodu ladjice krenili dalje. Morska pot nas je vodila še po drugi strani obale blizu Punata, nato pa smo za kratek čas pristali v marini, kjer smo v 15-minutni pavzi skočili po sladoled ali na kavico. Nadaljevanje izleta po Krku je bilo v znamenju kopanja v morju, sončenja in brezskrbnega uživanja. Ogledali smo si tudi tako imenovano modro jamo, ki je tako rekoč skrita pred očmi. Kdor si jo je želel ogledati je moral skočiti v vodo in se odpraviti proti skalni steni. Med skalami je bilo ravno toliko prostora za plavanje kot bi postavil dva človeka tesno skupaj, zato je bilo potrebno pazljivo plavati, da če nisi hotel biti kje obtolčen. Kljub temu smo ob koncu dneva ugotavljali da nas je bilo kar precej takih, ki smo se na Krku porezali na robatih kamnih in skalah… Sonca in morja smo se dodobra naužili ter se zleknjeni na palubi ali pod njo predajali brezdelju. Pluli smo tudi mimo kamnitega otoka Kormat, kjer smo imeli priložnost videti ogromno galebov, ki so dobesedno obkrožali naš katamaran, ko je pomočnik kapitana vrgel nekaj kruha v morsko vodo. Od daleč pa smo videli tudi Goli otok, Rab in Grgar. Dobro uro pred odhodom domov smo imeli še čas zase, ko smo lahko zavili do najbližje restavracije na kakšen topel obrok, se potepali po mestu Punat ali našli kakšno drugo prijetno zapolnitev prostega časa. Dan je minil kot bi mignil – v Slovenijo smo se vračali polni novih doživetij in lepih spominov. Pot domov se je zavlekla samo pri prečkanju državne meje, kjer se je trlo turistov, ki so se ravno tako kot mi, vračali z morja. Po enournem čakanju v kolonah nam je le uspelo priti na avtocesto, vendar pa vrnitev domov nikakor ni bila dolgočasna, saj so se vici razlegali po avtobusu kot po tekočem traku. Smeha, kot ste utegnili prebrati, torej tudi ni manjkalo. V imenu vseh animatorjev in sooblikovalcev Marije na Jezeru se zato zahvaljujem župniji Leskovec pri Krškem, ki je pod organizacijo našega župnika izvedla nepozaben potep na morje, posebna zahvala pa gre tudi kaplanu ki se je (kot vedno) prilagodljivo vključil k mladim in prenašal takšne in drugačne domislice. Hvala še Nataliji Vakselj, naši nekdanji glavni urednici, ki je še vedno deklica za vse – saj je bila ona tista, ki je predlagala da gredo na izlet tudi avtorji člankov Marije na jezeru. Vsem trem torej iskrena hvala! Doroteja Jazbec Komentarji (0) www.pozitivke.net