Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam kako zaspiš, bi te pokril mnogo bolj nežno in molil bogu, da čuva tvojo dušo.
 
Če bi vedel, da te danes zadnjič gledam, kako odhajaš skozi vrata, bi te objel, poljubil in poklical nazaj za še en objem in še en poljub.
 
Če bi vedel, da danes zadnjič slišim tvoj glas, ki me nežno hvali in spodbuja, bi vzel kamero in posnel vsako tvoje dejanje in besedo, da bi si to lahko predvajal vedno znova, dan za dnem.
 
Če bi vedel, da je danes zadnjič, potem bi si vzel minuto več, se ustavil in rekel "Ljubim te", namesto da bi predpostavljal, da to že veš.

Če bi vedel, da je danes zadnjič, bi s teboj delil ta dan, namesto da bi ga izpustil, ker bi si mislil, da bo takšnih dni še veliko.
 
Prav gotovo vedno pride jutri, da popravimo storjene napake - in vedno dobimo še drugo priložnost, da naredimo prav.
 
Zagotovo bo še en dan, da rečemo svoj >Ljubim te<, in zagotovo bo še ena možnost, da rečemo svoj "Ti lahko kako pomagam?"
 
Ampak za vsak slučaj, če to ni res, in če je danes vse, kar imam, bi ti želel povedati, kako zelo te imam rad.
 
Nikoli ne smemo pozabiti, da Jutri ni obljubljeno nikomur, ne mladim in ne starim, in danes je morda zadnja priložnost, da močno objamete tistega, ki ga imate radi.
 
Torej, če čakate na jutri, zakaj tega ne storite danes?
 
Če jutri nikoli ne pride, potem boste zagotovo obžalovali dan, ko si niste vzeli dodatnega časa za nasmeh, objem ali poljub - in ste bili preveč zaposleni, da bi podarili nekomu tisto, za kar bi kasneje izvedeli, da je bila njegova zadnja želja.
 
Zato primite vaše ljubljene danes, jim šepetajte na uho in povejte, kako radi jih imate. Vzemite si čas za "Žal mi je," prosim, oprosti mi," "hvala," ali "saj je v redu".
 
...in če jutri ne pride, tako ne boste obžalovali tega dne.