Ta oblika članka je prirejena za tiskanje, za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
http://www.pozitivke.net/article.php/Mama_Oce_Kazen_Kajenje_Kosara_Gobe




Kazen za kajenje

petek, 9. november 2007 @ 05:01 CET

Uporabnik: Sonce

Prvi sončni žarki so luščili iz megle vrhove gora, ko so Nagličevi že sedeli pri zajtrku. Vsak je imel pred sabo latvico s koruznimi žganci in mlekom.

Med tem, ko so zajemali, so jim pogledi uhajali skozi okno proti gozdu, po katerem se je razlivala sončna svetloba, da je ves prepoln pestrih jesenskih barv zažarel v vsej svoji lepoti. Po zajtrku sta otroka pospravila mizo. Punči je odnesla posodo v pomivalno korito, Matjaž pa je zložil bel prt in ga zamenjal s pisanim.

Ko je bilo to opravljeno, sta si oblekla vetrovki in si nadela stara klobuka, ki sta bila tu nepogrešljiv del njune garderobe. Vzela sta košari, ki jima ju je pripravila mama, in odšla v gozd po štorovke. Čez dobro uro sta se že vrnila zardela in nasmejana s polno košaro gob. Tako sta ta dan sama poskrbela za okusno kosilo in bila na to nemalo ponosna.

Popoldne sta Peter in Sonja odšla grabit na travnik. Delo jima je šlo hitro od rok. Čez čas se je Sonja naslonila na grablje in pogledala moža.

»Škoda, ker moramo že jutri domov!« je vzdihnila.

Peter je s pogledom objel grič, na katerem je stala njuna hiška. Čez ramo se je ozrl k ženi.

»Misliš, da grem jaz rad?« je dejal in takoj pristavil: Veš kaj, Sončka, zdajle bi se mi pa prilegla cigareta. Če greš ponje, bom jaz med tem napolnil oba koša z listjem.«

»Rada, če tako želiš,« mu je odvrnila. »Povem ti pa, da se tako ne boš nikoli odvadil kaditi.«

Bliskovito se je sklonil, pograbil prgišče listja in ji ga potresel po laseh. Glasno se smejoč je stekla proti hiški. Ko se je vrnila, mu je izročila zavojček cigaret in vžigalice.

»Kako, da je zavojček že načet?« se je začudil Peter. »Danes nisem še nobene pokadil.«

Sonja se je zastrmela v moža.

»Da, najbrž bo res tako,« je odgovoril na nemo vprašanje v njenih očeh.

»Poglejva, koliko jih manjka,« je predlagala. »Kajpada, dve! Sedaj mi je tudi jasno, zakaj sta po kosilu tako skrivnostno izginila,« je rekla.

Peter se je razjezil: »Našeškal bom mulca, da si bosta zapomnila – predvsem Matjaža, ker je to njegovo maslo!«

»Jasno, to je od vsega najlažje,« je žalostno pripomnila Sonja. »Kaj boš pa dosegel s tem, to je drugo vprašanje.«

»Smrkavec mi bo moral obljubiti, da ne bo več kadil,« se je jezil Peter.

»Iz strahu pred telesno kaznijo je otrok pripravljen obljubiti karkoli. Kaj bo pa počel takrat, ko ga ti ne boš videl, je spet drugo vprašanje.«

»Kaže, da bi ti rada videla, naj ga pohvalim, ker kadi in zavaja še sestrico?« se ji je posmehoval.

Ko je Sonja dvignila pogled, so se v njenih očeh lesketale solze. Petra je postalo sram. Stopil je k njej in jo prijel za roke.

»Oprosti, ljuba,« je tiho dejal.

»Razumem tvojo jezo,« je rekla spravljivo. »Sedaj bom odnesla zavojček nazaj, kjer je bil. Kadil boš pozneje. Med tem pa bom razmislila, kaj nama je storiti.«

Gledal je za njo, ko je odhajala. Sončno jesensko popoldne, ki se je tako lepo začelo, je bilo sedaj pokvarjeno. Predno mu je uspelo napolniti oba koša, se je Sonja že vrnila in obstala pred njim. Molče sta si oprtala vsak svojega in ga odnesla po hribu navzdol. Ko sta se vračala navkreber, je pokazal proti hiški.

»Poglej, sta že nazaj – s pohoda!«

Šla je za njegovim pogledom. Otroka sta sedela pred hiško in stikala glavi. Peter se je vrnil na travnik, ona pa se je namenila k njima.

»Kje sta bila?« je vprašala strogo.

Oba hkrati sta jo pogledala. Bilo je očitno, da Matjaža ni presenetila ostrina v materinem glasu.

»V gozdu,« je počasi dejal.

»Kaj sta delala tam?«

»Kadila sva!« se je kar zaletelo iz Punčike, da jo je Matjažev sunek zadel, ko je bilo že prepozno.

»Kje pa sta dobila cigarete in za čigav denar?«

»Nisva jih kupila, očku sva jih vzela,« je povedala Punči, vsa srečna, ker toliko ve.

»Ker je bila to tvoja ideja, Matjaž, bi veljalo razmisliti, kako boš to razložil očku.«

Proseče jo je pogledal. »Nikar mu ne povej, mami, lepo te prosim! Sama me kaznuj.«

»Zapomni si, Matjaž, da so vsega zaničevanja vredni tisti ljudje, ki brez pomisleka počno nekaj, kar ni prav, potem ko je treba dejanje priznati, pa se od strahu podelajo v hlače.

Še slabši pa so tisti, ki se skušajo iz neprilik izmazati z lažmi in krivdo valijo na druge. S slednjimi ti nimaš nič skupnega, ker vem, da nisi bojazljivec. Lažejo pa samo bojazljivci, kajne? Sedaj pa pojdimo v kuhinjo. Pokazal mi boš, kje si vzel cigarete.«

Matjaž je molče prinesel iz omare zavojček in neodločno obstal pred njo. Ko je videl, da mama čaka, je povedal: Vzel sem za vsakega eno.«

»Gotovo nisi danes kadil prvič, kajne da ne?«

»Večkrat sem že doma s pobi.«

»S katerimi pobi?« je vprašala mama.

»Tega ti pa ne povem,« je Matjaž stisnil ustnice.

»Obdrži to zase, če misliš, da je to prav. Vedeti pa moraš, da si izdal »najino« prijateljstvo, ker si kadil na skrivaj za mojim hrbtom.«

»Nisem ti upal povedati, ker sem vedel, da se boš kregala.« Matjaž je pogledal mamo odkrito v oči. »Ne kadim rad, ker me peče v grlu. Ampak drugi me silijo. Pravijo, da samo reve in »mamine maze« ne kadijo. Nikoli si še nisem sam kupil cigaret. Moraš mi verjeti, mama.«

»Zakaj si pa potem kadil tukaj, ko si vendar daleč proč od mesta in prijateljev?«

»Hotel sem Punčiki pokazati, kako se kadi.«

»In se pobahati pred njo,« je dodala mama, potem pa vzela iz zavojčka dve cigareti in ju položila na mizo. »Za kazen bosta pokadila vsak eno,« je povedala z glasom, ki ni trpel ugovora.

Otroka lastnim ušesom nista mogla verjeti. Dolgo je bilo vse tiho. Končno se je Matjaž potrkal po čelu in se zasmejal. »Šališ se, mama, kajne?«

»Še malo ne. Takoj vzemita vsak svojo cigareto.«

»Ne,« se je uprla Punči, »jaz že ne bom več kadila.«

Matjaž se je nemirno ozrl proti vratom. »Če kdo pride, bo mislil, da se nam je zmešalo.«

»Lahko izbirata: pokadita za kazen vsak eno cigareto ali pa bosta jutri ves dan, poudarjam: ves dan, zaprta v kuhinji, midva z očkom pa bova odšla v gozd po gobe.«

Punči je počasi segla po cigareti in si jo previdno vtaknila med kazalec in sredinec desne ročice. Ozrla se je k Matjažu. »Kar dajva,« ga je hrabrila, »da le ne bova zaprta.«

Mama je prižgala najprej njej, potem še Matjažu. »Le krepko vlecita in uživajta!« je še rekla, potem je vzela iz omare bomboniero, se usedla nasproti njima in odvila čokoladni bonbon. Nesla ga je k ustom. Punči jo je nekaj časa poželjivo gledala, potem se ni mogla več premagovati.

»Mami, vzemi ti cigareto, meni pa daj bonbom.«

»Niti govora. Zaslužila sta kazen. Sicer pa – čemu bo meni cigareta? Saj ne kadim.«

»Mame, ki kadijo, niso lepe,« je resno povedala Punči.

»Res niso!« ji je pritrdil Matjaž. »Jaz ne bi maral take mame, ki bi smrdela po tobaku.«

»Lepe ali ne – to zdaj ni važno. Pač pa je potrebno, da zvesta nekaj drugega, namreč to, zakaj jaz ne kadim. Povedala vama bom: zato, ker je kajenje zdravju škodljivo. Če ne bi bilo tako, sta lahko prepričana, da bi tako, kakor sedaj sadje, zelenjavo in druga živila, kupovala za vse štiri cigarete.«

Otroka sta se na ves glas zasmejala.

»Ne smejta se, resno mislim. Če bi bilo kajenje koristno za organizem, bi v naši družini vsak dan tako kadili, da bi zadimili celo stanovanje. Na žalost pa temu ni tako. Tobak je hud strup.«

Mama se je dvignila in odšla k omari. Vzela je iz predala čist prtiček in ga razgrnila po mizi pred začudenimi očmi obeh otrok. Brez besed je stopila k Matjažu in mu s prtičkom pokrila usta. »Tako, sedaj pa skozi tkanino povleci dim.«

Matjaž je ves začuden naredil, kakor je zahtevala.

»Odložita cigareti v pepelnik,« jima je velela potem. »Sedaj pa poglejmo, kaj je ostalo na prtičku tam, kjer je Matjaž potegnil skozenj dim.«

»Velika rjava packa je na njem!« je Punči s prstom pokazala na vogal prtička.

»Da, to je nikotin, pomešan s katranskimi smolami in še nekaterimi drugimi strupi, ki jih vsebuje tobak. Vsakokrat, ko kadilec potegne iz cigarete, mu taka rjava packa ostane v pljučih. Zaradi tega vedno več kadilcev umira za rakom na pljučih in v grlu. Pa ne samo to! Nikotin poškoduje tudi druge organe. Zato si naš očka prizadeva, da bi se odvadil kaditi.2

»Ali se bo, mama?« je vprašala Punči.

»Težko je opustiti kajenje, kadar se ga človek navadi. Nekateri kadilci ne prenehajo niti takrat, ko jim to zdravnik izrecno prepove. Vendar naš očka ne spada med take. On ima močno voljo in zato sem prepričana, da mu bo prej ali slej uspelo.«

Obrnila se je k Matjažu. »Povej, koliko dni ima leto?«

»Tristo petinšestdeset,« je povedal tiho.

»Res je. Tebi in očku prepuščam, da ugotovita, kolikokrat potegneš dim iz ene cigarete in na podlagi tega izračunata, koliko rjavih strupenih pack se ti bo zažrlo v pljuča, če boš v letu dni pokadil vsak dan po eno cigareto.«

»Mama, jaz se ne bi nikdar več dotaknil cigarete, ko se mi le ne bi pobje posmehovali, da sem strahopetec.« je rekel obupano.

»Nič lažjega kot to,« se mu je nasmehnila mama. »Odkrito povej svojim prijateljem, da si se sam odločil, da ne boš več kadil in tudi to jim povej, da sva midva z očkom daleč od tega, da bi te zaradi kajenja tepla, ker s tem ne škoduješ nikomur drugemu razen samemu sebi.

Če ti ne bodo verjeli, naj naju pridejo vprašat. Zelo me bo veselilo, če bo kateri od tvojih prijateljev res prišel, ker bom imela priložnost pogovoriti se z njim.« Nežno mu je položila roko na glavo. »Sva zmenjena?«

»Sva, mama,« ji je veselo zatrdil. »Lahko se zaneseš, da bom držal besedo. Ampak povej mi, zakaj nas tovarišice v šoli učijo, da je kajenje škodljivo, same pa kadijo kot Turki?«

»Najbolje, da o tem povprašaš kar nje same.«

»Saj jo je eden mojih sošolcev. Pa mu je odgovorila, da ona ne kadi toliko, da bi ji moglo škodovati. Potem smo si pa rekli: saj tudi mi ne kadimo toliko, in smo kadili naprej, na skrivaj seveda.«

»Kaj kadite tudi v šoli?«

»Nekateri tudi. Med glavnim odmorom se zaprejo v stranišče.«

»Poznam take reči, Matjaž. To so »junaki«, ki med odmori kadijo samo zato, da se lahko potem pred vsemi hvalijo, kako kljubujejo učiteljem. Saj ti že zdrava pamet pove, da se je v odmoru veliko lepše sprehajati s prijatelji po hodnikih, prigrizovati malico in se pomenkovati, kakor pa čepeti v mračnem stranišču in vleči iz smrdljive cigarete.

Vzrokov, zaradi katerih začno mladi ljudje kaditi, je več. Nekateri to počenjajo zato, ker hočejo zbujati pozornost. Tem se lahko človek samo pomilovalno nasmehne. Drugi zopet skušajo s cigareto prikriti zadrego, kadar v družbi ne vedo kam z rokami. Za te bi bilo bolje, da bi se učili obvladovati svoje kretnje. So pa tudi taki, ki si domišljajo, da s kajenjem pokažejo svojo zrelost.

Kakšen nesmisel! Če si mlad človek želi, da bi ga okolica jemala resno, mora svojo zrelost dokazati z dostojnim vedenjem in govorjenjem. Notranjo vrednost slehernega, ne samo mladega človeka, presojamo po tem, kakšno stališče zavzema do dogajanj v svetu. Samo pomisli na vse tiste ljudi, ki trpijo krivice in surovosti vseh vrst samo zaradi barve svoje kože.

Zato vsi pošteni ljudje najbolj cenimo tiste med nami, ki se borijo proti nasilju vsake vrste. Nikdar pa ne boš doživel, da bo nekdo občudoval mladega človeka samo zaradi bedaste cigarete, ki jo je malo prej vlekla tudi naša Punči, čeprav je stara komaj pet let!«

Matjaž je odšel k oknu in ga na stežaj odprl. Potem je ljubeče pogledal svojo mamo. »Grem k očku na travnik,« je dejal. »Ne vem, ali se bo sploh hotel pogovarjati z menoj, ko mu bom povedal, kaj sem naredil!«

Mama se je nasmehnila, rekla pa ni nič.

(Mira Opresnik, Priprava na zakon, 11. Ognjišče 1973/3, str. 26.)

Danijela Premzl

0 komentarjev.


Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Mama_Oce_Kazen_Kajenje_Kosara_Gobe







Domov
Powered By GeekLog